V Istri jih mrgoli

Meduze: odličen vir kolagena in tudi hrane

Katja Božič/revija Jana
24. 8. 2022, 21.00
Posodobljeno: 25. 8. 2023, 08.39
Deli članek:

Te dni v Istri ni le ogromno turistov, ampak nam družbo v morju delajo tudi morske cvetače, veliki klobučnjaki, pogoste so tudi kompasne meduze, ki v nasprotju s prvima dvema vrstama, katerih ožiga niti ne opazimo, pustijo na koži pekočo rdečino, in rebrače.

Profimedia
V Slovenskem morju meduz ne manjka.

Njihovo število zadnja leta narašča predvsem zaradi porušenega prehranjevalnega spleta, onesnaženega morja in klimatskih sprememb, zato se bomo morali nanje – navaditi. »Namesto da bi se jezili, ne hodite v morje, kadar jih je veliko, temveč jih opazujte in se o teh bitjih kaj novega naučite,« priporoča dr. Andreja Ramšak (Morska biološka postaja Piran, Nacionalni inštitut za biologijo).

Če imate občutek, da je vsako leto več meduz, imate prav. A množično pojavljanje je del njihovega normalnega življenjskega ciklusa – o tem poročajo že zelo stari zgodovinski zapisi, pravi Ramšakova. Da jih je v zadnjem času vedno več, smo pa krivi ljudje. »Ker smo onesnažili morja, nekatere vrste smo v območja, kjer jih prej ni bilo, zanesli z morskim transportom, z izlovom smo spremenili prehranjevalni splet v morju, krive so tudi klimatske spremembe, morja se bolj segrevajo, kar ustreza želatinoznemu planktonu in meduzam, da lažje preživijo. Letos smo imeli že od oktobra do aprila ogromno velikih klobučnjakov – to je bilo res nekaj izjemnega. Koprski Mandrač je bil marca dobesedno tlakovan z mrtvimi primerki. Kriva je bila tudi precej topla zima in očitno so bile razmere v morju tako ustrezne, da so se namnožili. Ribiči neko obdobje niti loviti niso mogli.«

Živijo le eno leto

Meduze živijo prav v vseh morjih – tropskih, hladnih, v plitvinah, globinah. So zelo stara živalska skupina – na Zemlji so že 500 milijonov let – in zelo dobro prilagojene na okolje. »V vsem tem času so se malo spreminjale, prvi fosili so namreč zelo podobni današnjim meduzam. Njihova zgradba telesa se ni veliko spremenila, našle so nišo, ki jim omogoča preživetje. Nekatere vrste se samo spolno razmnožujejo, kot recimo mesečinka, druge pa imajo metagenezo, ki vključuje spolno in nespolno razmnoževanje s polipi. Prehranjujejo se z zooplanktonom, kamor sodijo majhni rakci, ribja jajčeca, ličinke, planktonski rakci … Običajno živijo eno leto, uživajo pa pač tisto, kar je najpogostejše v nekem okolju, ni nujno, da enako vse leto.«

Prva pomoč, če nas opeče meduza: »Najpreprosteje je, da opečeno mesto speremo z obilo morske vode. Paziti moramo, da strupa ne zanesemo na sluznico ust ali oči. Če opečeno mesto zelo boli ali se vname, pa je treba poiskati zdravniško pomoč.«

Pogost motiv v umetnosti

Vse meduze, ki sodijo v deblo ožigalkarjev, vsebujejo ožigalke, v katerih so običajno beljakovinski strupi, podobni tistim pri pajkih ali kačah. »Da opečejo človeka, je zgolj nezgoda, ker se pač dotaknemo živali, ki ima po vsem telesu strupe – ti še posebej pečejo na mestih, kjer je koža tanjša, kot je na obrazu ali notranji strani rok.« Kljub temu da se morda jezimo, ker kakšen dan ali popoldne zaradi teh bitij niti v morje ne moremo, Ramšakova opozarja na spoštljiv odnos do narave. »Še posebej če bomo morali v prihodnosti sobivati z njimi. Oglejte si jih in spoznajte! Ne nazadnje se njihove podobe že od nekdaj pojavljajo v umetnosti (Caravaggio in motiv meduze), meduza se pojavlja v logotipu modne hiše Versace, lestenci iz muranskega stekla, vrata na monaškem akvariju imajo motiv meduz, meduza je tudi v zastavi pokrajine Kalabrije, na poštnih znamkah, rumena lasasta meduza nastopa v zgodbi o inšpektorju Sherlocku Holmesu …«   

Polmetrska meduza

»Najpogosteje vidimo velike in uhate klobučnjake, kompasne meduze, morska kolesca in cvetače, ki sodijo v deblo ožigalkarjev. Potem pa so še rebrače, ki sodijo v drugo živalsko deblo; če poenostavimo, vse organizme, ki imajo želatinasto telo in hidrostatski skelet, imenujemo kar želatinozni plankton. Skupne lastnosti teh velikih meduz so klobuk, pod katerim se vidijo ustna ramena, v klobuku je gastralna votlina, po vsem telesu pa imajo sistem kanalov, po katerih potuje hrana. Kot zanimivost naj povem, da smo v ugledni reviji PlosONE objavili članek o velikem klobučnjaku. Dolgo smo se zanašali na zapise iz petdesetih let, ko pa smo ga spet raziskovali, smo z injiciranjem posebne smole in mikrotomografijo ugotovili, da je njihova zgradba kanalov drugačna od zapisane.« Vse meduze imajo preprosto mrežasto živčevje in ravnotežni organ, tako da vedo, kaj je zgoraj in kaj spodaj, premikajo pa se s krčenjem mišičnih vlaken v klobuku. »Ko se klobuk skrči, vodni tok prinese hrano – planktonske organizme, v meduzah so celice s strupi, iz katerih se sprožijo puščice in njihov strup omrtviči plankton, da ga potem lahko pojedo.« Največja meduza, ki so jo naši biologi pred leti (2014) opazili v Piranu, je bila sicer zelo redka dalmatinska lasasta meduza (Drymonema dalmatinum), v premeru je merila 60 cm. Sicer pa so med največjimi veliki klobučnjaki, ki v premeru lahko zrastejo tudi do štirideset centimetrov. »Če je hrane veliko, meduze zelo hitro rastejo, kadar pa je zmanjka, se lahko skrčijo tudi za eno tretjino prejšnje velikosti. Trenutno zelo hitro rastejo morske cvetače, zaradi simbiotskih alg, od katerih dobijo del hrane.«

Čisto vse meduze opečejo

»... samo da je pri nekaterih ožig nezaznaven. Na dlani ga recimo ne čutimo, ker je koža predebela. Če se velikega klobučnjaka nekaj časa dotikamo, čez čas začutimo ščemenje na dlaneh.« Svetujemo vam, da se s tako roko ne dotaknete oči, saj vas bodo precej pekle. »Strup mesečinke pa zelo boli.« V našem morju smrtno nevarnih meduz ni, morske ose v avstralskem morju pa nas lahko tudi ubijejo. Nekatere meduze so v našem morju že od nekdaj, druge pa so k nam zašle skozi Sueški prekop ali z balastnimi vodami. Prozorne rebrače, ki jih je zadnjih nekaj let res veliko, niso naše, v naše morje so prišle z balastnimi vodami.

Vir kolagena

Njihovega naraščanja žal ne moremo preprečiti. »Nikoli jih ne bi mogli toliko poloviti, da bi preprečili množično pojavljanje.« So jih pa začeli ponekod ekonomsko izkoriščati  – recimo v Aziji za hrano. »Tam lovijo vrsto, ki je podobna velikemu klobučnjaku. Ko jih izlovijo, jih nasolijo in posušijo. Jé se posušene in jih množično prodajajo po vsem svetu na azijskih tržnicah. Prodajajo jih narezane na rezance, ki jih polijejo z omako iz sezama. Tudi v Evropi so se potrudili izdelati nekaj receptur, da bi jih približali ljudem. Meduze so tudi velik vir bioaktivnih spojin, med njimi kolagena. Ta je zanimiv, ker je precej manj alergen kot tisti, ki ga pridobivajo iz goveda.«

Nanje se bomo morali navaditi

Podatke o množičnem pojavljanju meduz sicer zbirajo vzdolž Jadrana, bi bilo pa dobro imeti portal, kamor bi ljudje lahko sporočali svoja opažanja, kot ga imajo recimo v Španiji. »Tako bi hitro in natančneje vedeli za območja, kjer je meduz več.« Očitno je, da smo precej sami krivi, da je v morju vedno več sluzastih živalic, med katerimi nam ni prijetno plavati, a nanje se bomo pač morali navaditi.