Težave na vlaku

Valuta Slovenskih železnic in osorni sprevodnik

A.R.
12. 7. 2022, 19.00
Posodobljeno: 13. 7. 2022, 14.05
Deli članek:

Mlada potnica je počitniški izlet med Novim mestom in Črnomljem končala skoraj s praznimi žepi. Je bila oropana? Po pojasnilih Slovenskih železnic, nikakor. Zakaj se je vseeno morala po denar za svoje počitnice vrniti na izhodišče poti in kako se lahko zgodi, da imate pri vožnji z vlakom pri sebi ves svoj denar, a ste ga hkrati skoraj v celoti izročili sprevodniku? Ne gre za čarovnijo. Gre za...

Vanesa Jaušovec
Slika je iz arhiva.

Eden od odgovorov na vprašanje onesnaženja, naraščajoče cene bencina in dodatnih zasebnih nevšečnosti, povezanih z uporabo osebnega vozila, je v javnem prevozu. A razlog, zakaj se na javno službo Slovenci mnogokrat ne obrnemo, ni vedno v razkošju in udobju osebnega vozila. Povezave so v manjših krajih pogosto nedostopne, občutek zakotnosti pa uporabnik lahko povsem neupravičeno dobi tudi zaradi zaprtega blagajniškega okenca lokalne železniške postaje.

S tem je povezana izkušnja mlade potnice, L.M. (polno ime hranimo v uredništvu), za katero se je potovanje na koncu izteklo v absurdno vračanje po tirih sem in tja, na koncu pa je isto pot vendarle opravila še z osebnim vozilom. Razlog za opravljeno pot pa je bil na videz povsem banalen.

Omenjena potnica je vstopila na lokalni postaji pri Novem mestu na vlak proti Črnomlju, ki pelje vsak delavnik okoli 13.30 ure. Ker karte potnica ni mogla kupiti na blagajni, saj v manjšem vstopnem kraju ta ne obratuje, je morala karto kupiti na vlaku. Vendar pa je bil petdesetak, s katerim je mlada potnica nameravala preživeti svoje bivanje v sosednji občini, prevelik znesek za sprevodnikovo zalogo menjalnine. V ta namen slovenske železnice namesto menjalnine potniku lahko izdajo potrdilo o nepovrnjeni gotovini, ki ga ta lahko vnovči na blagajni katerekoli železniške postaje. Natančneje: katerekoli blagajne, ki obratuje. 

Dvojna smola mlade potnice

Naša potnica je v tem primeru imela dvojno smolo. Najprej je naletela na nejevoljnega sprevodnika, ki je petdesetaka sprejel in izdal omenjeno potrdilo, ne da bi potnico pred tem obvestil, da bo namesto gotovine v roke dobila listek. Druga nevšečnost pa je bila v tem, da ta tega listka na izstopni postaji ne bi mogla vnovčiti, saj blagajna na železniški postaji Črnomelj ne deluje. Ko je zato sprevodnika prosila, da bi ceno vozovnice raje poravnala z manjšim zneskom, ki bi si ga v ta namen sposodila pri spremljajoči prijateljici, je ta to možnost zavrnil. Ker pa je šlo za mlado potnico, ki je denar prejela od očeta, bi zanjo to pomenilo, da bi v največjem belokranjskem mestu morala preživeti z valuto, ki zunaj omrežja slovenskih železnic ostaja zgolj listek brez vrednosti. Njena pot se je naposled morala zaključiti z vrnitvijo na izhodišče potovanja, od tam pa jo je na cilj pripeljal oče z avtomobilom.

Kako bi se potnica lahko težavam izognila? Ob klicu na informacije za potnike lahko hitro preverimo, da železniška blagajna v Črnomlju ne deluje. Ker je bilo izhodišče potovanja manjši kraj, se soočimo z isto težavo. Karto v tem primeru kupimo na vlaku, sprevodnik pa nam zaradi neobstoja drugih možnosti nakupa ne zaračuna dodatka za nakup vozovnice. V tem trenutku je kvaliteta potovanja povsem odvisna od pravice, ki jih potnikom podeli sprevodnik, ali kaprice, ki si jih pri tem dovoli sam. Naša potnica je v tem pogledu imela smolo, osorni sprevodnik pa je njenega očeta, M.E., razburil in podžgal k vrtenju številčnice telefona.

Potrdilo o vrnjeni menjalnini: stara praksa?

Tu je seveda potrebno najprej omeniti, da tako izkušnje potnice kot njenega očeta ne poznamo, zato smo jo poskusili preveriti na Centru za pomoč uporabnikom Slovenskih železnic. Preveriti smo želeli obe plati zgodbe. Najprej nas je zanimalo, kako se lahko potnik pouči o načinu vračila menjalnine, kakršen je po besedah uslužbenke običajna praksa na vlaku in smo jo opisali tudi v tem primeru. Naknadno pa smo seveda želeli preveriti tudi del zgodbe, v katerem nastopa osorni sprevodnik. 

Glede potrdila o neizplačani menjalnini so nam na Centru povedali, da je tak način poslovanja opredeljen v podzavihku na njihovi spletni strani - bodisi v dokumentu "Pravice potnikov", bodisi v podzavihku "Pogosta vprašanja". S površnim pregledom te informacije na omenjenih mestih nismo našli. S površnim pregledom se torej potnik, ki mu ni do podrobnega preučevanja dokumentov, o tovrstnem poslovanju ne more poučiti. 

Ravno tako nam uslužbenka v centru za pomoč uporabnikom ni znala točno povedati, kje naj bi se omenjena informacija nahajala. Zato nas je napotila na elektronski naslov za sprejemanje pritožb. Isti naslov je odprt tudi za pritožbo glede osornega sprevodnika. Na oba odgovora s strani Slovenskih železnic bo torej treba še počakati. 

A ker javna služba zares močno in gladko deluje šele tedaj, ko naša izkušnja ni odvisna od kapric njenih uslužbencev, nas je bolj kot osorni sprevodnik v tem primeru zanimala tudi nenavadna valuta slovenskih železnic. Ta bi se morala preliti nazaj v denarno plačilno sredstvo v trenutku, ko omrežje javnega prevoza zapustimo. Za kaj takega pa bi potrebovali vsaj možnost, da do tega preliva pride v vsakem trenutku in na vsakem izstopnem kraju. Zato smo se po pomoč in nasvet zatekli na tržni inšpektorat. Kot so nam pojasnili, se s tovrstnim primerom, "ko sprevodnik nima menjalnine za vračilo razlike med plačanim in obračunanim zneskom in izda potrdilo o nevrnjenem znesku, ki ga potnik na neobratujoči blagajni ne more vnovčiti," še niso srečali. Še več, predpisi, ki so v pristojnosti nadzora tržnega inšpektorata, pravic potnikov v železniškem prometu ne urejajo, zato te prakse ne morejo opredeliti kot sporne.