Kaj pa če ne? Visoka starost ne ščiti pred posilstvom – precejšen šok je konec maja povzročila novica, da je prebivalec nekega slovenskega DSO posilil žensko, sostanovalko v domu, potem je hotel pa še drugo, a so ga zasačili in mu to preprečili. Dejstva, kolikor jih zaradi »interesa preiskave« in »zaščite žrtev« poznamo, so skopa: v DSO so poklicali policijo, ta je začela preiskavo, a možakarja ni aretirala, v domu so si pa potem belili glavo, kaj z njim in predvsem KAM z njim – pa so mu izrekli ne enega, temveč kar dva opomina, enega ustnega in potem še enega pisnega: tu imaš, ti nepridiprav! Oh, in našli so rešitev »za takojšnjo premestitev znotraj doma«. Rešitev zunaj doma, na primer to, da bi ga preprosto odslovili, niso iskali, češ da možakar nima kam in imajo torej zvezane roke.
Slabe in slabše možnosti
In se je dvignil vihar ogorčenja, najprej zaradi brutalnega dejanja, potem pa zaradi njegovih skrajno milih posledic. Gotovo se da narediti kaj več kot storilcu izrekati opomine? Kako bodo preprečili, da pod njihovo streho dejanja ne bo ponavljal, kadarkoli ga bo spet zasrbelo? Mu bo ves čas nekdo stal za ritjo? Toda le kako, če je v domovih že tako premalo osebja? Je šlo morda za tehtanje dveh slabih možnosti: če bo ostal v domu, lahko pazimo nanj, če ga postavimo pred vrata, kdo ve, koliko žensk mu bo padlo v kremplje? Je bolje tvegati varnost omejenega števila žensk v domu kot neomejenega števila zunaj njega? O ukrepih, ki so vodstvu DSO na voljo, pišemo v okvirju. Dilemo bi lahko zelo učinkovito rešila policija z aretacijo, če bi ga zaradi očitne ponovitvene nevarnosti priprli do konca sojenja. Da je storilec on, ni nobenega dvoma. Zakaj ga torej policisti niso odpeljali že 23. maja, ko so dobili prijavo? No, to se da preveriti – in smo jih vprašali. Bili so, kot vedno, zelo korektni in so pohiteli z odgovorom, samo povedali niso nič: »Po zaključeni preiskavi osumljenemu sledi kazenska ovadba. Zaradi zaščite žrtve bolj podrobno na vprašanja ne moremo odgovarjati.« Kar je porodilo samo še novo vprašanje: kako bi lahko razlaga, zakaj storilec ni pod ključem, ogrozila žrtev?
Dvakratne žrtve
Spraševali smo se tudi, ali gre morda za demenco pri enem ali več vpletenih? Morda je napadal ženske, ker so popustile vse inhibicije, kar se pri demenci lahko zgodi, je morda prva žrtev predolgo molčala zaradi težav s spominom? Poznam primer, ko je bila žrtev nasilja (ne spolnega) v DSO oseba z demenco, a se ni spominjala ne napada ne napadalca. Da se za zaprtimi vrati njene sobe nekaj dogaja, se je dalo ugotoviti samo po modricah. Šele njena hči je ugotovila, da jo tepe sostanovalka (potem ko je nekoč udarila tudi njo). In takrat je osebje priznalo, eeee, tudi mi smo nekaj slutili. Opozarjali so tudi vodstvo, so zatrdili, pa jim ni nihče prisluhnil. Naj sostanovalko takoj preselijo, je zahtevala zgrožena hči žrtve. TA-KOJ ali še prej. To pa ne gre, so odgovarjali – in so preselili žrtev. Popadljiva stanovalka, tudi oseba z demenco, je pa v dvoposteljni sobi bržkone kmalu dobila novo sostanovalko. In jo verjetno tudi tepla? Toda po neuradnih, a zanesljivih informacijah tokrat ni šlo za demenco: storilec ni kandidat za geriatrično psihiatrijo in žrtvi se zdaj najbolj od vsega bojita tega, da bi ljudje izvedeli, kdo sta. In sta tako dvakrat žrtvi, enkrat zaradi nasilja in drugič zaradi strahu pred stigmatizacijo.
O, ne, ni še konec!
Križev pot obeh žensk pa še ni končan – kajti ostaja strah. Še posebej ker je storilec še vedno pod isto streho. In zelo verjetno ni strah le njiju, temveč še druge ženske v tem domu, pa tudi osebje. Nasilje v domovih starostnikov – tako uporabnikov nad drugimi uporabniki, uporabnikov nad osebjem ali osebja nad uporabniki – je umazana skrivnost, prepovedana tema. Na samem vam bodo negovalke kdaj zašepetale, kaj vse morajo prenašati, naglas pa ne spregovori nihče. O nasilju, kakršnikoli obliki nasilja, ki ga pri delu opazijo, se ne smejo pogovarjati s svojci žrtev, še manj z mediji. Srebrna nit medtem opozarja, da v zgodbi manjka še nekaj bistvenega: pomoč in podpora žrtvam. Tudi pomoč psihologa, če se izkaže za potrebno, magari s pomočjo mobilne psihološke enote.
»Omenjeni dogodek najbrž v Sloveniji ni bil edini, a je v zadnjem času edini (po našem vedenju) prišel v javnost,« je Srebrna nit napisala v posebni izjavi.
»Zaradi možnosti pometanja pod preprogo tako hudih in vsega obsojanja vrednih dogodkov je prav, da se o tem piše tudi v medijih, saj se s tem javnost ozavešča, da se spolno nasilje dogaja tudi starejšim in tudi v domovih starejših. In da je enako kot pri vseh drugih starostnih skupinah žensk (ali moških) nesprejemljivo tudi pri starejših ljudeh.«
Petnajstega junija, malo po tistem, ko se je razvedelo za posilstvo v DSO, je bil mednarodni dan boja proti nasilju nad starejšimi.
Ščipajte selektivno
Ženska, ki noče biti imenovana, je večkrat na teden obiskovala sorodnico na zaprtem oddelku DSO. Nekega dne se je varovancem na oddelku pridružil moški, veliko mlajši od večine. Imel je obvezano glavo in deloma obrite lase, po tem je sklepala, da je verjetno za njim možganska operacija. Zakaj je bil tam, ni nikoli izvedela, saj osebje o tem ne sme govoriti, zato jih tudi ni spraševala.
Moški ni govoril, samo brezciljno je taval po dolgem hodniku oddelka. Gor in dol, gor in dol. Ko je nekoč pred izhodnimi vrati čakala, da jih nekdo odklene in jo spusti ven, je moški šel mimo za njenim hrbtom – zaradi uporabnikov na vozičku so hodniki široki – in jo uščipnil! V ta zadnjo! Preveč je bila šokirana, da bi takoj reagirala, ampak možakar se je obrnil in začel spet prihajati proti njej. Stisnila se je s hrbtom ob zid, in ko je šel mimo, mu je zapretila: »Samo še enkrat se me dotakni, pa te bom tako treščila, da boš odletel v sredino naslednjega tedna!« Bil je bistveno večji od nje, ampak njen bes je očitno več kot odtehtal za dobro glavo višinske razlike med njima. Nikoli več se je ni dotaknil, če pa se ji je kdaj zazdelo, da ji je prišel preblizu, ga je tako grdo pogledala, da je okrog nje naredil velik ovinek. In ga je bila čisto zares pripravljena udariti, pravi. »Prvič, tam sva bila sama, drugič, tudi če bi me kdo videl, bi bila samoobramba, in tretjič, kaj mi pa morejo? Nič, saj nisem zaposlena pri njih.« Tega pa ne more trditi ena od negovalk, ki ji je ženska povedala svojo zgodbo. A veste, kako šele nas ščiplje, je vzdihnila negovalka. Po vseh grabi, pa ne smemo nič narediti. Saj se pritožimo, pa ne pomaga.
Žal mi je, da takrat nisem naredila velikega cirkusa, nekaj let po dogodku pravi ženska. Mogoče bi to prisililo upravo doma, da bi zaščitila tudi osebje, ki se zdaj ne sme braniti. Po drugi strani pa je v stiski tudi vodstvo: dolžni so sprejeti tudi psihiatrične bolnike, če tako odredi sodišče.
Opozorila, premestitve in odpust
Denis Sahernik, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, nam je razložil, kakšni ukrepi so na voljo vodstom domov starejših. Da aktualnega primera ne more komentirati, pravi, »na splošno pa velja, da možnosti za ukrepanje ob kršitvah hišnega reda ureja Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva, ki predvideva različne ukrepe, kot so opozorila, premestitve (znotraj zavoda ali v drug zavod) in odpust. Domovi se ob sumu, da je prišlo do kaznivega dejanja, nemudoma povežejo s policijo, nato pa tudi s centrom za socialno delo. V primeru premestitve v drug zavod je treba predhodno pridobiti soglasje zavoda, v katerega bo uporabnik premeščen. Ker vemo, da so domovi zelo zasedeni in kadrovsko podhranjeni, je to v praksi običajno težko izvedljivo. Če strokovne službe doma presodijo, da je najprimernejša rešitev odpust, o tem obvestijo center za socialno delo, ki mora zagotoviti primerno nadomestno namestitev in oskrbo. Odpust ni dopusten, če center za socialno delo v sodelovanju s strokovno službo zavoda ugotovi, da uporabniku storitve ni mogoče zagotoviti na drug način ali če uporabniku ni mogoče zagotoviti druge ustrezne storitve ali programa. Ne glede na izbrano rešitev domovi poskrbijo za zaščito stanovalcev, vključno s tem, da karseda preprečijo nadaljnje stike med osumljencem kaznivega dejanja in žrtvijo ter da slednji zagotovijo tudi potrebno podporo in pomoč.«
