Nekoč so bili sodelavci in so se za svoje pravice borili z ramo ob rami. Zdravniki in medicinske sestre. Sodelavci so še vedno, borijo se pa vsak zase. Ne enako uspešno – ste že kdaj srečali premožno medicinsko sestro? Zdravnika pa najbrž že.
Težko uresničljiva pravica
Kadar medicinske sestre sprašujem, zakaj pristajajo na nizke plače in preobremenjenost, zakaj, za božjo voljo, že enkrat ne stavkajo, mencajo in nočejo govoriti – če pa že, vse povejo enako: ker ne moremo pustiti bolnikov. Zgovornejša je bila upokojena medicinska sestra leta 2019: »Medicinske sestre tudi stavkamo, večkrat smo stavkale in kaj malega tudi dosegle. Ni preprosto spraviti ljudi na cesto ali stavkati v službi in gledati, kako te bolniki potrebujejo. Imamo sicer do tega pravico, težje jo je uresničiti. Najuspešnejše stavkovno obdobje je bilo, ko smo stavkali vsi člani zdravstvenega tima skupaj, potem so šli zdravniki v svoj sindikat, ki se krčevito bori samo zanje. Spremljamo ta groba izsiljevanja. Z grožnjami marsikaj dosežejo. Vsi drugi, brez katerih ni zdravstvene oskrbe (kako naj kirurg operira, če bolnika nima kdo negovati, tudi ne v intenzivni enoti?), jih ne zanimajo.«
Medicinske sestre so zadnjič (opozorilno) stavkale leta 2018. Celi dve uri.
Mi tudi!
Lani je medicinskim sestram – po letih vztrajnega opozarjanja, da jih je premalo in jih bo zdaj zdaj še manj, ker jih je veliko pred upokojitvijo, mnoge pa bežijo v druge poklice, in nežnega moledovanja, naj jim že vendar kdo od odločevalcev prisluhne – končno prekipelo. In so v večmesečnih pogajanjih z vlado dosegle, da so jim po novembra končanih pogajanjih vendarle zvišali plače – tistim v bolnišnicah za od tri do šest razredov, onim v socialnem varstvu za štiri. Okrog 35.000 ljudem, osemdesetim odstotkom vseh zaposlenih v zdravstvenih poklicih, so se, čeprav v različnih odstotkih, torej plače povišale. Dogovorili so se tudi, da se bodo o nerešenih zadevah in plačah, ki se še niso dvignile – povišanje ni doseglo vseh – pogovarjali naprej, pogovori naj bi se začeli najpozneje do 15. januarja.
So potem vsi skupaj prijateljsko odjahali v sončni zahod? Ne, še malo ne. Zdravniki so rekli, da je povišanje porušilo plačna razmerja. In zahtevali več. Zase. Če morda niste razumeli tiste grenke šale iz uvoda.
Deli in vladaj
In se je sprožil plaz: vlada je zdravnikom in zobozdravnikom v desetem protikoronskem paketu omogočila zvišanje plačnega stropa za šest razredov, kar pomeni povprečno zvišanje plače za okrog 1340 evrov na zdravnika. To naj bi veljalo do konca letošnjega leta. Dober začetek, so rekli zdravniki, ampak ni dovolj.
Ali veste, katerim poklicem ljudje najbolj zaupajo? Raziskave javnega mnenja že leta kažejo enako: na prvem mestu so gasilci. Na drugem medicinske sestre. Na zadnjem so politiki. Zdravniki so nekje vmes.
S sindikati iz zdravstva in socialnega varstva se vlada ni hotela pogajati. Reprezentativni sindikati so zato za 16. februar napovedali opozorilno stavko. S stavko pa je začel ropotati tudi zdravniški sindikat Fides. Da bi podprli medicinske sestre in druge sodelavce? Ne, zdravstveni minister menda zavlačuje z uresničevanjem PKP10. Minister, so potožili, »ni prepoznal pomena čimprejšnje realizacije določbe v PKP10, s katero je vlada izkazala priznanje zdravnicam in zdravnikom za opravljeno požrtvovalno delo v dveh letih spopadanja z epidemijo.« Vlada je spet ustregla: zdravnikom so dvignili plače za šest razredov, kar pomeni 24 odstotkov, torej za četrtino, zdravnikom pripravnikom pa za sedem razredov ali 28 odstotkov. Dvig plač bo verjetno veljal neomejeno in se ne bo končal s koncem letošnjega decembra. Fides je tudi zahteval, naj zdravnikom omogočijo izstop iz enotnega plačnega sistema. Neuradno in še nepožegnano so jim obljubili tudi to.
Takle je torej položaj ob zaključku redakcije: stavka sindikatov zdravstva in socialnega varstva je še vedno v zraku. Drugi sindikati javnega sektorja tudi za svoje člane zahtevajo enak dvig plač
Pod črto, uspelo ji je. Vladi. Razklala je sindikate v javnem sektorju. Namesto da bi nastopili skupaj, drug drugemu čez ramo škilijo v plačilne liste. Do volitev je premalo časa, da bi lahko sedanja oblast karkoli razrešila. Lahko pa, in to je tudi naredila, pusti velik glavobol tistemu, ki bo prišel za njo.
Divide et impera, deli in vladaj.
