PUSTOŠENJE PO KRASU

Divji prašiči so težave povzročali tudi Mariji Tereziji

Stane Mažgon/revija Jana
10. 2. 2022, 18.47
Posodobljeno: 18. 5. 2023, 16.32
Deli članek:

Ni se težko prepričati, kakšno škodo na Krasu povzročajo tropi sestradanih divjih prašičev. Na travnikih dobesedno preorjejo rušo in pojedo travne korenine, vrtov ne zaščiti niti ograja niti električni pastir.

Profimedia
Težave z divjimi prašiči so vsako leto večje, prav tako škoda na vrtovih in travnikih.

Kraška pokrajina blizu Kozine je videti skoraj idilično: na začetku februarja je podnevi še precej hladno in sonce »grize«, v zraku pa je vseeno čutiti, da se bo narava kmalu prebudila. A za domačine razmere niso nič kaj idilične. »Pri nas je katastrofa!« povedo jezno in zaskrbljeno. Razlog za to so divji prašiči in njihova lakota, ki jih naredi tako požrešne, da uničujejo vse pred sabo. Na živali sicer ne naletimo, saj so najbolj aktivne ponoči. A to ni več pravilo, zaradi lakote tropi hodijo okrog tudi podnevi in pridejo v naselja. Že po kratkem sprehodu po bližnjih travnikih in vaseh pa postane jasno, zakaj se domačini pritožujejo. 

Kristina Mihalič iz vasi Mihele si prizadeva, da bi vsi pristojni in ob tem še javnost izvedeli, v kakšnih razmerah so se znašli na njeni kmetiji. Zaradi divjih prašičev je škoda ogromna. »Naša kmetija je majhna, zato imamo večino površin v najemu. S tem smo zadovoljni vsi: večina lastnikov zemljišč ne obdeluje, zato bi se hitro zarasla, nam pa travniki v okolici pridejo prav za pridelavo krme,« pojasni. Prej so ista zemljišča že kakih trideset let uporabljali in vzdrževali njeni starši. To so počiščena in s hlevskim gnojem pognojena, predvsem pa ravna območja, kar omogoča strojno košnjo.

Krmo bo treba kupiti

Krma je bistvenega pomena za zdravje črede. Prva košnja na začetku maja je zelo pomembna. Takrat je trava najboljša, kravje mleko pa zato kakovostno in polno koristnih snovi. Že manjši zamik košnje proti koncu maja vpliva na kakovost mleka. Zdaj pa se je zgodila katastrofa. Divji prašiči so v iskanju hrane prišli na travnike in polja ter dobesedno razrili in požrli travno rušo. Za njimi ostane le prazna, blatna zemlja, na kateri spomladi ne bo trave, torej ne bo krme za goveda v hlevu. »Težava je še v tem, da večina lastnikov parcel ne uveljavlja škode, saj niso v takšni situaciji kot mi, ki ostanemo brez krme.«

Kristina Mihalič se posvetuje s strokovnjaki, kako rešiti, kar je še mogoče. Svetujejo ji, naj ponovno zasadi razrite površine, a to je povezano z dodatnimi stroški, površine pa bi bilo treba strojno zravnati. To pa veliko stane. »Črede nima smisla zmanjšati, saj bi to pomenilo konec kmetovanja. Torej bo treba krmo dokupiti.« Na eni strani bo zaradi slabše kakovosti mleka prihodek nižji, stroški zaradi nakupa hrane pa večji.

Kako rešiti težavo? 

Škoda, ki je nastala zaradi divjih prašičev, je podobna naravni katastrofi. Za takšno stanje bi moral nekdo odgovarjati. »Lovci bi morali vsekakor zmanjšati populacijo divjih prašičev. Ne le zaradi škode na zemljiščih, temveč tudi zato, ker živali v naravi brez hrane hirajo in trpijo.« Ena od vaščank Vrhpolja opiše, kako je podhranjen mladič dobesedno obnemogel na njenem vrtu in poginil. »Če bi kdo imel tako podhranjene živali v hlevu, bi ga prijavili in kaznovali,« doda. Živali pridejo iz gozda, brezupno iščejo hrano in pri tem delajo škodo. To se ne dogaja le ponoči, kot bi bilo naravno, temveč živali v tropih zaidejo v naselja in so nevarne, lahko bi postale tudi napadalne. V eni od vasi je trop lačnih prašičev tekel mimo gruče otrok, ki so čakali na šolski avtobus. Tudi hrup vozil jih več ne moti in prepodi. Logično bi torej bilo, da lovci opravijo svojo nalogo in zmanjšajo število živali v naravi. Divji prašiči tudi niso ogrožena vrsta, ki bi pomembno vplivala na naravno ravnovesje.

Prašiči pridejo povsod

Ne le na obsežna zemljišča za pridelavo krme, divji prašiči pridejo povsod. Uničeni so pridelek na vrtovih ob hišah in okrasne grede. Vrtovi v okolici vasi Vrhpolje so videti kot razrito gradbišče. V zemlji so globoke luknje, travne ruše ni več, tla v sadovnjaku tik ob hišah so videti, kot bi jih nekdo preoral. Namesto trave je pod drevesi obrnjena ruša brez koreninic. Tudi ograja in električni pastir največkrat ne pomagata. Lačne živali slej ko prej izkopljejo luknjo pod ograjo. Lakota je prehuda.

Kristina Mihalič se je prav na dan našega srečanja pogovarjala s predstavniki ministrstva za kmetijstvo. Tam se strinjajo, da je težavo treba rešiti s pomočjo kmetom in zmanjšanjem števila živali. Vseeno pa želijo doseči kompromis med vsemi udeleženci, vključno z lovci, ki pa se morajo ravnati po zakonu oziroma upoštevati najbrž neaktualne predpise in številke. Ti se lahko spremenijo le po daljšem mletju birokratskih mlinov. Prašiči v naravi pa so medtem sestradani in populacija se bo vsako leto še povečevala. Kdo bo prej obupal?

»Škodo imamo vsi prebivalci naše občine, a je ne prijavljajo, ker ne računajo na to, da bi kaj dosegli. Poleg tega postajamo vse bolj turistično območje. K nam prihaja vse več turistov. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, da bi turista napadla divja svinja z mladički?« Prav to se je pred nekaj dnevi zgodilo v hrvaški Istri. Divja svinja z mladiči je napadla sprehajalca in ga težje poškodovala. Le zaradi prisebnosti in skoraj po čudežu je ostal živ.

»Grozi nam, da bomo spet reševali težave, ki jih s pravilnim ravnanjem ne bi imeli,« komentira Kristina Mihalič. »Težko je tudi razumeti, zakaj lovske družine ne vidijo odstrela vsaj kot gospodarski interes, poleg tega, da skrbijo za divjad in ravnovesje v naravnem okolju in so njihove vrednote sodelovanje, strokovnost in družbena odgovornost. Zato je neodzivnost pri reševanju težav kmetov in vaščanov še bolj nerazumljiva. Težave bodo na ta način trajale še leta ali tako dolgo, dokler ne bo tudi zadnji mladi kmet obupal in šel v varno službo, na poti domov pa bo kupil posneto mleko in špansko zelenjavo v bližnjem marketu.«

Marija Terezija je ukrepala odločno

Za zgodovino divjega prašiča na Slovenskem je bistvenega pomena odredba cesarice Marije Terezije iz leta 1770, s katero je ukazala povsem zatreti divje prašiče v prosti naravi. Po tem obdobju so bili v naših krajih praktično iztrebljeni že sredi 18. stoletja. Pojavili pa so se spet v 19. stoletju, najbrž zaradi pobega nekaterih živali iz ograd. Del Dolenjske so povsem poselili do konca 20. let prejšnjega stoletja in prodirali še naprej. V naslednjih dvajsetih letih so se divji prašiči razširili na Snežnik, Kočevsko, v Zasavje, okolico Celja, Haloze in na Boč. Leta 1926 so se pojavili tudi na Pohorju in leto pozneje na Kozjaku. Konec štiridesetih let so se divji prašiči začeli pojavljati na Krasu in Tolminskem, na začetku petdesetih let pa tudi v Julijskih Alpah. Dandanes divji prašič poseljuje, bodisi stalno bodisi le občasno, celotno ozemlje Slovenije, domala do same obale.

Težave z divjimi prašiči se iz leta v leto povečujejo

Na škodo, ki jo naredijo divji prašiči na površinah, namenjenih pridelavi krme za živino, kmetje opozarjajo že vsaj deset let. »Doslej se nam je z lovskimi družinami nekako uspelo dogovoriti za delno povrnitev škode,« pravi Mihaličeva. »Težav je bilo manj kot letos. Lani pa so se stopnjevale zaradi naravnih okoliščin. Suša je bila velika, pridelkov pa malo. V gozdu ni bilo žira in želoda, zato so živali prišle na travnike, kjer prerijejo travno grudo. Leto prej je bilo ugodno za razplod živali. Samice so imele več mladičev, v naravi se je število živali zelo povečalo.«

Zato ni mladih kmetov …

Mladih kmetov ni, ker v tem delu ni prave ekonomike. Po navadi je tako, da morajo kmetje ob težavah, kakršna je z divjimi prašiči, žrtvovati svoje prihranke, da preživijo. Tveganje je veliko, delo pa nikoli obračunano, saj večinoma dobijo povrnjene le osnovne materialne stroške zaradi izgub. Mlada generacija ne sprejema življenjskega sloga, pri katerem se je treba za kmetijo žrtvovati. Raje gredo v varnejšo, udobnejšo in bolje plačano službo. Vztrajajo le tisti, ki so kmečko delo vzljubili. Nepredvidljive okoliščine, od odkupnih cen do težav pri nabavi materialov, težave še povečujejo. Preživijo tisti, ki se znajdejo. Kmetijstvo bi moralo biti v perspektivi zelenega razvoja paradna panoga, a še vedno ostaja zadnji člen v verigi, ki je odvisen od vseh predhodnih. Cene oblikujejo trgovci, odkupne cene so zelo nizke. Kmetijska politika je ujeta v zapleten krog lobijev in kmetje trpijo posledice, dokler ne obupajo.