Z upanjem sveti v prihodnost

Humanitarno delo nadgradil z življenjskimi izkušnjami

Renata Mikec
12. 12. 2021, 14.11
Deli članek:

Njegovo otroštvo je bilo takšno kot otroštvo večine blokovskih fantov, ki so prosti čas preživljali na novomeških travnikih in snovali zarote zoper navidezne nasprotnike, se še raje podili za žogo in zmagovali na bližnjem igrišču ali pa se na kolesu preganjali s prijatelji po Šegovi in »Slavki«, dokler ni – pri njegovih samo 14 letih – kot strela z jasnega udarila mamina bolezen.

Osebni arhiv
Božo Kostadinovski

Le malo pozneje je v družino zarezala še očetova izkušnja, ko je bil po napadu z nožem dlje časa v komi. Božo Kostadinovski je tisti fant, ki tudi takrat ni obupal.  V Novem mestu rojeni Božo je že zgodaj okusil žalost in strah, da bi s starejšima sorojencema – s sestro Rosano in z bratom Iztokom – ostali sami. K sreči je mama ozdravela, oče prav tako, a časi nikoli več niso bili takšni kot prej. V ozadju je vedno tlela misel, da lahko en sam trenutek življenje obrne na glavo. 

USTANOVILI SO NOGOMETNO DRUŠTVO LEV

Poguma in najstniške navihanosti Božu nikoli ni mogel nihče vzeti. Težave so vedno reševali sproti, družina je še danes zelo povezana in Boževa edina skrb v tistem obdobju odraščanja je bila šola. Končal je Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Novem mestu in se vmes podil za žogo, najraje na nogometnem igrišču. Tam je bil najsrečnejši. »Prav nogomet me je ob bratu, ki je bedel nad menoj kot sokol, in sestri, ki sem jo oboževal in pri kateri sem vedno iskal zavetje, obvaroval kakšne večje nepremišljenosti ali celo neumnosti. Kje sem si pa upal ustvarjati probleme, saj bi me Iztok in Rosana iz hlač stresla,« se nasmeje danes 35-letni Božo. 

Po srednji šoli se je na Šolskem centru Novo mesto vpisal še na višjo strokovno šolo, na kateri mu je do diplome za komunalnega inženirja zmanjkalo le nekaj izpitov. Žal ni nikoli diplomiral, saj ga je medtem pot odpeljala v nogomet. »S prijatelji Gašperjem, Darjanom in Leonom smo ustanovili Športno društvo Lev, pod okriljem katerega smo vsako leto organizirali Levčkov nogometni turnir. Ob veliki pomoči staršev malih nogometnih navdušencev, ki jih treniramo, njihovih prijateljev in znancev, ki pridejo navijat, pa tudi nekaterih pokroviteljev in donatorjev vedno namensko zberemo nekaj dobrodelnega denarja, ki ga potem predamo pomoči potrebni osebi. In to je še posebej dober občutek!«

Osebni arhiv
Donacije

TEŽKE ZGODBE ZAZNAMUJEJO ČAS

Božo je pomagal tudi pri zbiranju pomoči za prizadete v potresu v Petrinji na Hrvaškem. »Ko smo tja odpeljali zbrano pomoč, se je bilo težko soočiti z nesrečo, ki je doletela prizadete, država pa jih je dobesedno pustila na cedilu. Politika me nikoli ni zanimala, me pa pogosto razjezi, zlasti odnos do prizadetih, ubogih in zapuščenih. Zgodbe se me dotaknejo, a počasi sem se naučil, da jih ne spuščam pregloboko v srce, čeprav je to kar težko,« pravi.

»Moji projekti so se šele dobro začeli. Letos sem pred novim šolskim letom pomagal zbirati šolske potrebščine za otroke iz socialno šibkih družin, za številnejše družine in mame samohranilke smo zbirali denar, z njim kupili hrano ali pa plačali položnice in poravnali druge obveznosti, da smo jim vsaj malo olajšali življenje. Zdaj pomagam invalidni osebi in mamici samohranilki, ki ob dveh šoloobveznih deklicah preživlja hudo stisko. In tu je še izjemno zahtevni projekt Dedek Mraz za en dan, ki pa ga vodi Maja Trampuž. Obdarili bomo okoli 500 otrok in prav za vsakega smo s pomočjo posameznikov že zbrali darila. Odziv javnosti je bil neverjeten, vključili so se tudi številni Novomeščani, tako da sem prav ponosen na svoje rojstno mesto. Posameznik se je prek facebook profila Maje Trampuž včlanil v skupino Dobrodelni dedek Mraz; tam smo objavili seznam s šifro otroka in z njegovo praznično željo. Nekateri otroci so natanko vedeli, kaj si želijo, drugim smo v darilce zavili pripomočke za osebno higieno, oblačila, mogoče kakšno knjigo ali zabavno igro in seveda sladkarije. To je res izjemna skupina, namenjena ustvarjanju novoletne izkušnje za otroke iz socialno ogroženih družin, in prihodnje leto bomo zgodbo zagotovo ponovili. Nobeden izmed otrok ne sme ostati brez pozornosti dedka Mraza. Le kdo izmed nas se ne spomni otroške vznemirjenosti, ko smo čakali na darila dobrih mož. Brez te izkušnje ne bi smel odrasti noben otrok. Vse 'naše' družine, iz katerih prihajajo otroci, so v sodelovanju s centri za socialno delo po vsej Sloveniji 'preverjene'; vemo, da jim življenje ni naklonjeno. Otroci odraščajo v zelo težkih razmerah in zato res ni bilo težko najti ljudi odprtih rok,« posebno zgodbo obdarovanja predstavi Božo Kostadinovski.

Osebni arhiv
Darila za najšibkejše.

EVIDENCA POMOČI JE POMEMBNA

»Za vsak evro vem, kam je šel, komu smo z dobrodelnim denarjem pomagali plačati položnice, komu smo mogoče kupili hrano, igrače ali pa šolske potrebščine. Vsak cent je evidentiran. Prav zato sem se začel ukvarjati z dobrodelnostjo – ker sem želel, da pomoč zbiramo namensko in da vsak, ki želi pomagati, ve, za koga in kaj je prispeval. Tistim, ki bi kdaj posumili o moji iskrenosti, lahko vsak trenutek odgovorim s podkrepljenim podatkom o donaciji,« pripoveduje Božo, ki še kako dobro pozna številne zlorabe pod oznako humanitarnosti ali dobrodelnosti. 

Žalostne zgodbe, ki jih piše Božev vsakdan, delujejo nanj kot opozorilo, da se lahko v stiski znajde prav vsak. In da njegova družina ne bi kdaj ostala brez denarja, ob redni službi pri Fagus logistiki, ki je pogodbenik DHL Ekspres Slovenija, občasno zasluži še kak evro v šentjernejskem nogometnem klubu kot trener in na nogometnih igriščih kot sodnik ali pa, kadar mu čas dopušča, kot natakar.

Zadnja leta s svojo partnerico, ki ga pri dobrodelnosti izjemno podpira in s katero imata triletnega sinka Tristana, živi v Ribnici. In za Boža je družina, ob prijateljih in dobrodelnosti, vedno na prvem mestu. »Tu pa ne smem pozabiti še svojega šefa Mitjo Bukovca, ki je naš velik podpornik. Karkoli potrebujem, pa naj bo to čas, kombi ali kaj drugega, vedno razume in pomaga. Ob fleksibilnem delovniku tako opravim vse delovne obveznosti in ni mi treba skrivati, da včasih med službenim časom delujem tudi dobrodelno.«

VSAK DAN JE NOVO UPANJE

Zdaj, ko prihaja čas obdarovanj in pomaga dedku Mrazu polniti vrečke z darili, Božo včasih spi le po tri ure dnevno, a se nikoli ne zbudi slabe volje. Pravi, da je vsak dan novo upanje. »Prav srce mi poboža, ko vidim, kako so nekateri ljudje kljub lastnemu pomanjkanju odprtih src in si ne zatiskajo oči pred tujo nesrečo, še zlasti pa so naklonjeni pomoči, namenjeni otrokom. Čeprav nas je covid zaprl med štiri stene še bolj kot prej, nekatere dobesedno osamil in odtujil, načel marsikatero družino in preživetvene zmožnosti, so še vedno med nami takšni, ki ne gledajo stran in so po svojih močeh pripravljeni pomagati. Ja, na svoj način je ta epidemija zbudila dobroto v ljudeh. Mnogi me kličejo, mi pišejo, pomagajo, drugi celo osebno pišejo o stiskah, ki jih preverimo in se skupaj odločimo, kako lahko pomagamo izboljšati življenje. Prav zato nihče ne sme nikoli izgubiti upanja,« pripoveduje. 

A pravi, da je treba te ljudi, ki potrebujejo pomoč, naučiti živeti s tem, kar imajo, o svoji nesreči pa spregovoriti pravim ljudem, kajti samo po sebi se nič ne reši. In za vsak problem se lahko najde rešitev, včasih povsem preprosto, drugič je treba odpreti kakšna vrata več. »Zavedam se, da ne moremo rešiti vseh težav, lahko pa težavam porežemo krila in ljudem damo moč, zagon, veselje, optimizem, predvsem pa varnost in upanje,« najin pogovor sklene Božo Kostadinovski.