Čeprav nosijo veliko breme dela na kmetijah, kmetice ostajajo izrazito ranljiva skupina. Po statističnih podatkih 20 odstotkov slovenskih kmetij vodijo ženske. Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije, pravi, da si zgolj štiri odstotke gospodaric do 40. leta starosti, torej žensk, ki so upravljavke kmetij, plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
»Ti podatki se razlikujejo glede na statistični model, a tudi če so številke v resnici kaj boljše, so še zmeraj daleč od zadovoljivih. Dejstvo je, da za kmečko žensko ni poskrbljeno in je običajno zadnja na kmetiji, ki bi jo socialno zavarovali, saj zanjo nekako zmeraj zmanjka denarja. Seveda drži, da je plačevanje dvojnih prispevkov za neko manjšo kmetijo velik zalogaj, a moramo nekako poseči v zavest, da ljudje spoznajo, da lahko nekaj dobiš le, če nekaj tudi vložiš.« Včasih so »upokojene« kmetice dobile vsaj državno pokojnino, dodaja, a je bila ta kasneje ukinjena. »Saj ni bilo bogve kaj, je pa bil neki denar, ki je bil samo njihov.«
Zaprta v sobi z enim obrokom na dan
»Ženske so zdaj še več doma, njihove težave so zaprte med štirimi stenami, pogosto se glede tega nimajo na koga obrniti, saj so družinski odnosi napeti. Poslušam grozljive zgodbe o zlorabah in trpljenju, zadnja se me je dotaknila tista o 81-letni gospe, ki je vse življenje garala, na stara leta pa ostala brez vsega, zaprta je v sobi in dobi le en obrok na dan.«
Za spremembe na bolje je treba delati na obeh straneh: tako na strani države kot pri spreminjanju miselnosti in ustaljenih vzorcev na samih kmetijah, je prepričana. »Dokler je vse v redu in se na kmetiji lepo razumejo, ni težav, a odnosi se spreminjajo, tu so generacijski prevzemi, prisoten je alkohol, precej je nasilja in posledično psihičnih težav. Zato moramo nekako poskrbeti za varstvo teh žensk in v prvi vrsti ovrednotiti njihovo delo.«
Delo kmetice je treba ovrednotiti
Kar seveda ni tako preprosto, dodaja Uletova, saj je meja med gospodinjskim in kmečkim delom tu precej zabrisana. »Če namreč ženska pometa dvorišče, to najbrž sodi h gospodinjskim opravilom, saj ta 'doletijo' vsako od nas, ki ima dvorišče, če pa dela na njivi, to spada pod njeno delo, to je njena služba, če hočete. Če njeni otroci ne hodijo v vrtec, ker je mama pač doma, je tudi to njeno delo, njena služba. Veliko jih je zadolženih za dopolnilne dejavnosti na kmetiji, čeprav niso nosilke, torej v bistvu one zaslužijo, denar pa gre v skupno ali moževo blagajno. In mora potem prositi in biti hvaležna za vsak par nogavic. Šele ko bodo ta razmerja jasno določena, bo mogoče delati korake naprej. A je največ predvsem na ženskah samih: da se znajo postaviti zase, da si izborijo svoj položaj in dobijo svoj denar. Tako bodo lahko bolj samozavestne pa tudi samostojne. Kaj sploh preostane ženski, ki ni zavarovana in živi v družini z nemogočimi odnosi? V takem primeru je precej bolj socialno ogrožena kot njen mož, kar je lahko velik problem ob družinskih nesoglasjih, ločitvah, menjavah generacij. Dokler je mlada, še ima možnost oditi, ko ostari, pa je na milost in nemilost prepuščena partnerju ali otrokom.«
Naj ozavestijo svoje pravice
Irena Ule meni, da se je država doslej bistveno premalo ukvarjala s položajem žensk na podeželju; zlasti jo boli krivica, da lahko nekdo, ki ni nikdar delal, prejema socialno pomoč, kmetica, ki se je dobesedno iztrošila na kmetiji, pa ni upravičena do ničesar. Marca 2019 je bil sicer kot posvetovalni organ tedanje kmetijske ministrice Aleksandre Pivec ustanovljen Svet za ženske na podeželju, ki ga vodita Vlasta Nussdorfer in Uletova. Dajejo predloge za izboljšanje položaja kmetic in delijo strokovna mnenja k ukrepom, tako kmetijskih kot tudi drugih politik, ki imajo vpliv na položaj žensk na podeželju. »A, kot rečeno, je pred nami še veliko dela, tako glede sistemsko-generacijskih rešitev za kmetice kot glede njihovega ozaveščanja. Pri čemer me zlasti skrbi usoda tistih, ki se ne vključujejo v naše aktivnosti.«
