Slovenka in Perujec

Slovenci se ne zavedate, kaj imate

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
27. 6. 2021, 09.50
Posodobljeno: 27. 6. 2021, 09.51
Deli članek:

Spoznali smo se v kombiju, ki nas je peljal z letališča v Benetkah proti Ljubljani. Prišla sta iz Peruja, kjer živita, z dvema hčerkama, Lauro in Chiaro, na počitnice, pa na cepljenje, ki je v Peruju strašno neurejeno.

Zarja Jana
Iza Bertoncelj in Daniel Menendez, Slovenka in Perujec

Spoznala sta se pred 19 leti na poslovni šoli Danice Purg. Najprej sta se samo opazovala, kasneje sta postala prijatelja, zdaj sta mož in žena. V teh 19 letih sta živela na različnih koncih sveta.

Kdor ne skače, ni Sloven'c

Ko sta se Daniel in Iza prvič videla, je imela alergijo na jasmin in je bila vsa otekla. Poleg tega je dobila mikrosporijo, ker je vzela v naročje izgubljenega mucka. A Danielu je bila všeč kljub vsem tem oteklinam, saj je vedel, da mora biti oseba, ki je v naročje vzela izgubljeno žival, zelo dobra po srcu. »Bila je otečena kot Popaj,« se smeje Daniel.

Spoznala sta se torej poleti leta 2002 na Bledu, na mednarodnem programu za mlade podjetnike/menedžerje. Daniel je tja prišel na predlog slovenskih prijateljev iz Švedske, kjer so se družili med študijem, skupaj so navijali na hokejskih tekmah. Naučili so ga vpiti »kdor ne skače, ni Sloven'c« in ga ovili v slovensko zastavo. »Bila sva v isti študijski skupini, Daniel se mi je zdel preveč glasen, ekstrovertiran, ker sem sama ravno nasprotna, tiha, zadržana. Preveč intenziven je bil zame. Ko se je program začel, je ostal v naši regiji, ker ni smel v Italijo. Po rodu je Perujec, a njegovi stari starši so se v Peru preselili iz Italije. Zato ima Daniel tudi italijansko državljanstvo in bi moral odslužiti vojsko v Italiji, tega pa ni hotel. Potreboval je posebno dovoljenje, ki naj bi ga dobil po nekaj tednih,« začne ljubezensko pripoved Iza. Zgovorni Daniel pa nadaljuje: »Ko sem čakal na to dovoljenje, sem potoval po Hrvaški in naokrog, a se vedno vračal v Slovenijo, kjer sem imel prijatelje iz blejske šole. In tako smo se vedno dobili tudi z Izo. Bila sva kar dosti skupaj, kot prijatelja. V Sloveniji sem se imel dobro, rad sem imel ljudi in hrano. In z Izo sva se počasi začela sestajati.« Ona ga dopolni: »Ko se je oktobra vrnil v Peru, sva ostala v stikih z elektronskimi sporočili in telefonskimi klici. Januarja leta 2003 sem šla v Peru z nahrbtnikom, da bi videla deželo in bila malo več skupaj. Takrat ni bilo lahko ostati v stiku. Telefonski pogovori so bili dragi, ni bilo Whatsappa in Vibra, Skypa. Potovala sva po Peruju, drugič celo nekaj mesecev. Potem sva se začela spraševati, kaj bova. On je bil na drugem koncu sveta. Eno leto sva imela razmerje na daljavo in tako ni šlo več naprej.« Daniel zaključi: »Videla sva, da je najino razmerje nekaj posebnega in ga hočeva nadaljevati. In ker sem imel dobro službo v Peruju, sva šla tja.«

Sva se pogovorila ...  

Iza vpraša Chiaro, ki z Lauro sedi poleg nas, katere narodnosti je. »Nikogaršnje,« odgovori Chiara. »Najine otroke vzgajava tako, da se počutita doma povsod, kjer smo tisti trenutek,« pojasni Iza. V New Yorku se počutita Newyorčanki, v Panami Panamki. Sta državljanki sveta. Vajeni sta življenja v različnih kulturah. Imata sidro, ki sta oče in mati, in imata veliko prijateljev, ki odraščajo podobno, se selijo po svetu, a se pri tem čisto dobro počutijo. Imata večjo sliko, kako svet in življenje delujeta. Prihodnost bo morda svetlejša prav zaradi takšnih otrok, saj ju ne zanima, ali je človek bel ali črn ali rumen, imata prijatelje vseh ras in narodnosti. Ne poznata in ne razumeta diskriminacije.

Daniel se Izi ni več zdel tako glasen in moteč kot prve dni. Kako to? »Ker sem bolj zadržana in tiha, on pa tako zgovoren, je med nama dobro ravnotežje, jin in jang. V tistem času je moja prijateljica Vesna izgubila življenje v prometni nesreči (Izi se orosijo oči), z Danielom pa sva se lahko pogovarjala o vsem, morda prav zato, ker je bil tujec.« Saj res, kako premagujeta razlike v kulturi? Daniel: »Ko se nama je rodila prva hči, bi ji morali po perujskih navadah obriti glavo in vstaviti uhane. V Sloveniji tega očitno ne počnete. Tu se je Iza uprla, njenega otroka že ne bodo obrili. In ga nismo. Tudi imeni za deklici sva zelo previdno izbirala. V našem jeziku lahko kakšno ime namreč pomeni ime za domačega ljubljenčka v italijanščini, na primer.« Iza: »Latinskoameriška kultura je res drugačna od naše. Premožnejši ljudje imajo hišne pomočnice, varuške. Mi tega nimamo. V našo hišo v Peruju prihaja samo gospa, ki počisti hišo in odide. Ne predstavljam si, da bi z nami živela hišna pomočnica in bi kogarkoli klicala 'maid' ali 'varuška'. Daniel je imel varuško, s katero je odraščal, šoferja. Jaz pa tega nisem mogla sprejeti. Zato sva se pogovorila.« »A kljub temu imava dober zakon,« pristavi Daniel. »Veliko stvari prepustim njemu, a kadar sem o nečem zares odločena, Daniel dobro ve, da ne bom popustila,« še prizna Iza. 

Pojdita na potovanje! 

Živita v glavnem mestu Peruja, v Limi. Tam imata hišo, v katero radi prihajajo njuni prijatelji, tudi iz Slovenije. »Nekateri Slovenci so se čudili, da imamo v Limi elektriko. V Ljubljani so na Tromostovju videli perujske glasbenike s perjanicami in piščalmi, ki sploh niso del perujske tradicije, to perje je del indijanske tradicije iz ZDA. Vprašal sem jih, zakaj nosijo to perje, pa so mi rekli, da tako prodajo več zgoščenk,« se smeje Daniel. »Rekel sem jim, da goljufajo Slovence.«

Kje vse sta živela v teh 19 letih? »Iz Lime sva se preselila v Filadelfijo, tam sva dve leti oba študirala, naredila magisterij. Potem sva šla v New York, od tam v Panamo, tam sva bila štiri leta, pa nazaj v Limo ...« Iza ni nikoli hodila v službo, čeprav ima dobro izobrazbo. V Sloveniji je delala v marketingu v McDonaldsu, zato tudi pozneje magisterij iz marketinga v Filadelfiji (tudi magisterij je naredila iz marketinga), delo ji je bilo všeč. Rodila je dve hčerki, vmes je bila finančna kriza in tako ni bilo priložnosti, da bi se zaposlila. V ZDA ni mogla dobiti delovnega vizuma. »A deklici bosta kmalu odrasli in takrat bom poiskala delo,« razmišlja. »Za zdaj pa imata moji hčerki doma zelo izobraženo učiteljico.« Daniel ima seveda zelo dobro zaposlitev. Dela za največjo mednarodno brazilsko banko v Južni Ameriki, dvanajsto največjo banko na svetu, s 120.000 zaposlenimi, kjer vodi investicijske operacije v Peruju.

Iza: »Če želiš izvedeti, ali je oseba prava zate, pojdita na potovanje. Midva potujeva in se seliva že 19 let, pa se krasno ujameva. Zdaj imava še otroka, je še malo bolj zapleteno, a oba se dobro počutiva drug ob drugem. Vsa ta leta smo v gibanju, premikanju, seljenju, a vedno se počutim dobro, ljubljeno, razumljeno. Vedno se znava pogovoriti, potolažiti drug drugega. Najina družina je najino sidro.«

Slovenci radi jamrate

In kaj Iza najbolj pogreša, kadar hodijo po svetu? Takoj izstreli, da slovensko hrano. Temu odgovoru se začudi tudi Daniel, pravi, da je tega še nikoli ni vprašal. »Mamo sem ob njenem prvem obisku prosila, naj mi prinese burek z Miklošičeve in kefir, ki v Limi ni isti. V Limi pogrešam smetano na kavi, ker ni dobra, pogrešam kremšnite. Pogrešam, da ne morem iti okrog Blejskega jezera. Preproste stvari pogrešam. Kavice s prijatelji. Klepete iz oči v oči, ne po Skypu. Stvari, ki jih okušaš, občutiš.«

Daniel začne kar sam od sebe hvaliti našo državo. »Slovenci se sploh ne zavedate, kaj imate. Mislite, da ste ves čas v stresu, a tu sploh ni stresa. Imate sistem, ki vas podpira. Socialni sistem, zdravstveni sistem, šolski sistem, če izgubite službo, dobite novo. Mi nimamo ničesar. Imamo zasebne šole, ki jih moramo plačevati, zasebno zdravstvo, naš javni sistem je razpadel. Ves čas smo nad prepadom, ves čas nas skrbi, delamo v pozna leta. Pa ne samo Peru, vsa Latinska Amerika, celo ZDA.« Iza pa pojasni, kako se morajo v Limi paziti, ker je stopnja kriminala zelo visoka, kako njuni hčerki nikoli ne gresta na ulico s psom, ker bi ukradli psa in deklici, nikoli sami v šolo, v avtu imajo zatemnjena okna, vrata na avtu ima vedno zaklenjena. »Tudi to je stresno,« pravi Iza, »na sprehod nikoli ne vzamem telefona, nakita, torbice. V šoli, trgovinah, podjetjih imajo varnostnike, pa tudi policiste.« Daniel pove še zgodbo, kako je takrat, ko je študiral na Švedskem, skočil stran od avta, ki se je približeval prehodu za pešce. Vsi so se mu smejali, on pa je samo spontano reagiral, saj v Limi ne spoštujejo pravic pešcev, ampak velja pravilo »močnejšega«. V Peruju ne bi nikoli dobil kazni za previsoko hitrost ali zato, ker nisi prečkal ceste na prehodu za pešce. »Na neki način smo Perujci še vedno malo svobodnejšii kot vi, svobodni kot ptice, meja je samo nebo. Vi imate veliko prepovedi, omejitev,« zaključi.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.