Včasih je bluzenje čisto v redu

Izpoved slikarke s shizofrenijo

Jelka Sežun / Revija Zarja Jana
22. 5. 2021, 15.04
Posodobljeno: 22. 5. 2021, 15.04
Deli članek:

Se spomnite tiste stare Benčeve popevke Maja z biseri? Nikoli je nisem marala, se mi je zdela tako zoprno lajnasta – ampak besedilo ima pa dobro. No, nanjo sem se spomnila, ko sem spoznala Majo Klemenčič.

Šimen Zupančič
»Shizofrenija je del mene. Tudi če pride kdaj obdobje, ko ne bom več jemala zdravil, se vseeno še lahko ponovi. Imam jo in jo moram sprejeti.«
Bolezen mladih
»Tole poudarite, shizofrenija je bolezen mladih ljudi. Zelo redko se zgodi, da zbolijo pri štiridesetih, petinštiridesetih, zelo majhen odstotek je takih. To je najtežja bolezen, zelo malo je primerov, da so zdravila potrebovali le določeno obdobje. Shizofrenija ni ozdravljiva. Statistika pravi, da ima ena tretjina obolelih samo eno epizodo v življenju, druga tretjina plava nad vodo, se pravi, da so vse življenje na tabletah, a živijo normalno, se soočajo z boleznijo, prepoznavajo znake, kdaj je treba ukrepati; tisti iz zadnje tretjine so pa popolnoma povoženi, so v skupnih ustanovah, preživljajo po pol leta po bolnicah. To je najhujša oblika.«

»Obraz kot s španske slike, oči velike, nasmehi pa kot čudeži,« pa tole: »Ljudje, ki so jo kdaj poznali, ljubili so jo slej ko prej, da vsak je biser, so dejali, simbol lepote, skrite v njej.« Moja Maja, Maja Klemenčič, nima biserov, ima pa shizofrenijo. Za zmeraj. In je ena najpogumnejših, najbolj pozitivnih, nasmejanih, velikodušnih ljudi, ki so mi kdaj prekrižali pot. Lepota je v njej. Težke poti je prehodila, ampak nobene ne bi zamenjala, pravi, vse so moje.

So mi rekli, da odkrito govori o svoji diagnozi, a kljub temu sem bila na začetku previdna. Imate kaj proti ... sem tipala. Ne, je rekla, »jaz hočem govoriti o shizofreniji. Psihiatrija ni bavbav. Vse mogoče sem že doživela, definitivno se dogajajo tudi najbolj grozne stvari, to je resnica, ampak je preveč stigmatizirano. Ja, jaz govorim o tem, ker nočem, da se to skriva. Ko ljudje v življenju trčijo ob oviro in jim psihiater predpiše antidepresive, se jim podre svet, ne zaradi bolezni, temveč zato, ker morajo na antidepresive. Psiha je ravno tako del zdravstva kot to, da si zlomiš roko. Največji razlog za mojo odkritost pa so tisti, ki trpijo. Ker jih veliko poznam. Večni reveži so, večno na socialni podpori, doma se držijo, veliko jih je brezdomcev. V družbi so odrinjeni, pijejo, uživajo droge, ljudje odmahnejo, češ, to je en narkič, nihče pa ne ve, da je morda vse to prišlo od tega, ker je človek duševno zbolel. To so težke zgodbe.«

Malo čudna

»V prvem letniku srednje šole sem bila še v redu, potem sem začela pa postajati malo čudaška. Opuščala sem obveznosti, nikakor se nisem mogla učiti, težave sem utapljala v žuriranju in stvari so mi ušle iz rok. To se shizofrenikom pogosto dogaja, začne se z zapiranjem vase, tudi jaz sem se zelo, sposobna sem bila celo večnost ždeti v lokalu. Imela sem preko 300 neopravičenih ur. Totalno se mi je skegljalo. Totalno. In po mojem ni nihče tega videl kot nekaj alarmantnega. Oče, tak je pač bil in mu nič ne zamerim, je rekel, puberteta! V prvem letniku sem imela priznanje za najboljšo učenko na šoli, potem sem pa kar dvakrat ponavljala. Saj je lahko nekdo na začetku odličen, potem pa samo dober, ampak tak razpon! A pač, zgodilo se je.

Pustila sem šolo in začela delati, že pri osemnajstih sem dobila delovno knjižico. Tega takrat ni bilo, vsi so šli študirat, delali so prek študentske napotnice, mene je pa oče poslal delat in sem dobila knjižico. Porinjena sem bila v svet. Zapletla sem se z nekimi tipi. Bila sem mlada, luštna, veliko manj me je bilo skupaj kot zdaj in sem jim bila všeč. Malo so me fotografirali, malo zafrkavali ..., saj veste, kako je, če si nekomu všeč. Ljudje so me strašili, kaj so ti ljudje, kaj ti bodo naredili! Imela sem predispozicije za shizofrenijo, bilo je samo še vprašanje povoda, sprožilca.

Začela sem se zapirati v hišo, češ da me lovi mafija, da imam v stanovanju kamero – preoblačila sem se samo v kopalnici. Oče je videl, da je nekaj hudo narobe, predlagal je psihologa, ampak meni se ni zdelo potrebno. Čeprav sta starša ločena, sta takrat, ko sem se začela zapirati vase in bluziti, da imam kamero, prišla na pogovor. Tu smo sedeli in sem kar naprej govorila, da mi tisti tipi nekaj hočejo. Ves čas sem ponavljala njihova imena. Nista vedela, kaj narediti. V resnici mi nihče od tistih tipov ni nič naredil. Bodimo iskreni, saj imajo precej masla na glavi, ampak meni niso niti lasu skrivili! Niti ene grožnje nisem dobila, pa se mi je čisto odpeljalo! Bila sem do kosti prežeta s strahom, kar je preraslo v paranojo, ta pa v psihozo. Ampak če nisi nagnjen k temu in tega nimaš v genskem zapisu, se ti to ne more zgoditi.

V najhujši psihozi sem šla na policijo, da prijavim te ljudi, ki me hočejo ubiti, ker sem bila že na tem, da naredim samomor, češ, raje se prej sama ubijem kot da me oni. Tako hudo je bilo. Samopoškodovala sem se, cigareto sem si ugasnila na roki, grozna rana je bila. Stara sem bila dvaindvajset let.«

Program za zaščito prič

»Upam, da bom nekoč lahko rekla hvala tistemu policistu, navaden policaj je bil. Jaz sem jokala, rekla sem, da se bom ubila, videl je, da je zelo hudo, da je resno, in je zelo dobro reagiral. Razlagala sem mu, da me lovi mafija, pa je rekel, bi vi šli tja, kjer so zaščitene priče? In sem bila takoj za, ja, dajte me med zaščitene priče! Seveda, pa ime in priimek mi boste spremenili, to, ja! Poklical je rešilca, in ko je ta prišel, sem bila čisto prisebna, ampak sem kar verjela, da grem med zaščitene priče. Odpeljali so me na urgenco in ugotovili, da sem zelo psihotična. Na koncu sem pristala v Polju. Kakšna dva dneva sploh nisem vedela, kje sem. Bila sem na močnih zdravilih, kajti na začetku te nabutajo z zdravili, zato da se stvar ustavi, vsaka psihoza namreč uniči toliko in toliko možganskih celic. Shizofrenija je možganska bolezen, ki se kaže kot duševna motnja. Izgubiš stik z realnostjo.

Potem sem prišla k sebi. Psihiater je rekel, veste, to je shizofrenija s psihozo, to je treba kar resno jemati. Takrat sem se zavedela, da se moram soočiti s tem in to sprejeti. Kako potem teče življenje in kako to sprejmeš, je pa poglavje zase. To je potem presenečenje!«

Ljudje kot mi

»Z boleznijo živim že dvanajst let, naučila sem se prepoznavati, kdaj gre kaj narobe, kdaj spet mislim, da me kdo lovi, mi prisluškuje po telefonu ..., takrat pokličem psihiatra. Ja, seveda se kaj takega lahko zgodi kljub tabletam. Ljudje ne razumejo, da antipsihotiki niso magično zdravilo. Veliko ljudi ima veliko povedati proti tabletam in imajo prav. To je vse, kar psihiatrija lahko ponudi. Psihiatrija je najmanj razvita veja medicine, še pred petdesetimi leti smo imeli elektrošoke.

Tablete imajo kup stranskih učinkov – zredila sem se, zaspana sem, lena   ... Tablete pomagajo petdesetodstotno. Če jemlješ antipsihotike, je 50–60 odstotkov možnosti, da se ti psihoza ne bo ponovila. Več kot do tod psihiatrija ni napredovala. Ljudje mislijo, saj ješ tablete, torej je vse v redu. Ne. Kljub temu se lahko ponovi.

Trudim se, zelo se trudim. Če prepoznavam, da sem zelo nespečna ali grozno živčna ...  Razni znaki so, ki jih znam že na pamet, vem, da se nekaj pripravlja, potem pokličem psihiatra, mu vse opišem. ZELO pomembno je imeti s psihiatrom zaupen odnos. To je nekaj najpomembnejšega. Če s psihiatrom nisi zadovoljen, ga lahko zamenjaš, kolikorkrat hočeš, in si najdeš idealnega. Saj te ne nabutajo s tabletami vsakokrat, ko jim kaj potožiš. So ljudje kot mi. Že večkrat sem mu rekla, nič ne morem, nič ne naredim, samo na čik hodim, čisto apatična sem, pa mi je odpisal, včasih je bluzenje čisto v redu.

Prav je, da imaš z njim res odkrit odnos in da redno hodiš k njemu, da te spremlja. Dali so mi delati razne teste, in tako kot so me oni 'prebrali', me ni niti lastna mama. So stvari, za katere sem mislila, da jih vem samo jaz.«

Sama

»Med slavnimi, med medijskimi osebnostmi je veliko shizofrenikov, pa ne bodo nikoli povedali, da imajo shizofrenijo. Nikoli. Meni se to zdi popolnoma napačno. 'Navadni smrtniki' se pa vase zapirajo, vsakič, ko se jim poslabša, se zelo sekirajo. Preden te spustijo iz Polja, imaš en teden obvezno skupino, ki se ukvarja z destigmatizacijo. Vsak dan po eno uro te motivirajo, da se ne boš sesul, ko prideš ven. Duševni bolniki počnejo vse mogoče, tisoče shizofrenikov je, z različnimi epizodami. Obstaja deset različnih shizofrenij, vse mogoče se dogaja. Ne zdi se mi prav, da se ljudje zapirajo, sramujejo. Ljudje se skrivajo, bognedaj da bi kdo povedal, da je na antipsihotikih, da so norci.«

»Zaščitila sem sama sebe, o bolezni odprto govorim, ker je to zame samo dobro. Če se kdaj kaj čudnega zgodi, da vedo, kam poklicati, in da me spravijo v Polje, ker sem pri tej bolezni nevarna sama sebi. Nisem tiste vrste duševni bolnik, ki je agresiven navzven – kajti shizofreniki so zelo agresivni, lahko tudi ubijajo – jaz položim roko nase. Ko me stisneš v kot, položim roko nase. Ironično, najslabše je bolezen sprejela moja družina, ki bi jo morala najbolje. Najslabše. Vsi drugi so jo sprejeli odprto, moja družina pa ni hotela. Še dandanes oče pravi, da sem lena, da mi nič ni, da nimam nobene shizofrenije. Nihče noče nič prebrati o tem. Sama se borim. Na začetku, ko sem bila mlajša, sem se kar malo smilila sama sebi. Zdaj sem pa že pošteno odrasla, 34 let sem stara in s tem sama kar dobro opravim. Ne potrebujem več nobenega ujčkanja ali podpore družine.«

Moja duda

»Družinska podpora je pri shizofrenikih in na splošno pri duševnih bolnikih zelo pomembna. Že tako je okrog tega ogromna stigma in bolnik mora imeti neko varno okolje, mehurček, kjer se dobro počuti. In to je družina, ki jo imamo. Jaz tega nisem imela, šest let sem beračila na cesti – ker je bila socialna podpora 190 evrov, s tem denarjem sem poravnala obveznosti, kupila čevlje, material za slike. Hrano in čike sem si pa nafehtala. Ker se mi je zdelo, da mi bo za hrano vsak dal. Pa ne boš lačna, danes, v Evropi, v 21. stoletju! S to strategijo sem preživela. Nabrala sem deset evrov na dan, vedno. Nikoli nisem bila pohlepna, da bi hotela veliko nabrati in služiti s tem. Nikoli. Samo toliko, da preživiš. Pa za cigarete – cigarete so zelo velik problem pri shizofrenikih, pri duševnih bolnikih, depresivcih. Osemdeset odstotkov duševnih bolnikov kadi. Pri shizofrenikih jih pa petdeset odstotkov zelo zlorablja alkohol, droge, amfetamine, ekstazi itd. – zato ker s tem izničujejo stranske učinke bolezni. Za živce, po domače povedano. Potrebuješ nekaj za živce. Jaz imam čike, ti so moja duda. Strašno sem vesela, da ne pijem alkohola. Imam slabe izkušnje z njim. Na začetku nisem dovolj resno jemala tega, da ne smem piti alkohola, pa sem imela nekaj problemov. Počila mi je žila v glavi. Enkrat sem se malo preveč napila, kombinacija antipsihotikov in alkohola pa lahko povzroči, da nehaš dihati. Skoraj sem nehala dihati, borila sem se.

Potem sem se zresnila. Ampak to je blazno težko. Pri dvaindvajsetih ... Sem velik dobrovoljček, rada sem žurala, kar naenkrat pa: niti kapljice več! Pri dvaindvajsetih nisi odrasel, to vpliva na družbo! Ostala sem brez vseh prijateljev. Ko sem bila v prvem letniku srednje šole pridna in odlična, sem imela v redu prijatelje, potem sem pa zabredla v slabo družbo, odličnjaki se niso hoteli več družiti z mano, ker sem malo bluzila – cveki, neopravičene ure. Pa sem si našla primerno družbo. Isti ptiči skup letijo, a ne? Tako to gre v življenju.

Ko zdaj gledam nazaj, to so bili nikakršni ljudje. Ampak tako je pač bilo. Nikoli pa nisem imela opravka s kriminalom, z drogami, s prostitucijo, nič od tega. A življenje je bilo vseeno težko.«

Duše krast

»Začela se je nova pot. Sploh nisem imela pojma, v kaj grem. Po psihozi sem se še kakšni dve leti pobirala. Ni tako, da bi bil že po enem mesecu v redu, po psihozi se dolgo pobiraš. Takoj po Polju sem že začela risati. Po vsaki sliki sem imela še trikrat večjo željo, da bi nadaljevala, tako slabe so bile. Začetek je najtežji, počasi je šlo. Vmes je življenje teklo, borila sem se, da bi dobila službo, ni šlo. Nisem se takoj invalidsko upokojila, nisem dala prošnje za varstveni dodatek ali karkoli, ker nisem mislila, da bo to moja smrtna obsodba. Vsi smo upali, saj to je popolnoma normalno, ampak danes vidim, da je to to. Imam srečo, znašla sem se in imam umetnost.

Tisti tipi, ki so me napsihirali: eden od njih se je ukvarjal s prodajo, s posli, eden je bil pa umetnik. Zelo velik vtis sta naredila name. Zelo velik. Takrat, ko sem bila v bistvu zradirana in zorana z zemljo v Polju, brez vsega, še svojega čika nisem imela, sem se odločila – kako naj to povem, da ne bo čudno zvenelo? – da jima 'ukradem dušo'. Rekla sem si, da bom združila to dvoje, ker sta oba naredila vtis name, čeprav ju ne maram in nimam nič z njima.

Začela sem s slikami, ki so skrpucala, danes jih niti videti ne morem, ampak nisem odnehala. Zadnjič se je oglasila neka stranka in mi eno pokazala, tako me je bilo sram! Ampak sem to vseeno objavila na Facebooku, ker je zelo lepo, da nekdo tako dolgo hrani tako skrpucalo. Ampak guram dalje. Guram, guram, guram. To želim početi. Zaradi shizofrenije ne morem delati. V službah sem kar odpovedi dajala. Prijelo me je in sem kar šla. Nisem več zmogla. V kolektivu se ne znam obnašati. Psihiater mi je lepo razložil: shizofereniki iščejo poklice, kjer so sami. K shizofreniji spada tudi to, da se izoliraš, to je eden od simptomov. Ko sem imela psihozo, sem bila ves čas tu notri, nisem stopila ven. Da se ne družiš in se zapiraš vase, je eden od zelo prepoznavnih simptomov shizofrenije. Veliko shizofrenikov je nočnih vratarjev, ali delajo v skladišču ali pa so slikarji ... Jaz sem si poiskala nekaj, kjer sem sama v svojem svetu. V normalnem življenju ne funkcioniram dobro.

Živim v bistvu od slik. Imam socialno podporo, zraven se pa zelo trudim s prodajo slik. Sprva sem slike podarjala, s tem sem pridobila veliko motivacije. Ko nekaj daš zastonj, se vsi javijo, da bi dobili, s tem dobiš neki lažni aplavz, ki te poriva naprej. Po takih stopničkah sem se prebijala naprej. Slike stanejo od 100 do 400 evrov.«

Vsako leto je bolje

»Nisem šla v invalidsko, delala sem na črno, zafrkavala sem se s službami. Nimam izobrazbe, šolo sem pustila, potem mi je oče plačal trgovsko šolo. Vrgel bi stran 3000 evrov, da bi mi plačal povsem nezahtevno šolo, ki jo delajo šestnajstletniki, in bi delala za 600 ali 570 evrov. Meni se je to zdelo zelo neumno, izgubila sem vso voljo do šole. Šla sem sicer na prakso v trgovino. Zlagala sem blago na police, delala sem zastonj, pa mi je ženska rekla, zdrži pol leta, potem te pa mogoče zaposlimo. Pol leta zastonj! Niti na blagajno me ni dala, da bi me tega naučila! Bila sem željna znanja, pa nič. Niti malice mi niso plačali, pol leta! Monotono delo me ubija, tega ne smem delati. Naraste mi anksioznost, dam odpoved in grem. Ampak to je bilo vse, kar mi je bilo na voljo brez izobrazbe. Zadnja štiri leta sem čisto vse vložila v umetnost. Zadnjo prošnjo za službo sem napisala pred petimi leti. S slikanjem je vsako leto boljše, vsako leto več prodam. Velike ambicije imam.«

Delujete kot človek, ki ima rad življenje, sem ji rekla ob slovesu. In je zažarela. In se nasmejala: »Ja, zelo ga imam rada. Življenje je zelo lepo. Nobene od svojih poti, ki sem jih skozi dala, ne bi zamenjala, čisto nič. To je vse moje. Življenje je lepo ne glede na vse. To je bil vedno moj moto.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.