Zakon o vodah

Bomo ostali brez pitne vode? Jure Leben vs. Andrej Vizjak

Antun Katalenić
14. 5. 2021, 07.46
Posodobljeno: 14. 5. 2021, 12.37
Deli članek:

Sedanjega in nekdanjega okoljskega ministra smo soočili z vprašanji o noveli zakona o vodah, preberite pa tudi, kaj si mislita o sporu glede STA.

Profimedia
Fotografija je simbolična.

V civilni iniciativi Za pitno vodo so do zdaj zbrali okoli 30.000 podpisov za referendum o zakonu o vodah, za razpis referenduma jih potrebujejo še 10.000. Kopja se te dni lomijo predvsem glede 37. člena novele, ki – odvisno od tega, koga vprašamo – širi oziroma oži pravico do gradnje v 15-metrskem priobalnem pasu. Juretu Lebnu, ministru za okolje v času Šarčeve vlade in aktualnemu predsedniku novoustanovljene Stranke zelenih dejanj (Z.DEJ), ter sedanjemu ministru za okolje Andreju Vizjaku smo postavili istih šest vprašanj.

Jure Leben, minister za okolje in prostor 2018–19, Z.DEJ

Bobo
Jure Leben: "Narava nima časa za gola politična preračunavanja in prekupčevanja."

Ali je bila (strokovna) javnost ustrezno vključena pri pripravi novele zakona o vodah?

Strokovna javnost ni bila ustrezno vključena v pripravo zakona o vodah, to je neizpodbitno dejstvo. Zato se je tudi več kot 400 prostovoljcev z nevladnimi organizacijami na čelu, kot so Ekokrog, Ekologi brez meja, Balkan River Defence, Greenpeace Slovenija, Focus, Lutra in mnogi drugi, zbralo v akciji zbiranja podpisov za referendum o zakonu. Pozivam vse, da se pridružijo njihovi akciji in da skupaj zaščitimo slovensko vodo. Sam sem seveda svoj podpis prispeval že pred časom!

Kako ocenjujete, da MOP v tem mandatu lovi ravnotežje med interesi okoljevarstva in gospodarstva?

Ocenjujem, da minister Vizjak ne lovi ravnotežja med zaščito okolja in razvojem gospodarstva – niti se ne trudi. Kot bivši gospodarski minister je pač prednost dal gospodarstvu. To zlahka razumem. A kot smo v Stranki zelenih dejanj – Z.DEJ zapisali v svojem Programskem kompasu, je nemogoče misliti okolje, ne da bi hkrati mislili razvoj in človeka. S tem zavedanjem pri vsakem ukrepu, ki ga predlagamo, iščemo ravnovesje med kakovostnim razvojem (industrije), ki nedvomno prinaša koristi za človeka, in ohranjanjem okolja, ki je predpostavka človekovega obstoja in posledično temelj obstoja industrije ter ekonomskega razvoja. S tem v mislih trdimo, da je trikotnik človek – okolje – razvoj nedeljiv sistem in da naše programske zahteve ne morejo biti utemeljene samo na okoljski politiki, četudi si v osrčje svojega delovanja postavljamo pravični trajnostni razvoj za vse prebivalke in prebivalce Slovenije (in širše). Tako bi moral razmišljati vsak okoljski minister, pa žal ne.

Kako si razlagate tako močan odziv širše javnosti v podporo referendumu o zakonu o vodah?

Slovenija ima dovolj zelenega populizma in zelenega oportunizma. Rekli smo »dovolj je«. Narava namreč nima časa za gola politična preračunavanja in prekupčevanja. Ta jeza, da se politika venomer izživlja nad naravo, je prevladala. Upam, da bo taka jeza prevladala tudi v primeru frackinga, kjer se dogaja še večja norost, ko država dejansko razmišlja, da bi angleškemu investitorju ponudila odškodnino, ker mu v svojem mandatu nismo dovolili posiljevanja naše zemlje. Cinizem brez primere. V Veliki Britaniji je fracking zakonsko prepovedan, mi pa angleškemu investitorju ponižno ponujamo opravičilo in celo morda odškodnino, da tega škandaloznega hidravličnega lomljenja zemlje ne more izvajati v Sloveniji. Čas je za spremembe, tako več naprej ne bo šlo.

Ali ne bi bilo, da bi se izognili referendumu, smiselno zožiti določila spornega 37. člena zakona o vodah?

Ne, ker to ni edini sporni člen. Pojdimo na referendum in zavrnimo ta zakon!

Mora državljane Slovenije, ne ozirajoč se na (ne)uspeh aktualne novele, skrbeti za dolgoročno oskrbo s pitno vodo?

Da, državljane nas mora skrbeti za čisti zrak, zemljo, vodo. Poglejmo samo v Anhovo. V 21. stoletju ljudje po vodo hodijo v gasilske cisterne, jo morajo prekuhavati. Smo izgubili moralni kompas? Hkrati vdihavajo onesnažen zrak, saj po regiji lomasti nevaren prah. Nihče se ne zgane, sama sreča, da imamo pogumne nevladnike, kot je Miha Stegel, ki se ne vdajo pod pritiski.

Kako komentirate dejstvo, da vlada še vedno blokira financiranje Slovenske tiskovne agencije?

Slovenska tiskovna agencija in mediji ste nepogrešljiva četrta veja oblasti. Vaša svoboda (govora), vaša neodvisnost in svobodna misel so temelj demokratične države. Nedopustno je sprenevedanje aktualne oblasti, ki financiranje STA pogojuje z osebnim bojem z direktorjem STA. Ne smemo dopustiti, da se ta boj minimalizira in personalizira. Aktualna oblast si želi po vzoru Madžarske podjamriti vse neodvisne medije in zatreti vsako kritično misel. Zakaj pa so gledališča zaprta že več kot eno leto? Tako kot se bomo borili za varnost okolja, se moramo žal boriti za svobodno misel. Zato smo prav svobodi posvetili sobotni ustanovitveni kongres stranke. Kar nenavadno za zeleno stranko, kajne? A času primerno in nujno.

Andrej Vizjak, minister za okolje in prostor 2020–, SDS

Primož Lavre/Reporter
Andrej Vizjak: "Bojim se, da bo to bolj politični kot vsebinski referendum, ker bo glasovanje za ali proti vladi."

Ali je bila (strokovna) javnost ustrezno vključena pri pripravi novele Zakona o vodah?

Ker gre v tem primeru za relativno preprosto spremembo zakona, namreč v zakonu povečujemo sredstva za vzdrževanje vodotokov, v smislu večje poplavne zaščite, pa tudi zato, ker dodatno omejujemo gradnjo na priobalnem zemljišču, kar stroka po večini podpira, je bilo dovolj javne razprave okoli tega. 14 dni smo dali. Zakon je zelo kratek, ima nekaj členov, nekaj sto besed, vsakdo ga lahko prebere v 15-ih minutah in si ustvari mnenje v dnevu, dneh. Ocenjujemo, da je bilo dovolj razprave oz. dovolj možnosti, res pa je, da se je vprašanje zlasti posegov na priobalna zemljišča zelo spoilitizarilo in je na koncu, zdaj ko se zbirajo podpisi za referendum, več kot očitno, da leva stran jemlje to kot neko priložnost političnega napada na obstoječo oblast.

Kako si razlagate tako močan odziv širše javnosti v podporo referendumu o Zakonu o vodah?

Gre za po moje tudi neko spolitiziranost te teme, namreč voda je občutljiva tema v Republiki Sloveniji. Slovenija je bogata z vodami, tudi z vodnimi viri. To nam marsikdo zavida. V Sloveniji tudi zelo skrbimo za to in moramo skrbeti še bolj. Imamo tudi v ustavo zapisano pravico do zdrave pitne vode. Zato smo seveda z novelo zakona želeli za ta namen povečati sredstva in tudi dodatno omejiti možnost pozidave priobalnih zemljišč na način - sedaj je pač možno na priobalnih zemljiščih, to je na 15-metrskem pasu ob vodotokih prvega reda, to je praktično na vseh slovenskih rekah, graditi, ne glede na namen objekta, se pravi tudi tovarne, ki uporabljajo nevarne stvari, tudi čisto zasebne hiše, vile ipd. Takšnih primerov imamo kar nekaj v Sloveniji, namreč v preteklosti je vlada kar s 54 uredbami zožila ta pas na 0, kar pomeni, da je možno graditi tudi praktično tik ob vodi. Kar nekaj je takih primerov, en takšnih eklatantnih v zadnjem času je gradnja tovarne Leka v Prevaljah ob Meži, kjer je več kot očitno, da gre za relativno sporno tovarno, ki je očitno ni bil problem, v smislu zaščite priobalnega pasu, graditi ob vodi. Seveda to z novelo zakona omejujemo, namreč poslej bo bilo možno graditi zgolj objekte javne rabe in enostavne objekte, to pa je veliko, veliko manjši obseg možnih objektov kot doslej. Torej mi smo želeli dodatno zaščititi priobalni pas, dobivamo pa očitke od dela stroke in zlasti leve politike v smislu da dodatno omogočamo pozidavo na priobalnem pasu, kar seveda ne drži.

Ali ne bi bilo, v izogib referendumu, smiselno zožiti določila spornega 37. člena Zakona o vodah?

To proceduralno ni mogoče, namreč zakon je sprejet v parlamentu, zakon je bil tudi potrjen na državnem svetu, ker ni bil izglasovan veto. Sedaj ga ni mogoče odpreti ali še kakorkoli popravljati. Vsi ki bodo šli na referendum bodo morali pretehtati ali zakon prinaša dejansko več koristi ali pa so te strahovi pobudnikov referenduma utemeljeni. Namreč kaj prinaša dobrega ta zakon? Ta zakon prinaša dobrega to, da bi že letos namenili dodatnih 18 milijonov več za vzdrževanje vodotokov. Vedno se v jesenskem in spomladanskem času, ko pride do večjih nalivov in poplav, sprožijo očitki, da država preslabo vzdržuje vodotoke, da so te zarasli, da so polni naplavin in posledično poplavljajo tu in tam. In to je tudi res in zato smo seveda povečali denar za ta namen, tudi iz sklada za vode. In to s tem zakonom urejamo. Drugo kar urejamo je to dodatno zožanje možnosti zožanja priobalnega pasu. Če bodo ljudje, ko bodo šli na referendum ocenili - bojim se da bo to bolj politični kot vsebinski referendum, ker bo glasovanje za ali proti vlado - če bodo ljudje sprejeli naše argumente, menim, da je zakon koristen za slovenske vode, za Slovenke in Slovence, ne pa škodljiv kot to očitajo. Danes je možno še več od tega. Danes je možnost postavljati tudi objekte zasebne rabe. Mi smo zožali to na objekte javne rabe. Če pogledate vse primere pozidave priobalnega pasu je kar 80% vseh objektov pozidanih danes, uradno na podlagi uredb, zasebne rabe in mi smo torej za 80% zožili nadaljnjo možnost pozidave pa še to to ni v redu. In je očitno bolje da imamo vse možnost pozidati. Ne razumem pobudnikov kako vidijo v obstoječi zakonodaji boljše varovalo za nepozidavo priobalnega pasu. Naravnost nemogoče se mi zdi to. Danes je možno postaviti hotel; takih primerov je nekaj. Na primer hoteli Term Laško ob Savinji. To so hoteli ob reki. To je bilo možno narediti. Možno je bilo zidati tovarne. Ne vem, če ste gledali lušten prispevek o Novem mestu kako približajo Krko občanom s tem, da delajo neke tematske poti, objekte, tudi kakšen gostinski lokal. Ljudje radi gredo ob vodo in zakaj jim to ne bi bilo omogočeno, da če to ni sporno vis-a-vis poplavne varnosti, da to ne poslabšuje stanje voda? Torej pač omogočamo te objekte javne rabe na priobalnem pasu, ne pa več objekte zasebne rabe.

Mora državljane Slovenije, ne ozirajoč se na (ne)uspeh aktualne novele, skrbeti za dolgoročno oskrbo s pitno vodo?

Da, mislim da. In mi imamo v Sloveniji dobro urejeno tako zakonosko, kot sicer v praksi. Imamo seveda kar nekaj primerov, ki jih še moramo rešiti. Na primer vodooskrba slovenske obale, tudi podobni primeri kot so v Anhovem so pač ... vi morate vedeti, da je vodooskrba lokalna gospodarska javna služba, da morajo za to poskrbeti občine, ne država. Država poskrbi in pomaga takrat kadar občina potrebuje pomoč. Drugače pa je zagotavljanje vode obvezna služba lokalnega pomena v zakonu o varstvu okolja. Gre za to, da je ta stvar v pristojnosti občin, res pa je da država z uredbami po novem ščiti tudi vodovarstvena območja, torej tam kjer so izviri pitne vode in skozi zakon o vodah priobalna in vodna zemljišča. Tako da v Sloveniji imamo občutek in skrb za vodo, seveda imamo še marsikaj za postoriti, ampak zavedanje je močno in to izkoriščajo te pobudniki referenduma, ker so to temo uporabili za politične namene, čeprav mi s tem zakonom nikakor ne slabšamo pitne vode, kvečjemu jo izboljšujemo, ker omejujemo gradnjo na priobalnem zemljišču. Ker priobalno zemljišče ima določen pomen, tako kar se tiče podtalnice, kot tudi biodiveritezere v potokih, tako da to je res. In omejevanje pozidave ob samem vodotoku je na mestu. In to pravzaprav s tem zakonom delamo, očitano pa nam je ravno nasprotno, pa razumi če lahko.

Kako ocenjujete, da MOP v tem mandatu lovi ravnotežje med interesi okoljevarstva in gospodarstva?

Mislim, da to lahko sledimo, kar nekaj takih primerov je. Namreč MOP je bil predlagatelj zakona o odpravi ovir za izvajanje pomembnih investicij v Republiki Sloveniji, kar nekaj pomembnih investicij je zaradi tega hitreje šlo skozi postopke in seveda mi moramo skrbeti na eni strani za varstvo okolja, varstvo v najširšem smislu, hkrati pa moramo skrbeti za razvoj te države, da bodo imeli ljudje kvalitetna delovna mesta, da bodo mladi lahko ostali v Sloveniji, ne se selili drugam. Skratka to je ta balans, ki ga lovimo in mislim da smo na pravi poti.

Kako komentirate dejstvo, da vlada še vedno blokira financiranje Slovenske tiskovne agencije?

Jaz ne pokrivam direktno te teme, ampak kolikor sem seznanjen STA ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti glede poročanja UKOM-u in od tod izhajajo povsem formalni problemi, ko se nekdo ne drži pogodbe, in pričakuje da bo druga stran pa ne glede na vse skupaj izplačevala denar. Jaz mislim, da bi morali resno pogledati, kaj tudi STA ni naredila in tudi novinarji malo videti, ali ni tukaj nekaj ali precej odgovornosti na direktorju. Kolateralna škoda ste pa novinarji, kar mislim da je zelo slabo.