Jasna Podreka je asistentka na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete UL. Leta 2017 je izdala znanstveno monografijo o intimnopartnerskih umorih žensk v Sloveniji. V njej razišče večje število sodnih obravnav družinskega nasilja, ki se je končalo z umorom partnerice.

So vas primeri družinskega nasilja v minulem letu presenetili?

Jaz bi rekla, da so me presenetili iz vidika okrutnosti. Čeprav so intimnopartnerski umori in umori v družini najpogostejši tip umorov pri nas in nekaj, kar se žal skozi leta ne spreminja bistveno, pa lahko rečemo, da smo bili v preteklem letu priča ne samo porastu teh primerov, ampak tudi skrajni okrutnosti pri njihovi izvedbi.

Presenetilo me je, da se kljub vsemu napredku, preventivi in zakonodaji, ki v Sloveniji ni slaba, to še vedno dogaja. Število kolateralnih žrtev je zelo visoko. V lanskem letu smo imeli umore celih družin in okrutnost, kot je bil požig bivše partnerice. Kaže se, da se je stopnja okrutnosti povečala, to je tisto, kar me najbolj skrbi.

Policisti so motiv domnevnega morilca v Gerečji vasi opredelili kot maščevanje. Lahko s tem pojmom zadovoljivo pojasnimo tovrstna dejanja?

Po mojem prepričanju ne. Deloma je na delu neko maščevanje, a ne samo po sebi. Med preiskovanjem teh primerov se vedno pokaže, da je v ozadju še nekaj bolj kompleksnega. Temu pravim posestniški motiv. Pri teh moških ni samo hipna želja po maščevanju, ker ga je zapustila ali ker ne bo več videl otrok, če ga bo prijavila in tako dalje, ampak je to samo del nečesa širšega.

Pri teh moških so na delu neki mehanizmi razumevanja partnerke kot njihove lastnine. To, da se partnerka kot dolgo časa podrejena žrtev nasilja v neki točki upre in prekine razmerje, je tisto, kar je sprožilec reakcije. Oni jo razumejo kot neki objekt, ki je njihova last, kot takšna se jim mora podrediti na vse načine. Sprejeti mora izbruhe nasilja, jeze in ekscese.

Maščevanje pogosto konotira na nekaj hipnega in trenutnega. Nekdo ne mori in postane nasilen, ker se partnerka želi ločiti. Postane pa ekstremno maščevalen in nevaren moški, ki je bil že predhodno nasilen v družini oziroma partnerskem razmerju. To, da se ženska želi ločiti in ga zapusti, lahko eskalira tudi v tako hudo maščevanje, da jo umori.

Za storilca v Gerečji vasi se govori, da ga lokalno okolje ni sprejemalo. Kakšen vpliv lahko ima okolica na to?

To je ena od pomembnih značilnosti povzročitelja nasilja v zasebni sferi. Ko sem preučevala njihove profile skozi sodnoizvedenska mnenja, jim je bilo pogosto skupno neko nezadovoljstvo z lastno pozicijo v družbi. Izkaže se, da so precej nezadovoljni sami s sabo, nesamozavestni in negotovi sami vase.

To se izrazi v tem, da so nerealizirani v profesionalnem in zasebnem življenju. To, kako so sprejeti in kako jih dojemajo, vpliva na njihov nivo frustracij in občutke jeze. Poudariti moram, da imajo ti moški težave z vedenjskimi vzorci in so praviloma nagnjeni k uporabi nasilja. Te frustracije zaradi neuspehov na različnih nivojih družbenega delovanja, bodisi profesionalnega, zasebnega …, manifestirajo in sproščajo z uporabo nasilja. Bolj ko se ti frustracijski dejavniki množijo med seboj, bolj nasilni postajajo.

Zelo pogosto se kot pomemben dejavnik tveganja za vse hujšo uporabo nasilja pri teh moških izkaže izguba službe in padec po družbeni lestvici, ki sledi. Tu je covid epidemija lahko igrala pomembno vlogo, saj so se ti faktorji množili. To je lahko ena od razlag za tako okrutna kazniva dejanja. Pri že sicer nasilnih moških se to pogosto manifestira v vse hujši uporabi nasilja.

Če prav razumem, so to primerki ljudi, ki jih družba tlači. Zakaj se pod njim znajde še ženska?

Tukaj moramo biti previdni. Ne bi rekla, da ga družba tlači. On sebe ne razume kot dovolj dobrega, on ni zadovoljen s samim seboj. Ti ljudje, pri katerih so pogosto na delu kakšne od motenj osebnosti, razumejo te dogodke na svojstven način. Sami pri sebi v glavah ustvarjajo filme, da jih družba tlači ali da jih ne zna dojeti kot dovolj dobre. Sebe vedno dojemajo kot žrtve in svet kot krivičen, čeprav sami ustvarjajo dogodke, skozi katere se ljudje od njih umikajo, ker so težavni in je z njimi težko živeti.

Pri Gerečji vasi ni bilo nikjer zaslediti, da so ga zaničevali ali zavračali. Samega sebe je dojemal na tak način. To, da niso dojeti kot najboljši, razumejo, kot da jih družba zavrača in kot krivico, ki se jim dogaja, kar pa seveda ni nujno.

Ženska se v tem kontekstu podrejenosti znajde zaradi njihovega občutka nesamozavesti in s tem povezanimi frustracijami na eni strani ter prepričanja o lastni superiorni poziciji kot moškega v relaciji do ženske na drugi strani. Sami so v zunanjem svetu podrejeni, ne upajo se izražati. Njihova osebnost ni vsesplošno nasilna, da bi v vsaki okoliščini reagirali z nasiljem, ker sami vedo, da takšno vedenje ni ustrezno. Ti moški se zelo dobro zavedajo, kaj počnejo, niso patološko bolne osebnosti.

Zelo dobro vedo, da nasilje ni sprejemljivo. Si pa ga privoščijo tam, kjer vedo, da to lahko počno, in nad tistimi, ki jih razumejo kot šibkejše. To so praviloma osebe v zasebni sferi – najpogosteje otroci in partnerke. Zato pravimo, da imajo ti moški dve osebnosti.

Znotraj tega sta še dve niansi teh osebnosti. Na eni strani imamo moške, ki so nasilni doma in samo doma – zunaj so nepriljubljeni in zaprti sami vase – okolica jih zaznava kot čudaške, a sicer nenevarne. Po drugi strani pa imamo takšne, ki so doma nasilni in zunaj doma zelo priljubljeni. Več primerov je bilo takšnih. Med njimi moški, ki je umoril svojo partnerko, bil močno nasilen vsa leta tudi nad otroki. Zunaj doma pa je bil zgleden gimnazijski učitelj – dobival številna priznanja na področju šolstva in dela z otroki, z lastnimi pa je bil okrutno nasilen.

Jaz bi rekla, da se v njih prepletajo neki specifični kognitivni vzorci, a se zavedajo, da je nasilje nesprejemljivo. Do neke mere si ne znajo pomagati, do neke mere pa vedo, da je nasilje v zasebni sferi dopustno, saj se jim partnerka podreja. Nasilje, ki ga izvajajo, je pogosto skrito za štiri stene in družba ne reagira dovolj odločno zoper njihovo početje.

Na delu so zelo kompleksni mehanizmi tega nasilja. Zavedati se moramo, da je intimnopartnersko nasilje proces. Pogosto so meje med nasiljem in nenasiljem zelo zabrisane. Tisti, ki doživljajo nasilje, potrebujejo precej časa, da reflektirajo, da se jim dogaja nasilje. Gre namreč za preplet različnih oblik manipulativnega vedenja in nasilja, kot je psihološko, ekonomsko, spolno nasilje, čustvene manipulacije, ki žrtvi onemogočajo racionalno presojo dogajanja v razmerju. Žrtve storilca poznajo že dalj časa, poznajo tudi njegovo mehko plat; pogosto jim obljublja, da se to ne bo več zgodilo, in žrtve zelo veliko časa potrebujejo, da ugotovijo, da se tak moški le s težavo spremeni. Da za spremembo potrebuje resno strokovno pomoč in da je edina rešitev prekinitev takšnega razmerja.

jasna-podreka
Sašo Švigelj
"Pri teh moških ni samo hipne želje po maščevanju, ker ga je zapustila ali ker ne bo več videl otrok, če ga bo prijavila in tako dalje, ampak je to samo del nečesa širšega".

Ko se že zgodi umor, okolica pogosto oceni, da tega ni znala predvideti. Zakaj?

To je povezano s stereotipnim razumevanjem nasilja za štirimi stenami. V smislu, da se nam ne zdi dovolj resno, da bi reagirali, oziroma dogajanja za štirimi stenami, četudi se nam kdaj zdijo nedopustna, dojemamo kot stvar zasebnosti in se pogosto ne želimo vmešavati. Čeprav, kot mi je uspelo prebrati odzive v medijih, so sosedje v Gerečji vasi vedeli, da je napovedal pokol za božič. To je že zelo konkreten znak. Ob čem takem ne bi smeli zamahniti z roko in reči: ah, saj tega pa ne bo storil.

Skozi svojo raziskavo sem ugotovila, da so grožnje ključen pokazatelj tega, kar se lahko zgodi. Naš kazenski zakonik grožnje tudi opredeljuje kot kaznivo dejanje, tudi če ni konkretnega fizičnega napada. Če kdo kaj takšnega izreče, je treba na to odreagirati. Okolica se mora odzvati; bodisi prijaviti bodisi opolnomočiti žrtev, da nasilje prijavi.

Moški ali ženska, ki se ne sprijazni s tem, da ima partner neko potrebo po svobodi, po življenju lastnega življenja – to so jasni znaki. Moški, ki se ne zna sprijazniti s prekinitvijo nekega razmerja – to je že zelo konkreten znak. Ki po prekinitvi razmerja zalezuje partnerko ali pa znotraj razmerja grozi in stopnjuje svojo nasilje.

Raziskave, tudi moja, so pokazale, da je najbolj kritično prav obdobje, ko ženska želi prekiniti nasilno razmerje – v tem času se zgodi največ tovrstnih kaznivih dejanj. Vendar to ne pomeni, da je ženska v nasilnem odnosu bolj varna in to je zelo pomembno sporočilo. Vselej je vedno najpomembnejše, da ta odnos prekine. Je pa to zelo pomembno sporočilo za institucije, da vedo, da je v tem obdobju treba žrtvi nuditi posebno pomoč in zaščito, jo opolnomočiti, naj se ne sestaja v tem času in ne odpira vrat povzročitelju nasilja, saj je lahko zelo nevaren.

Po moji oceni je največji manko v našem prostoru pomanjkljivo delo s povzročitelji nasilja. Namreč v času razhajanja je lahko izrečena tudi prepoved približevanja, a so povzročitelji pogosto izpuščeni izven nadzora, če zanje ni odrejen pripor. Imamo sicer treninge socialnih veščin, imamo tudi pozive na razgovore na centre za socialno delo, vendar je to vse prostovoljno, razen če so v priporu ali zaporu. Pogosto se zgodi, da so povzročitelji nasilja v tem obdobju izven nadzora pristojnih, z njimi se nihče ne ukvarja, kar v veliki meri vpliva na to, da poglabljajo svoja čustva jeze, maščevanja in nastrojenosti zoper (bivšo) partnerko. V tem času bi bilo ključno delati s povzročitelji in ugotavljati njihovo naravnanost in nevarnost, poskušati prepoznati, kam so usmerjeni in česa so sposobni. Seveda gre tukaj za zelo kompleksna vprašanja, ki zahtevajo poglobljeno strokovno znanje in kompleksne metode dela, ki bi morale biti vzporedne metodam dela za zaščito žrtev. Takšno delo bi morali razumeti kot enega ključnih mehanizmov zaščite žrtev, kar pa je trenutno še zelo, če ne povsem pomanjkljivo.

Primer iz leta 2018 – prav tako smo imeli božični umor na Dolenjskem, kjer sta bila ravno tako v razhajanju. On je imel prepoved približevanja, a se je pritihotapil v njeno stanovanje in jo tam umoril. Do nečesa takega ne bi smelo priti. Znakov je veliko, a jih pogosto podcenimo.

Na primeru Gerečje vasi je bila izrečena prepoved približevanja, na policista se je obrnil tudi kasneje umorjeni oče žrtve. Lahko torej izvzamemo, da policisti žrtvi niso verjeli, ker je bila ženska ali kaj podobnega. Ali ugotavljamo, da je zakonski okvir premalo strog, da bi lahko deloval preventivno?

Težko komentiram konkreten primer, ker ne vem, s čim so bili policisti seznanjeni. Naš zakonski okvir je dovolj strog. Določa, da so grožnje kaznivo dejanje, ki ga je treba sankcionirati. Kolikor prebiram, so vsi znanci in sosedje vedeli, da so bili seznanjeni z napovedanim umorom za božič, in to celotne družine. Če je to res, je policija imela vso zakonsko podlago. Ne vem pa, ali je bila policija s tem seznanjena, ker poteka same preiskave ne poznam. Če ni bila, ne more ukrepati. Zato je prijava nasilja tako pomembna.

Tu je še dejavnik mikrokonteksta oziroma najbližje okolice. Ko se izrečejo takšne grožnje, je treba zelo konkretno odreagirati. Seznaniti je treba institucije in organe pregona, da lahko zoper povzročitelja konkretno ukrepajo. Pogosto se dogaja, da je okolica seznanjena, vendar nihče ne verjame, da je sposoben nečesa takšnega. Treba je ozavestiti, da so ti moški sposobni nečesa takega, zato je treba zoper njih ustrezno in pravočasno odreagirati.

Iz medijev prebiram, da je okolica zelo konkretno vedela, kaj je ta človek izrekel. Kot strokovnjakinja zato apeliram na javnost, naj takšne izjave ne ostanejo neopažene. Institucije morajo biti s tem seznanjene. Po mojem poznavanju zakonodaje in kazenskega zakonika ima policija vso zakonsko podlago, da zoper to ukrepa.

Torej dolžnost družbe je, da policiste vedno seznani s tem, kar se dogaja, sicer ne morejo ukrepati.

Tako je. Imamo tudi možnost anonimne prijave. Če družino poznate in se bojite za sosedski mir, lahko oddate anonimno prijavo. Prav tako je dolžnost družbe, da stopi do žrtve in ji ponudi pomoč in da vedeti, da ji verjame.

Pogosto je namreč, da žrtve nimajo dovolj moči, da bi poiskale pomoč. V svoji okolici pogosto naletijo na nerazumevanje, ne verjamejo jim. Jih celo obsojajo. Žrtev moramo opolnomočiti in spodbuditi k iskanju pomoči. V Gerečji vasi se je očitno dogajalo še to, da je sama žrtev in njena družina podcenjevala njegovo nevarnost, kar je zelo pogost pojav pri takšnih primerih. Vselej upajo, da ni tako nevaren. Vsaj tako je videti.

Žrtve pogosto rečejo, da so poskušale zadeve rešiti same. Pri tako problematičnih osebnostih smo s takšnim pristopom pogosto nemočni. To terja cel ustroj mehanizmov, strokovnega osebja, institucij, da stopijo skupaj in preprečijo najhujše. Prepričana sem, da se da, da se takšni primeri dajo preprečiti. Če se odreagira dovolj ustrezno in če ne rečemo, da ne moremo odreagirati, ker ni bilo izrečenega nič konkretnega.

Prej ste omenjali, da pri teh umorih storilec pogosto dojema, da se mu dogaja krivica in ne uživa zasluženega spoštovanja. Če ste lahko bolj abstraktni; kako družba konstruira moškost, da se dojemajo na tak način? Ne poznam namreč primerov, ko bi morila ženska.

Obstaja nekaj primerov, a so zelo redki. Ko je povzročiteljica takšnega umora ženska, je to pogosto reakcija na nasilje partnerja in je po tem posegla kot po edinem možnem izhodu iz takšnega razmerja ali pa se je to zgodilo v silobranu.

Kar pa zadeva vprašanje družbene konstrukcije moškosti, pa veliko problemov korenini prav v tej družbeni konstrukciji tradicionalnih spolnih vlog. Ko sem analizirala te moške, na to kažejo tudi študije, gojijo zelo tradicionalna prepričanja glede vloge moškega – kakšen naj bo v družbi in posledično v zasebni sferi. Govorimo v smislu dominacije, družbene prepoznavnosti, nekega vedenja, ki je usmerjeno bolj v agresijo. V razmerju sebe razumejo kot tistega, ki je glava družine, kjer naj bodo partnerka in otroci podrejeni in kjer je uporaba nasilja do neke mere upravičena.

V družbi pa sebe razumejo kot nekoga, ki mora biti uspešen, ki mora domov nositi več denarja. Zlasti pa je pomembno, kako dojemajo odnose v intimnih razmerjih. Kaže se, da se razumejo zelo tradicionalno, kot tistega, ki je avtoriteta in mu mora biti ženska podrejena. Da to dosežejo, lahko posegajo tudi po nasilju. Seveda moramo razumeti, da ta družbeni moment odigra pomembno vlogo, da so moški nasilni v zasebni sferi in tega ne razumejo kot problematičnega.

Zelo pomemben dejavnik, ki so ga zaznale tuje raziskave pri teh moških, je tudi to, kako pomembno vlogo odigra medvrstniška moška podpora. V osnovi ženske razumejo kot podrejena in manjvredna bitja, zato v institucijah, ki z njimi delajo, bolj zaležejo besede moških – denimo policistov in socialnih delavcev. Pomembno vlogo pa odigra medvrstniška moška podpora zunaj – med kolegi, znanci in tako dalje ter tudi s strani vzornikov (športniki, javne osebnosti ...).

V nasilju se lahko omejijo ali ga eskalirajo, če jim moški, ki jih cenijo, pokažejo, da s tem nekaj ni v redu. Ali da njihova dejanja obsojajo in jih opozorijo, da to ni sprejemljivo. Žal se nam dogaja nasprotno, da velikokrat ti moški v svojem zasebnem okolju naletijo na odobravanje takega vedenja, celo do podpihovanja.

V enem od primerov so na primer priče na sodišču povedale, da ko je šel v gostilno in se srečal z znanci in kolegi, so ga tam podpihovali, češ da so partnerko videvali z drugim moški, ali kako si dovoli, da mu žena ukazuje. Ko se je vrnil iz takšnega druženja, je lahko imel zelo nasilne izbruhe. Opozarjam, da je zelo pomembno, da v te aktivnosti boja zoper nasilje stopijo tudi moški. Lahko so to osebnosti, ki jih on ne pozna, ampak jih ceni – lahko so to vrhunski športniki, igralci. Pri takšnih moških se to usede drugače kot v primeru, če smo v te kampanje vpletene samo ženske.

Kazenski zakonik deluje za nazaj, in ne preventivno. Temelji na tem, da se storilec boji kazni, ki sledi zločinu. V teh primerih pa se storilec pogosto ne boji kazni oziroma ta ne igra vloge pri njegovi odločitvi.

To je dobro vprašanje. Jaz mislim, da so najbolj nevarni moški, ki nimajo več ničesar izgubiti. Ko se kritični faktorji tako pomnožijo kot v primeru Gerečje vasi. Torej; izgubil je službo, bil je nepriljubljen, izgubil je voljo do življenja, presodil, da nima več ničesar izgubiti. Takšne osebnosti so praviloma najnevarnejše. Oni seveda ne razmišljajo veliko v prihodnost in mislijo samo na tukaj in zdaj, glede česar presojajo, da so v brezizhodni situaciji. Zato iščejo glavnega krivca za svojo situacijo, ki ga po navadi vidijo v partnerki – ker ga je zapustila, uničila družino, ostal je sam, upala se je upreti.

Ne razmišljajo o tem, kaj ga bo doletelo; če bi, tega najverjetneje ne bi storili. Zato pravim, da so zelo pomembni elementi dela z njimi. Recepta za to sicer nimam, saj je to kompleksno psihološko in psihiatrično vprašanje. Kar je pa dejstvo, je, da bi morali na tem področju usmeriti veliko raziskovanja, kako prijeti te povzročitelje nasilja, da jih poskušamo znova vrniti v neke tirnice, da bi poskušali oceniti, kam je usmerjen, kako zelo je nevaren in česa je sposoben, ter z njim delati na način, da se odvrne od najhujšega.

To doseči v popolnosti je težko, a bi se morali potruditi vsaj do te mere, da opustijo to fiksacijo na maščevanje. Mislim, da se to da, je pa to zelo kompleksno vprašanje, na katerem tuje raziskave že delajo. Smo pa tukaj.

Pokličite na pomoč

V Sloveniji je od 1. januarja 2021 na novo vzpostavljena 24-urna SOS-linija za ženske in otroke, žrtve nasilja pri Društvu SOS telefon – 080 11 55. Krizni center za ženske in otroke, žrtve nasilja – umik na varno in tajno lokacijo v primeru akutnega nasilja: 031 233 211 (24 ur na dan vse dni v letu) Beli obroč Slovenije, Društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj: 01 430 54 90 | 040 772 276 vsak delovni dan od 10. do 16. ure Vedno se lahko obrnete tudi na policijo na številki 113.vsi šele na začetku.