Iz politike ste odšli marca in se posvetili akademskemu življenju, jo kaj pogrešate?
Politike ne pogrešam. Vesel sem, da sem se vrnil v strokovno okolje, na univerzo, kjer rad opravljam svoje profesorsko delo. Zdajšnja politika me odbija, saj se je vrnila v stare vode ideološkega obračunavanja in političnega primitivizma, kar vodi v poslabšanje medsebojnih odnosov, marsikdaj celo v sovraštvo. Žal tako tudi naša družba postaja vse bolj razdeljena. Politika, ki spodbuja nizke strasti, ki deli, in ne povezuje, zame ni sprejemljiva.
Kako danes gledate na odločitev stranke SMC za vstop v koalicijo?
Najprej naj ponovim, da SMC ni več moja stranka, od nje sem se marca letos z izstopom povsem distanciral. Obžalujem, da je pod novim vodstvom ubrala takšno pot. Dokler sem bil njen predsednik, smo se držali zastavljenih vrednot in ciljev, kar se je še posebej pokazalo v mandatu, ko smo vodili vlado. Izpolnili smo obljubo in Slovenijo pripeljali iz krize. Stabilizirali smo politični prostor, država pa je spet postala dober gospodar s financami in drugim premoženjem.
V tistem času je bilo bistveno manj političnega primitivizma, stranka SMC je bila takrat nosilka mnogih vsebin in razvojnih projektov ter bolj strpne in kultivirane politike. V šestih letih svoje politične kariere nisem nikoli na žaljiv način obračunaval s političnimi nasprotniki. Tudi če sem komu odločno nasprotoval, sem vedno ostal v mejah spodobne kritike.
Janševo vladanje sta vendarle omogočili stranki SMC in Desus, ki sta se kljub predvolilnim obljubam pozneje koalicijsko povezali z Janšo.
To ne drži. Gospodu Janši je omogočil prevzem vlade gospod Šarec. Samovoljno se je odrekel sodelovanju z nami in drugimi koalicijskimi partnerji. Tu je odigrala negativno vlogo tudi Levica.
Dokler sem jaz vodil SMC, smo se držali danih zavez. Tako smo tudi leta 2018 stopili v levosredinsko vlado, saj sem pred volitvami zagotavljal, da si ne želimo povezovanja z gospodom Janšo, dokler vodi takšno politiko, kot jo vodi. Danes je še bolj očitno, da je bila to pravilna odločitev.
Odstop gospoda Šarca je bila velika politična napaka. S to potezo, ki po moji oceni nikakor ni bila nujna, je omogočil takšen razvoj dogodkov.
Spomnim se, da sem imel več kot pol leta pred njegovim odstopom pogovor s tedanjim predsednikom državnega zbora Dejanom Židanom, v katerem mi je ta dejal, da ocenjuje, da če bi vlada razpadla, ker bi nekdo želel predčasne volitve, bo SMC zagotovo šel v koalicijo z gospodom Janšo in predčasne volitve preprečil. Na to sem mu najprej odgovoril, da jaz ne bi podprl takšnega scenarija, ker se držim tistega, kar govorim. Nato pa sem mu dejal, da tega ne morem jamčiti tudi za poslance SMC. Že takrat sem namreč videl, da se obnašajo vse bolj politično preračunljivo, da se odmikajo od mene. Gospodu Židanu sem povedal, da obstaja velika možnost, da bi v primeru razpada tedanje koalicije poslanci SMC, tudi mimo moje volje ali volje stranke, na vsak način hoteli obdržati svoje položaje in bi zato zavrnili možnost predčasnih volitev – kar bi seveda pripeljalo do Janševe vlade. Ravno to se je zgodilo, seveda proti moji volji, ampak izvirni greh je bil, kot rečeno, drugje.
Zakaj je po vašem mnenju Marjan Šarec odstopil?
Za takšno potezo se je po mojem mnenju odločil iz vsaj treh razlogov. Prvič, zaradi povsem zmotne ocene, da bo to neizogibno vodilo v predčasne volitve, na katerih bo izboljšal svoj rezultat. Drugič, s tem je poskušal prikriti, da se mu je začela podirati zgodba v stranki. Nekaj dni pred njegovim odstopom sta odstopila dva ključna ministra iz vrst LMŠ, zdravstveni in finančni, kar bi bil zelo hud udarec za stranko, če gospod Šarec z odstopom tega ne bi nekako potisnil v ozadje. Tretjič, gospod Šarec preprosto ni imel prave volje in vizije, da bi konsolidiral koalicijo. Da bi si prizadeval za obstanek vlade, da bi nas koalicijske partnerje povabil za skupno mizo, da bi se pogovorili, kako skupaj naprej. Niti do poskusa takšnega srečanja ni prišlo.
Odstop je bil torej njegova usodna solo akcija. S tem dejanjem je SMC, ki ga je takrat že vodil gospod Počivalšek, potisnil v položaj, v katerem so se poslanci iz vrst SMC odzvali tako, kot sem slutil in napovedal, da se bodo. V to smer jih je seveda še spodbudil vodja stranke, ki je predvsem zaradi subjektivnih razlogov ocenil, da se mora SMC kljub izrecnemu odporu velikega dela članstva stranke povezati v koalicijo s gospodom Janšo.
Kot veste, sem temu nasprotoval in javno povedal, da v vladi z gospodom Janšo ne bom sodeloval. Ko sem v tistih dokaj napetih političnih tednih dokončno ugotovil, da novo vodstvo in poslanska skupina SMC ubirata smer preračunljivosti in umazanih zakulisnih iger, naperjenih tudi zoper mene, sem iz stranke izstopil.
Ob tem sem upal, da bodo v SMC izpolnili vsaj tisto zagotovilo, ki ga je gospod Počivalšek v stranki in tudi javno večkrat izpostavil, da bo namreč SMC v Janševi vladi nekakšen branik pred morebitnimi Janševimi poskusi destruktivne ideološke politike in slabitve demokratičnih procesov ter vrednot. In ravno to se ni zgodilo! SMC, Desus in NSi so v vladi v popolnoma podrejenem položaju, čeprav imajo v njej celo večino ministrov.
Koalicijski ministri in poslanci teh treh strank molče ali izrecno podpirajo mnoge povsem nesprejemljive poteze vlade in njenega predsednika. Govorim o blatenju Slovenije v tujini, zniževanju demokratičnih standardov, kot so denimo poskusi posegov v svobodo medijev ter političnega vplivanja na strokovno delo policije in tožilstva, blatenje našega pravosodja v tujini, agresivno in marsikje povsem neustrezno kadrovanje ...
Ker je zdaj večji del pozornosti medijev in državljanov usmerjen v koronsko epidemijo, se verjetno mnogi državljani ne zavedajo, kaj vse v tem istem času poteka v napačno smer. V času epidemije, ko bi morale priti na dan najbolj plemenite lastnosti politikov, se na nekaterih področjih dogaja vse kaj drugega. Bije se boj za kadrovsko in drugačno prevlado v političnem prostoru. Toda zdaj res ni čas za to. Zdaj je čas za povezovalno politiko, solidarnost in odgovorno gospodarjenje. V tem pogledu je treba izreči priznanje in zahvalo zdravnikom ter zdravstvenemu osebju, skrbnikom v domovih za ostarele, drugim javnim uslužbencem, učiteljem, prostovoljcem in sploh vsem, ki se trudijo, da bi pomagali ljudem v bolezni in stiski. Posebno priznanje zaslužijo tudi vsi, ki v tem času zaradi nezmožnosti opravljanja svojih poklicev ali zaradi skrbi za otroke in druge bližnje stiskajo zobe ter se s težavo prebijajo iz dneva v dan.
Kljub koronakrizi ima vlada zelo optimistične načrte, napovedana so milijonska vlaganje v vojsko, zagon številnih infrastrukturnih projektov. Zdi se, kot da krize ni.
Dogaja se to, kar se je dogajalo v Sloveniji v letih pred finančno in ekonomsko krizo, ki se je začela leta 2009 in je Slovenijo zaradi naših lastnih slabih, tudi koruptivnih praks udarila močneje kot marsikatero drugo državo. Spet prevladuje populizem, precej davkoplačevalskega denarja pa se troši nesmotrno, da bi bila vlada bolj všečna.
Ne trdim, da je tako na vseh področjih. Marsikje se denar koristno namenja prizadetemu gospodarstvu, toda žal prek zapletenih postopkov s pretiranimi administrativnimi ovirami. Marsikje je pomoč tudi prepočasna.
Ukrepi za preprečevanje širjenja virusa močno posegajo v našo svobodo in življenje na splošno. Toda to je treba razumeti. Mnogi ukrepi so nujni in koristni. Z vsemi se sicer ne strinjam, vendar jih spoštujem oziroma izvajam. Obsodbe pa je vredno to, da se virusno epidemijo izkorišča za strankarske ali celo osebne interese, kot se je to na primer pokazalo pri spomladanski nabavi osebne zaščitne opreme.
Za omenjeno nesmotrno trošenje bo račun izstavljen v prihodnosti. Žal bodo do takrat mnogi pozabili, kdaj se je stvar narobe zastavila. Seveda je treba zdaj, ko je zaradi epidemije družba v krču, tudi spodbujati trošenje in zagotavljati državno finančno pomoč podjetjem in drugim prizadetim. Zato si je bilo nujno treba izposoditi tudi dodaten denar. Toda zneski, za katere se zadolžujemo, so vrtoglavo visoki – tri, štiri milijarde. Ko se ozrem nazaj na svojo premiersko izkušnjo z javnimi financami in ko poslušam nekatere kompetentne ter neodvisne finančne strokovnjake, sem prepričan, da tako preprosto, kot je to vlada javno skomunicirala, da bomo namreč vse, kar zdaj na veliko trošimo, nadomestili z evropskimi sredstvi, ne bo šlo – tu so namreč še drugi številni dejavniki, ki vplivajo na razvoj dogodkov.
Moja vlada je morala štiri leta krpati veliko finančno luknjo, da smo od leta 2014 iz velikega minusa v državni blagajni prišli leta 2018 do točke, da smo novi vladi pod vodstvom gospoda Šarca zapustili proračunski presežek. V tistem kriznem času smo se trdo pogajali že za vsak milijon, včasih celo samo za nekaj stotisočakov. Danes pa se z neverjetno lahkoto javno govori o stotinah milijonov za ta ali oni namen. Res je, zdravstvo potrebuje več denarja, tako kot vojska. Seveda pa tudi policija, šolstvo, znanost, kultura, šport, da ne omenjam vprašanja pokojnin, dolgotrajne oskrbe in še česa. Od kod pa bomo imeli toliko denarja za vse te namene, kot se zdaj javno govori ali celo obljublja? Država bi morala ravno zdaj, ko gremo negotovim časom nasproti, ravnati bistveno bolj gospodarno in previdno.
Omenili ste nakupe zaščitne opreme, kako kot pravnik gledate na Počivalškov klic glede plačila predujma, čeprav bančne garancije podjetje še ni dostavilo?
Iz javno dostopnih dejstev lahko ugotovim, da so bila nekatera dejanja verjetno res izvedena mimo obstoječe zakonodaje in da je šlo pri tem nedvomno za nedopustno ter neutemeljeno prednostno obravnavo oziroma protekcijo določenih podjetij. Razumem, da se je mudilo in da je bila potreba po maskah ter drugi zaščitni zdravstveni opremi velika, toda postopki bi lahko bili in bi zato tudi morali biti izpeljani korektno.
Iz vrst ponudnikov so bila izključena, torej sploh ne obravnavana, tudi nekatera podjetja, ki se že dolgo ukvarjajo z izdelavo ali dobavo tovrstne opreme. Kar nekaj milijonov evrov iz državnega proračuna pa se je izplačalo podjetjem, ki so se tik pred tem na hitro registrirala za tovrstno dejavnost, s katero se torej prej niso nikoli ukvarjala. Že to kaže, da je šlo za zelo sporna ravnanja, in obžalujem, da vlada ni zmogla toliko pokončne drže, da bi v lastnih vrstah ugotovila in uveljavila odgovornost posameznikov, ki so bili v ta nečedna ravnanja vpleteni.
Da so sumi upravičeni, dokazuje tudi te dni predstavljeno poročilo KPK, ki ugotavlja v teh primerih številna korupcijska tveganja in napoveduje nadaljnje postopke. Zdaj je treba pustiti tako komisiji kot pristojnim organom, ki jih bo KPK pozval, naj zadevo preiščejo, da opravijo svoje delo.
Toda čakanje, da se izpelje kazenski ali kakšen drug postopek, ne sme biti izgovor za nobeno vlado, da hkrati in takoj tudi sama ne ugotovi politične odgovornosti. Še posebej takrat, ko vsa država vidi, da je šlo za neprimerna in celo nedovoljena ravnanja, ki so omogočila, da se je davkoplačevalski denar v času epidemije namenjal določenim posameznikom in podjetjem na način, ki je bil pravno sporen in neutemeljeno diskriminatoren do drugih ponudnikov.
Odziv vlade na nepravilnosti je sum še okrepil.
Tako je. Če bi šlo res, kot pravijo nekateri, zgolj za reševanje življenj, bi lahko pristojni organi od prvega trenutka dalje stvari vodili povsem transparentno in bi jih torej sproti javno pojasnjevali. Stopiti bi morali pred javnost in utemeljiti svoja ravnanja v luči specifičnih izrednih razmer. To, da se je načrtno ravnalo netransparentno, da se je nekatere zadeve očitno prikrivalo, dodatno kaže, da je šlo za pravno in etično sporna ravnanja.
Po koncu prvega vala epidemije je stranka SDS največ kritik požela na račun posegov v NPU, policijo, vršijo se pritiski na sodstvo in tožilstvo.
To je ena tistih zadev, na katere sem mislil prej, ko sem rekel, da se epidemija in preokupiranost z njo izkorišča za to, da se v ozadju izvaja politične pritiske na različne strokovne sfere.
Policija, NPU in sodstvo so tiste institucije, ki morajo predvsem delovati strokovno avtonomno in v skladu z zakonom. Ve se, katere so pristojnosti vlade in drugih nosilcev javnih pooblastil ter od kod naprej mora politika zadeve prepustiti stroki. Aktualna vlada bi rada politiko ponovno pripeljala v vse pore sistema, tudi v strokovno delo policije in tožilstva, da bi si ju politično povsem podredila. Ne nazadnje je zgodba z združevanjem agencij zelo podobna. Gre za težnjo, da se samostojne nadzorne institucije čim bolj podredijo politiki. Te in druge zadeve kažejo, da se v Sloveniji poskuša ošibiti pravne in demokratične institucije.
Tudi medije ...
Med demokratične institucije nedvomno spadajo mediji in njihova svoboda. Tudi do mene ste bili mediji zelo neprizanesljivi v času, ko sem bil politik, še posebej ko sem bil predsednik vlade. Z marsičim, kar se je o meni in mojem delu pisalo, se nisem strinjal, veliko je bilo manipulacij in neresnic, pa vendarle sem se ves čas kot premier in zunanji minister javno zavzemal za svobodo medijev. To sem pokazal tudi s konkretnimi dejanji. Denimo, ko sem lani javno zavrnil tako poskus madžarskih oblasti, da bi izvajale politični pritisk na Mladino, kot tudi poskus političnega pritiska na poročanje Pop TV, ki je prišel iz Hrvaške. Ne nazadnje sem lani na mednarodni londonski konferenci nastopil kot eden glavnih političnih govornikov v korist svobode medijev v Evropi in svetu. Danes me žalosti obraten trend, ko je očitno, da želi slovenska vlada medijsko svobodo omejiti.
Da se razumemo, marsikje po svetu, žal tudi v Sloveniji, so mediji pogosto premalo profesionalni in etični, neredko so celo pod močnim vplivom skupin, ki izvajajo na njih kapitalske, politične in druge interesne pritiske. Poleg tega se žal večina slovenskih medijev spušča na raven rumenega žurnalizma. Seveda se to dogaja tudi v drugih demokracijah. Bistveno je, da predvsem javnost in stroka na to kritično opozarjamo, mediji, njihova uredništva in stanovska združenja pa za te negativne odklone prevzamejo odgovornost ter uveljavijo pri svojem delu višje profesionalne in etične standarde. Na vsak način pa državna oblast, čeprav je kritična do medijev, ne sme politično ali pravno dušiti njihove svobode, brez katere pač ni demokracije.
Želja zdajšnje vlade po podreditvi drugih medijev, ne le tistih, ki so ji kot njena trobila že očitno podrejeni – govorim seveda o medijih, ki jih obvladuje SDS – kaže, da so v vladi prisotne avtoritarne težnje. Gospod Janša tega tako ali tako niti ne skriva, saj tudi javno prek twitterja sporoča zadeve, ki jasno povedo zelo veliko o njem in njegovi politiki.
Njega v tej luči poznamo že od prej, zato smo vedeli, kaj lahko pričakujemo, če bo prevzel vodenje vlade. Bolj skrb vzbujajoče je, da so koalicijske partnerice tako pasivne. Kdaj sicer vzdignejo glas, ampak brez kakršnekoli posledične akcije, brez kakršnegakoli odločnega odpora zoper ravnanja gospoda Janše ali SDS, ki pomenijo odstop od načel demokracije in pravne države.
Je njihove odzive torej treba bolj šteti za politični marketing, in ne javno medstrankarsko komunikacijo?
Seveda. Ko vidijo, da je šla stvar očitno predaleč in da to že močno škodi tudi njihovemu ugledu, potem kak poslanec ali vodja poslanske skupine izreče kakšno kritično misel – in to je najpogosteje tudi vse. Ampak poslušajte, oni so v vladi. Oni so del koalicije, imajo svoje ministre in poslance. Zame je denimo nedopustno, da naša vlada oziroma njeni predstavniki v tujini blatijo naše pravosodje in ga želijo predstaviti v slabši luči, kot ga vidijo kompetentne evropske institucije. In kaj v teh in podobnih primerih stori denimo ministrica za pravosodje? Bodisi molči ali pa se odzove prepozno in še ti njeni odzivi so zelo medli, neodločni. To je škodljivo za pravno državo in ugled Slovenije v svetu.
Na splošno so koalicijske vlade ranljivejše od vlad, ki jih vodi le ena stranka. Če se koalicijski partner z nečim močno ne strinja ter aktivno in odločno protestira, lahko pri vodilni stranki marsikdaj doseže, da ta ustrezno spremeni nekatera svoja ravnanja. Če bi to denimo v kritičnih zadevah skupno naredile tri koalicijske stranke – SMC, Desus in NSi, bi bil takšen pritisk na SDS lahko večkrat uspešen. Toda to se ne dogaja. Te tri stranke so se praktično povsem podredile SDS in gospodu Janši. Še posebej mi je v tem pogledu žal za SMC, od katere je ostala le še kratica. SMC je bila ob ustanovitvi stranka samorastnikov. V njej je bilo veliko izobraženih, pogumnih in družbeno angažiranih posameznikov, ki so verjeli v socialno liberalne vrednote, demokracijo in pravno državo. Od tega v zdajšnji SMC ni ostalo praktično nič. Spomnim se, kako je v tistih prvih letih delovanja SMC večina zdajšnjih poslancev in ministrov iz vrst SMC radikalno kritizirala in zavračala gospoda Janšo ter njegovo politiko, zdaj pa so se z njim v koaliciji in vladi povezali celo močneje kot kdo drug. Če mi dovolite malo sarkazma, lahko rečem, da se je iz samorastnikov vse spremenilo v neke piškote s pomenljivim imenom.
Imate v mislih janeževe upognjence?
Da.
Ali se ni samovolja SDS še dodatno stopnjevala po zgodbi o nepreklicnem odstopu Aleša Hojsa, ki je pokazal na nemoč koalicijskih partneric. Kako kot pravnik gledate na to potezo?
Pravno gledano in v skladu s prakso državnega zbora je odstop ministra nepreklicna izjava volje tega funkcionarja. Če minister še javno pove, da je nepreklicno odstopil, potem to velja še toliko bolj. Nadaljevanje tega je pravzaprav tragikomedija.
Javno je bilo sporočeno, da gospod Janša nekaj časa sploh ni odprl pisma o odstopu, kar kaže na čuden odnos predsednika vlade do tako pomembne zadeve. Če ti odstopi minister na državotvornem resorju in ob odstopu poda še skrajno zaskrbljujočo ter obtožujočo argumentacijo, je to vendarle zadeva, ki jo moraš takoj natančno preučiti in se nanjo čim prej odzvati.
To spet kaže, da so vsi v tej vladi popolnoma podrejeni gospodu Janši in njegovi arbitrarnosti. Minister Hojs se je s tem, ko je odstopil od svojega »nepreklicnega odstopa«, povsem uklonil Janševi volji. Težko si predstavljam, s kakšno avtoriteto zdaj nastopa kot minister nasproti tistim svojim sodelavcem, ki imajo avtonomno in pokončno poklicno držo. Težko si predstavljam tudi, kako bo v prihodnje razumljen odstop kateregakoli ministra ali drugega funkcionarja.
Naj tu dodam še nekaj. Do zdaj sva se pogovarjala predvsem o vladi, o vladni koaliciji, nisva pa nič omenila parlamentarne opozicije. Ta je žal šibka in nima nekega prepričljivega voditelja. Vse to vladi, točneje največji vladni stranki, še dodatno omogoča, da se večkrat obnaša kot slon v trgovini s porcelanom. Šele ko bo opozicija dovolj prepričljiva in ko bodo ljudje ne nazadnje tudi že malo pozabili, da je pred dobre pol leta v vlogi vladne koalicije razrušila kar samo sebe, bo lahko njen vpliv močnejši in bo morda realnejše upanje, da se ustvarijo v parlamentu tudi nova širša zavezništva – takšna, ki bodo lahko državo usmerila v pravo smer.
Če ostaneva še malo pri notranjem ministru. Ta zdaj politične stranke in javnost prepričuje o nujnosti aktivacije 37.a člena zakona o obrambi.
Ta člen predvideva, da se lahko v zaostrenih varnostnih razmerah na predlog vlade z dvotretjinsko večino v državnem zboru odloči, da bi pripadnikom vojske, ki pomagajo policiji pri varovanju meje, dali pri tem varovanju dodatna pooblastila. Gre za ukrep, ki je začasen, ki se ga stalno nadzira in je strogo namenjen varovanju meje v izjemnih varnostnih razmerah. Varovalk pri tem ukrepu je zelo veliko. Če se ta ukrep resnično izkoristi v duhu tega zakonskega člena, potem ni problematičen. Tudi druge države, med drugim tudi kaka naša soseda, na mejo včasih pošljejo vojsko, da pomaga policiji pri preprečevanju nezakonitih migracij.
Slovenija je vendarle specifična zaradi preteklih izkušenj, ko je v času Jugoslavije mejo varovala vojska.
Ukrepa se ne sme zlorabiti tako, da bi se vojsko ali policijo uporabilo za politično represijo v Sloveniji. Zaradi naše polpretekle zgodovine je pri marsikom še prisoten strah, da bi prav ta vlada utegnila storiti kaj takega. Na to opozarja tudi opozicija. Jaz resnično upam, da se kaj takega ne bo zgodilo. To bi pomenilo bridki konec vseh idealov iz časa naše osamosvojitve.
V vladi Marjana Šarca ste bili zunanji minister. Zdi se, da Slovenija pod novo vlado spreminja zunanjo politiko v smeri večjega sodelovanja z državami višegrajske četverice. Kakšen je vaš pogled?
Slovenija mora sodelovati s sosedami in drugimi državami, tako v EU kot po vsem svetu. Naša zunanja politika, tako sem jo usmerjal tudi jaz, mora biti ambiciozna, odprta in uravnotežena. Biti mora politična, gospodarska in kulturna. Zaveznike moramo imeti povsod, še posebej v EU. Zato je pomembno, ne le da imamo dobre odnose s sosedami, ampak tudi z jedrnim delom EU. K temu nas zavezuje tudi naša formalna zunanjepolitična strategija. To se pravi schengen, evroskupina, skupina prijateljev vladavine prava in druge povezave, ki nas uvrščajo med najbolj konstruktivne članice EU.
Kot predsednik vlade in kot zunanji minister sem se med drugim tudi jaz zavzemal za sodelovanje z višegrajsko skupino. To že ves čas poteka. Včasih imam vtis, da se zdaj želi prikazati, da je zunanja politika postala bolj angažirana. To ne drži. Postala je samo bolj glasna, kajti učinkovitih aktivnosti je kvečjemu manj. V bistvu je že zaradi objektivnih omejitev, ki jih je prinesla pandemija koronavirusa, zunanja politika zdaj precej bolj omejena, kot pa je bila v času mojega ministrovanja. Seveda z izjemo, ko se želi naša vlada po moji oceni pretirano navezati na nekatere države, ki so v EU z vidika demokratičnih vrednot in vladavine prava problematične.
Poljska in Madžarska?
Ob tem res najprej pomislimo na ti dve državi. Če gledamo širšo Evropo, so tu tudi nekatere države Zahodnega Balkana. Slovenija ves čas intenzivno podpira povezovanje in vključevanje držav Zahodnega Balkana v EU in evroatlantske povezave – kar je prav. Tudi z Višegrajci, kot rečeno, ves čas tesno sodelujemo. Toda pri zdajšnji vladi ne gre več toliko za to, da bi se Slovenija z njimi tesneje povezovala na meddržavni ravni, v bistvu se bolj SDS in gospod Janša povezujeta z določenimi strankami in voditelji iz nekaterih držav, denimo z gospodom Orbanom, zato dobi človek občutek, da je naša država tudi v tem pogledu postala ujetnik ene stranke. Še posebej zato, ker pri ostalih koalicijskih strankah v tem pogledu ni zaznati neke odločnejše zunanjepolitične drže. Tako zdaj naša vlada vse tesneje sodeluje z nekakšno izbrano skupino nekaterih balkanskih in vzhodnoevropskih držav, katerih voditelji so najbolj uglašeni s politiko in osebnostjo gospoda Janše.
Sloveniji to zelo ne koristi. Seveda je dobro in prav, da smo tudi s temi državami v dobrih in aktivnih odnosih, da gospodarsko in drugače sodelujemo, ampak ključni cilji naše zunanje politike morajo biti širši in drugje. V jedrni EU, v krepitvi strateškega sodelovanja z Nemčijo in Francijo. Tudi v naših sredozemskih povezavah in povezavah z ostalimi članicami EU, ki imajo v Uniji pomemben vpliv. V kontinuiranih stikih s petimi stalnimi članicami varnostnega sveta. V krepitvi čezatlantskega zavezništva, predvsem z dobrim sodelovanjem z ZDA. Prisotni moramo biti v vseh delih sveta, seveda pa z različnimi poudarki in aktivnostmi. Tako moramo sodelovati tudi z Rusijo, Kitajsko in Japonsko, pa denimo z Južno Korejo, in začeti postopno odpirati vrata našemu gospodarstvu tudi na afriški celini. Jasno pa je treba vedeti, da morajo biti naše zunanjepolitične usmeritve usklajene z zunanjepolitičnimi cilji EU, kolikor je to mogoče.
Želim si, da ko gre za medije, vladavino prava, pravosodje in še kaj, Slovenije v svetu in EU ne bi povezovali denimo z Madžarsko, Poljsko ali nekaterimi balkanskim državami, ki odstopajo od nekaterih demokratičnih standardov. Še posebej pa sem proti temu, da se sami kažemo, kot da smo tem državam v teh pogledih podobni. Slovenija je in mora ostati branik vladavine prava v Evropi, kajti na vladavini prava Evropa stoji in pade. Obstoj EU mora biti prioriteta Slovenije, zato moramo podpirati ključne demokratične vrednote, pravno državo in solidarnost, ki nas držijo skupaj. Nekatere izmed držav, ki jim daje naša zdajšnja vlada prednost, so tudi nasprotnice multilateralizma. To pa je področje, na katerem je Slovenija morda v svetu celo najbolj prepoznavna po svojem pozitivnem angažmaju. Brez multilateralizma, brez sodelovanja vseh ali vsaj večine držav sveta, ne bomo kos izzivom časa. Nobena, tudi še tako velika država danes ne more biti sama kos globalnim izzivom, kot so denimo podnebne spremembe, onesnaževanje okolja, mednarodni terorizem in masovne migracije.
Naj še omenim, da imajo višegrajske in nekatere druge države v EU ter na Zahodnem Balkanu prav, ko opozarjajo na nekatera dvojna merila znotraj EU. Tu mora Slovenija podpreti vse napore, da se takšna diskriminatorna merila odpravijo in da se tako imenovano Evropo dveh ali več hitrosti s solidarnostjo in intenzivnejšim povezovanjem ohrani ter razvija kot čim bolj povezano in solidarno družino.
Predsednik vlade je s svojim tvitom o precej jasni zmagi Donalda Trumpa sprožil val neodobravanja pri številnih evropskih partnerjih.
Z zadnjim Janševim tvitanjem o ameriških volitvah smo se osmešili pred vsem svetom. To je dejstvo. Zdaj lahko le upamo, da imajo prav tisti diplomati, ki pravijo, da se bo marsikaj od tega pozabilo. Seveda bo Slovenija še vedno članica Nata in še vedno bo gospodarsko ter drugače sodelovala z ZDA. Toda osebno sem prepričan, da vse to ne bo šlo tako hitro v pozabo, še posebej ne v ZDA. Zaradi te povsem neprimerne drže gospoda Janše, celo žaljive do novoizvoljenega predsednika Bidna, bomo tu in tam s strani ZDA zagotovo prikrajšani.
Ob tem me še posebej skrbita dve zadevi. Prvič, skrbi me, ko vidim, da si je gospod Janša do te skrajne mere vzel za političnega vzornika dosedanjega predsednika ZDA gospoda Trumpa, ki je s svojo politiko povzročil razdor v ameriški družbi, odstopil od svetovnega multilateralizma, sprožil trgovinske in politične spore z evropskimi zavezniki ter ves čas demonstriral nepremišljeno, nezanesljivo in skrajno arogantno politično držo. Nikakor si ne želim prevlade tovrstnega političnega vzorca v slovenski politiki. Drugič, skrbi me tudi to, da gospod Janša že dolgo prek tvitov in drugih javnih izjav vztrajno znižuje raven javne komunikacije v Sloveniji. Pri tem ima vse več sledilcev, še posebej med desnimi in levimi skrajneži. Vsi ti politični »vzorniki« nas s tem potiskajo navzdol, v prevlado nizkih strasti in medsebojnih ideoloških ter drugih spopadov. To nas vodi bodisi v vse večji družbeni krč bodisi v vse ostrejše spore in razdeljenost družbe. Ta trend je treba ustaviti in preseči. Stara modrost uči, da lahko dobre medsebojne odnose porušimo zelo hitro, njihova izgradnja pa je dolgotrajna in težka. Res si želim, da v Sloveniji le uspemo ohraniti zdravo pamet in se čim prej ponovno usmerimo na pravo pot.
