»Ampak očeta trenutno ni tukaj, pride popoldne, takrat se bo rade volje pogovoril z vami.« Res sem se veselila pogovora s človekom, ki v teh časih z lastnim zgledom opominja, da je človečnost najpomembnejša vrlina, kar jih lahko imamo. In ki je kljub temu, da gospodarske razmere niso prav rožnate, pripravljen ponuditi topel obrok vsem, ki zanj nimajo denarja.

»Če si lačen in nimaš denarja, lahko tukaj vedno dobiš topel obrok. Plačaš, ko imaš, in četudi ne plačaš, si nihče ne zasluži biti lačen. Povrnimo si vero v človečnost,« imajo zapisano na listu ob vhodu v pekarno Poljčane blizu Slovenske Bistrice, katere lastnik je Martinaj Hashim, po rodu Albanec, ki v Sloveniji z družino živi že 13 let. Priznam, da me je skrbelo, ali se bova razumela, saj se dostikrat zgodi, da mlajša generacija obvlada slovenski jezik, ker so tu odraščali, medtem ko imajo njihovi starši s tem več težav. A Hashim se nima za tujca, s ponosom pove, da ima slovensko državljanstvo in da se mu zdi edino prav, da v deželi, kjer živi, govori uradni jezik. Ko ga pohvalim, da zelo lepo govori slovensko, in vprašam, kako je tako dobro usvojil našo govorico, mi pove, da ima veliko slovenskih prijateljev. In če se z njimi 13 let od jutra do večera sporazumevaš v slovenščini, se to pač mora poznati. Celotna družina govori slovensko.

Tega ne počnemo zaradi reklame

Ko mu povem, da ga želimo predstaviti našim bralcem, ker se nam zdi plemenito, da ponuja topel obrok tistim, ki zanj nimajo denarja, se zdrzne. »Tega ne počnemo zaradi reklame niti to pri nas ni kakšna novost, to počnemo že dolgo,« razloži, potem pa počasi nadaljuje: »Mi ne gledamo na narodnost niti na vero. Zavedamo se, da obstajajo ljudje, ki komaj preživijo – ne samo v Sloveniji, ampak povsod.« Lakote v svetu seveda ne morejo odpraviti, so se pa odločili, da jo bodo poskusili omiliti vsaj v okolici, kjer živijo. »Smo eno izmed uspešnih podjetji, imamo dober glas naokoli, zato smo se kot družina odločili, da pomagamo tistim, ki pomoč potrebujejo. Ponujamo kruh in druge pekovske izdelke. Spomladi, v času epidemije, smo bili pripravljeni tudi na to, da s surovinami, ki smo jih imeli za 3–4 mesece, poskrbimo za sokrajane. Ne bi jih pustili brez kruha. Med vojno nismo pustili ljudi, da bi bili lačni, in tudi zdaj jih ne bomo! Moramo si pomagati,« povzame misli, meni pa njegove besede pogrejejo srce. Biti človek človeku. To je tisto, kar šteje!

pekarna2
Šimen Zupančič / Revija Zarja Jana
»Če si lačen in nimaš denarja, lahko tukaj vedno dobiš topel obrok...

Kruha nikoli ne zavržejo

Hashim izhaja iz družine z 80-letno pekovsko tradicijo. Ljubezen do peke mu je bila položena v zibelko in ta poklic opravlja z veliko srčnostjo ter veselja. Ne samo on, tudi brat in sestra sta peka. Točno se spomni, kdaj je zamesil svoj prvi kruh: »To je bilo leta '91, v času Jugoslavije. Pripravila sva ga skupaj z bratom, takrat sem bil star skoraj 15 let.« Iz rokava mimogrede strese tudi najpomembnejšo skrivnost priprave dobrega kruha: »Zanj si je treba vzeti čas. Mi ga pripravljamo tri ure in pol.« Očitno je ta svoj zanos in ponos, da izhaja iz pekovske družine, prenesel tudi na mlajši rod, saj mu v pekarni že pomaga starejši sin, za peka se šola tudi hči. Primerna izobrazba je tako že na poti, vmes pa ju Hashim uči vsega, kar so starši naučili njega. Ni naključje, da v njihovi pekarni vedno hitro zmanjka baklave in mlečnih tortic, saj jih pripravljajo po tradicionalnem receptu s Kosova, ki se prenaša iz roda v rod. Pa še nekaj se prenaša z ene na drugo generacijo Martinajevih – spoštovanje do hrane. Pri njih kruha nikoli ne zavržejo. Kar ostane na koncu dneva, podarijo tistim, za katere vedo, da ga potrebujejo. »Kruh je treba ceniti,« pravi.

Ponosen na sokrajane

Še preden je odprl pekarno v Poljčanah, je manjšo odprl v Lovrencu na Pohorju. »Tam sem našel svojo drugo družino in tako kot zdaj v Poljčanah, kjer bivamo že peto leto, lahko tudi za Lovrenc na Pohorju rečem samo: kapo dol pred krajani. V Sloveniji sem se našel, okoli sebe imam zlate ljudi, ki spoštujejo mene in mojo družino, jaz pa njih. Moj dom je tukaj, naša družinska pekarna uspešno posluje covidu navkljub, kar je še ena stvar, na katero sem izredno ponosen.« Prihaja med epidemijo k njim več ljudi, ki nimajo denarja za kruh? »Morda jih je res malo več kot prej,« odgovori in poudari, da nikomur ni lahko priti in reči za obrok. »Opažam, da prihajajo takrat, ko v pekarni ni nikogar drugega. A jim vedno znova povem, da jih ne treba biti sram za tisto, kar nujno potrebujejo. Sramujemo se lahko kakega drugega dejanja, zagotovo pa ne tega, da potrebujemo hrano. Vsak se lahko kdaj znajde v taki situaciji, ko bo potreboval pomoč, zato je prav, da si pomagamo med sabo,« je jasen. V zdravstveni krizi, ki se vedno bolj kaže tudi kot gospodarska, sta solidarnost in medsebojno razumevanje največ, kar si lahko damo. Kaotičnim razmeram navkljub pa obiskovalci pekarno Poljčane še vedno obiskujejo z nasmeškom. Četudi se ti trenutno skrivajo pod maskami. V Hashimovi pekarni je pač takšna dobra energija. In prijeten vonj po sveže pečenem kruhu.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_46
Zarja Jana
naslovnica