Gašper Kokot se ukvarja z aktivnimi magnetnimi materiali, natančneje z »manipulacijo aktivnih mikrodelcev«. Dognanja njegovih raziskav bi lahko pospešila kemijske procese v čistilnih napravah ali pripomogla k učinkovitejši diagnostiki v medicini.

Potem odhod v tujino. Poltretje leto raziskav v laboratoriju univerze v Zürichu, tri leta v nacionalnem laboratoriju Argonne v Chicagu, leto dni na tamkajšnji univerzi Northwestern. Med študijem je našel čas še za potovanja. Z nahrbtnikom na rami je obredel skoraj vso Evropo in velik kos sveta, na enem od potovanj spoznal ženo, kadar je imel čas in inspiracijo, tudi pisal pesmi in kratke zgodbe, je avtor dveh znanstvenofantastičnih romanov, o večini potovanj je pripravil potopisna predavanja. Njegove fotografije so »zašle« tudi v očetovo pesniško zbirko.

Za začetek bi vas vprašala, kaj je fanta, ki izhaja iz zelo pišoče družine – oba starša sta novinarja, očetov stric, Koroški Slovenec Andrej Kokot, je bil pesnik, pisatelj, prevajalec – odpeljalo v naravoslovje?

Čeprav se ne zdi tako, je tudi naravoslovje zelo kreativno. Le jezik, v katerem se izražamo, je drugačen. 

Vaše raziskovalno področje, ukvarjate se z raziskovanjem mikrosveta posebne vrste, pravite, da ima tudi malce pridiha znanstvene fantastike.

Imam vizijo, da bi s pomočjo aktivnih magnetnih materialov, s katerimi se ukvarjam v svojih raziskavah, nekoč, govorim o desetletjih dela, lahko korenito spremenili način operacij v medicini. Če bi, denimo, kapljice s tako aktivno snovjo vbrizgali v telo in jih znali oblikovati v rezilo ali v iglo, bi to lahko uporabili pri operacijah in pacienta sploh ne bi bilo treba odpreti. Orodja bi vbrizgali v telo in jih vodili preko zunanjih magnetnih polj. Ampak, kot že rečeno, bo treba prej razviti še veliko študij. 

Pred vami so še dolga leta raziskav. Kako vam kaže? Februarja letos ste se namreč vrnili iz ZDA, kjer ste bili dobra štiri leta. 

V ZDA je tako, da ko se tisti, ki financira raziskave, odloči, da neke raziskave ne potrebuje več, se raziskovalni projekt konča. Imam srečo, da sem dobil slovensko državno štipendijo ad futura (štipendija je namenjena promociji podpiranja sodelovanja med univerzami), ki mi bo omogočila, da lahko na Inštitutu za biofiziko v Ljubljani nadaljujem svoje raziskave in iz materiala pripravim tekst za znanstveno objavo. 

To, domnevam, ni redna služba.

Delam po avtorski pogodbi. Imam jo do konca leta.

Kaj pa potem?

Ne vem. Kar se tiče služb v znanosti, in to je bilo še v obdobju pred korono, področje, s katerim se ukvarjam, raziskovalne laboratorije zanima, vendar bi si moral denar za svojo plačo poiskati sam. Tak sistem je povsod po svetu.

V ZDA menda skoraj 90 odstotkov raziskovalcev ni redno zaposlenih, tudi plačilo ni bogvekaj.

Pri njih tudi pogodba o redni zaposlitvi ne pomeni varnosti, saj te lahko v vsakem trenutku odpustijo. Tako da je edina varna služba v znanosti profesura. Na prestižnih univerzah, kamor si želi večina ljudi, pogosto prakticirajo podoktorski študij na način, da količino denarja, ki bi zadoščal za plačilo enega, razdelijo med dva ali celo tri ljudi. Znanstveno raziskovanje zagotovo ni kariera za tiste, ki si želijo zaslužiti veliko denarja. Konkurenca je namreč ogromna. V zadnjih 40 letih je število doktoratov po svetu eksponentno naraslo. Danes to, da imaš v žepu doktorat, ni nič posebnega. Čisto drugače kot v času naših babic in dedkov, ko je bil nekdo z doktoratom spoštovan, cenjen in dobro plačan. Mene osebno vleče strast do raziskovanja. 

Z ženo Veronico od februarja živita pri vaših starših. Bosta ostala v Sloveniji? 

Upam, da se nama bo izšlo. Želiva se namreč ustaliti in si ustvariti družino. Seveda pa je vse odvisno od tega, ali bova tukaj lahko preživela. 

Veronica je Venezuelka, ena od več milijonov prebivalcev, ki so se zaradi neugodnih razmer v državi izselili po svetu. Kako sta se spoznala?

Med zaključevanjem doktorata sem se s prijatelji odpravil na potovanje po Venezueli. Z nahrbtnikom na rami sem pohajkoval po tej prekrasni deželi. Veliko stvari je bilo v državi že takrat narobe, vendar je bila cena nafte, ki je njihov glavni izvozni produkt, še visoka, tako da je še nekako šlo. V zadnjih petih letih pa je šlo vse skupaj strmo navzdol. Z Veronico sva se spoznala na eni od njihovih čudovitih plaž, zadnji vikend, preden sem se vrnil domov. Preskočila je iskrica in po kratki romanci sva stike nadaljevala po Skypu. Potem je Veronica prišla na potovanje po Evropi in najina zveza se je poglobila. Preden je odpotovala domov, sva se odločila, da se poročiva. 

Poročila sta se v Venezueli.

Da, jaz sem se bil pripravljen celo tja preseliti za stalno, vendar Veronica ni bila za, saj je že vedela, da v njeni državi nimava nobene perspektive. Dogovorila sva se, da uredi dokumente in se preseli k meni v Slovenijo. 

Osem let že ni videla svoje domovine. Kako to sprejema?

Težko ji je. Je pa delno pomirjena, ker razen enega brata nihče od njene družine ne živi več v Venezueli. Ožji družinski člani živijo v Kolumbiji, širša družina pa tudi v Argentini, Panami, Mehiki, Čilu, Španiji, Veliki Britaniji in Italiji.

Kaj se dogaja v državi, v kateri bi ljudje zaradi naravnih bogastev lahko zelo dobro živeli?

Hugo Chavez je na oblast prišel leta 1999. Na začetku svojega drugega mandata, 2004, so začeli s politikami (npr. predpisovanje menjalnih tečajev za devize), ki so počasi ustvarile elito. Ti ljudje so v kratkem času pokradli vse, kar se je dalo. Najprej so uničili medije, ki niso žvižgali skupaj z režimom, podržavili so ključno industrijo, nastavili svoje ljudi na vsa ključna mesta, si podredili sodstvo, na neki točki, ko so dosegli dvotretjinsko večino, so spremenili še ustavo. Z Nicolasom Madurom, ki je oblast prevzel leta 2013, se vladanje te elite nadaljuje in kriza se je le še potencirala. Venezuelci danes ne vidijo, kako bi se lahko rešili iz situacije, v katero so počasi tonili zadnjih 20 let. 

Nekam znano se zdi.

To so znane formule, po katerih država pristane v totalitarističnem režimu. Vprašanje je le, kako hitro se tak proces zgodi. Zato ima konceptualno demokracija neodvisne stebre vladavine, da lahko nadzorujejo drug drugega. Če pa nekdo dobi oblast nad vsemi tremi stebri, to ni več demokracija.

Kako Veronica doživlja Slovenijo?

Tukaj ji je všeč, jezik pa se ji zdi, tako kot vsem tujcem, težak. Trenutno se ukvarja z iskanjem službe. 

Je zaradi tega, ker je Venezuelka, imela v ZDA, kjer sta bivala zadnja štiri leta, kakšne probleme?

Ne, saj je bila njen vizum vezana na mojega. Problemi so nastali kasneje, z delovnim dovoljenjem. Dvakrat so ji ga odobrili, potem pa zavrnili. Ko se je pogovarjala z ljudmi iz venezuelske skupnosti, so ji povedali, da se jim je zgodilo enako.

Kako je bilo živeti v ZDA, za mnoge še vedno velja za obljubljeno deželo?

Kar se tiče mojega dela, je bilo zelo dobro. V Ameriki imajo najsodobnejšo opremo in strokovnjake z različnih področij, ki sodijo v sam svetovni vrh. S tega vidika je bila to super izkušnja. Na žalost sva bila prisiljena na lastni koži izkusiti tudi njihov zdravstveni sistem. Veronica si je namreč poškodovala hrbet. Kljub temu da sva imela kar dobro zavarovanje, zanj je poskrbel moj delodajalec, so bili stroški kriti le do določene točke zdravljenja. Potem so naju seznanili, da morava za nadaljnje zdravljenje plačati sama. Hitro sva zapravila več tisoč dolarjev. Grozen občutek je, ko te v bolnišnici, še preden te pregledajo, vprašajo, kakšno zavarovanje imaš. Zdaj lažje razumem, zakaj so Američani tako obsedeni s služenjem denarja. Za zdravljenje sistemsko ni dobro poskrbljeno. Če izgubiš službo, ostaneš tudi brez zdravstvenega zavarovanja. Večina ljudi pa ima slabo plačane službe. Tudi to sva izkusila na lastni koži. Ker Veronica nima dokončane fakultete, je lahko dobila samo slabo plačana dela. Nekaj časa je delala v supermarketu kot okraševalka tort, skoraj vsi njeni sodelavci so imeli po tri službe, da so lahko preživeli. Kot tujec sem bil zaradi svoje izobrazbe v veliko boljšem položaju kot večina Američanov. 

Bi ostali v Ameriki, če bi dobili zaposlitev?

Zaradi izkušnje z zdravstvenim sistemom, ko sva komaj še zmogla, sva se odločila, da se bova raje poskusila ustaliti v Sloveniji. Tudi šolanje otrok je v ZDA zelo drago. Večina staršev na dan, ko se jim rodi otrok, odpre račun, kamor daje denar za njegovo šolanje. Ljudje še leta in leta po končanem šolanju odplačujejo kredite.

Posebno poglavje v ZDA je tudi hrana.

Hitro sva se naučila, da je treba za vsako stvar, ki jo kupiš, temeljito prebrati deklaracijo. V hrano dajejo neprimerno več konzervansov kot pri nas, sploh sladil je ogromno. Tudi takšnih, ki jih pri nas sploh ne poznamo. Traja kar precej časa, da najdeš izdelke, ki so zdravi. Če ne paziš, se lahko zelo hitro zrediš, saj je živilskopredelovalna industrija, ki je močan lobi, dosegla, da jim na deklaracije ni treba zapisati vsebnosti sladkorja. Pogosto se zgodi, da ima izdelek, ki ga oglašujejo zaradi manjše vsebnosti maščob kot zdravega, ogromne količine sladkorja. Posledica sta diabetes in čezmerna teža.

Pomemben del vašega življenja so tudi potovanja. 

Res je. Ko sem bil v tretjem letniku gimnazije, smo s sošolci sodelovali na natečaju Evropa v šoli. Naredili smo spletno stran, ta je zmagala, in za nagrado dobili sodelovanje na poletni šoli na Laponskem. Ker Slovenija takrat še ni bila del EU, smo si morali potne stroške kriti sami. Poiskali smo si sponzorje, kupili vozovnice in šli. Takrat sem dojel, da potovanja niso nekaj nedosegljivega. 

Odtlej ste vsake počitnice preživeli na potovanjih, najprej ste odkrivali Evropo, potem tudi druge celine. 

Ker sem imel Zoisovo štipendijo, sem lahko vse, kar sem zaslužil med letom, dal za potovanja. Nekaj denarja sem zaslužil tudi tako, da sem v časopisih in revijah objavljal potopisna predavanja, javljal sem se tudi v oddajo Gori doli naokoli na TV Slovenija. Potovanja so mi dala tudi visoko motivacijo, da sem izpite opravil v prvem roku. 

Ukvarjate se tudi s fotografijo.

Ne morem reči, da se ravno ukvarjam. Sem se pa potrudil in preštudiral stvari o kompoziciji, da sem lahko delal fotografije za potopisna predavanja. 

Z vašimi fotografijami je opremljena tudi očetova knjiga.

Veliko fotografij, ki so nastale med mojimi potovanji, je kar uporabnih. In nekaj jih je šlo tudi za opremo očetove pesniške zbirke Misli o O. 

Kdaj ste začeli pisati?

V gimnaziji. Moje pesmi so bile takrat uvrščene tudi v pesniško zbirko. Napisal sem še nekaj kratkih zgodb in dva znanstvenofantastična romana. Eden je izšel, drugi še čaka na izid. 

Kako to, da ste se odločili za študij fizike?

Fizika mi je bila od nekdaj všeč. Fascinirala me je, ker nam razloži, kako deluje svet. Del odločitve za ta študij pa je bilo tudi to, da sem od doma poznal, kako zelo težko je preživeti s pisanjem. Zdelo se mi je, da mi bo tehnični poklic omogočil več možnosti.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_25
Zarja Jana
nasdlovnica