oče naroda

Krščanski socialist, ki je po vojni izgubil vero v Boga

Luka Tetičkovič
8. 2. 2020, 19.30
Deli članek:

Stanovnik je bil tisti redek lik, ob katerem je bilo mogoče ohraniti vero v racionalnost sveta, čeprav je ta razpadal po šivih.

Bobo
Stanovnikov portret na žalni seji mestnega sveta Mestne občine Ljubljana (MOL).

Njegovemu rodu je bilo naloženo odločanje o usodnih vprašanjih za naš narod in njegovo prihodnost. Rodil se je ob izdihljajih strahot prve svetovne vojne, posledice katere so s krivicami močno prizadele slovensko nacionalno telo. Preden je zares odrasel, se je znašel v vrtincu še strašnejše vojne, v kateri je moral braniti sam obstoj slovenskega naroda. V zatonu svojega ustvarjalnega življenja je bil udeležen še v tretji vojni, v kateri je branil obstoj slovenske države. Tako se Janeza Stanovnika spominja nekdanji predsednik republike Milan Kučan.

Stanovnik se je rodil v družino, ki jo je vojna vihra razklala po sredini. Njegov oče Ivan Stanovnik je bil med obema vojnama pravnik in politik v levem krilu Slovenske ljudske stranke, po skupnem strankinem nastopu s komunisti in socialdemokrati pa je postal podžupan Ljubljane. Kasneje iz SLS izstopi, saj nasprotuje strankinemu klerikalizmu. Stanovniki so namreč verna, a protiklerikalna družina, čeprav je Janezova mama Ana nečakinja škofa Antona Bonaventure Jegliča.

Pred šolo je Stanovnik vsako jutro šel za pol ure molit v cerkev, saj je bil vzgojen v jezuitski strogosti. Ko pa škof Rožman podpre italijansko okupacijo, Stanovnik tega ne zmore racionalizirati. Proti okupaciji protestira, zato ga Italijani zaprejo. Strelskemu vodu se izogne, ker Italijani pri njem najdejo rožni venec, povrhu pa zna na pamet deset božjih zapovedi. Misleč, da je nenevaren, ga izpustijo, Stanovnik pa takoj pobegne v partizanske vrste. Tam opravlja predvsem politično delo: gladi nesoglasja med krščanskimi in revolucionarnimi socialisti.

Škof Jeglič jim med vojnama priskrbi hišo na današnji Trubarjevi ulici v prestolnici, ki si jo delijo z družino mamine sestre – Velikonjevimi. Janez se veliko druži z bratrancem Jožefom, s katerim sta del jezuitske kongregacije. Kljub dobrim odnosom pa se družini med vojno razideta po tragičnem ključu, ko del družine podpre partizane, del pa domobrance.

Razkol se nadaljuje tudi po vojni, saj Janezov bratranec Tine Velikonja skoraj pol stoletja vodi Novo slovensko zavezo – domobransko veteransko organizacijo. V obdobju med letoma 2003 in 2013 Janez vodi Zvezo združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. S Tinetom se nikoli ne zares spravita, slednji namreč leta 2010 umre v nesreči ob sestopu z Vršiča.

Spravo so zlorabili

Na splošno ima glede tako imenovane sprave Stanovnik precej ostrih kritik. »Za povojne poboje sem vedel, vendar ne čutim nobene krivde, da o tem nisem govoril, zavedal sem se, da bi odpiranje tega vprašanja pomenilo odpiranje ran,« pove leta 2009 na seji glavnega odbora zveze borcev in poda tudi stališče, da zveza poboje obsoja zato, ker pobitim ni bilo pravično sojeno, ne pa zato, ker bi v zvezi mislili, da so bili med pobitimi vsi nedolžni.

V sklopu istega sporočila ponovi tudi stališče, da cilj Narodnoosvobodilnega boja (NOB) ni bila samo osvoboditev, ampak tudi »revolucija, socialna revolucija, to je zgraditev novega družbenega reda«.

Bobo
Janez Stanovnik leta 2009.

Ostre kritike je Stanovnik izrekal tudi na račun škofa Gregorija Rožmana, ki je na tej poziciji nadomestil Bonaventuro Jegliča. Rožmanu je očital, da je bil že med obema vojnama šef katoliške akcije, ki da je bila parafašistična organizacija. »Papež Pij XI. je leta 1931 izdal encikliko, ki je nosila ime Quadragesimo Anno in je priporočala, naj se katoličani zavzamejo za izgradnjo korporativističnega sistema, ki je bil fašistični sistem, tak, kakršnega je v Italiji uvedel Mussolini in s katerim je dejansko razpustil sindikate ter napravil tripartitne organe kolaboracije med kapitalisti, delavci in državo. Naši, se pravi Rožman, so s to tako imenovano katoliško akcijo, ki jo je priporočil Vatikan, z napol fašistično organizacijo, zlorabili vero za ideološko osnovo,« je povedal v intervjuju leta 2012.

»Sprava je bila zlorabljena,« je menil v drugem intervjuju in še pojasnil, da jo je neodomobranstvo izkoristilo za kriminalizacijo NOB in partizanstva. »Sprava v krščanski moralki pomeni krivdo za greh, kesanje, odpuščanje. Partizani naj bi bili krivi za poboje, krščansko pa odpuščajo domobranci. Vojne ni bilo! Tudi kolaboracije ne!« je postopek sprave karikiral v intervjuju za Mladino.

Vendar so bili partizanski časi in kasnejša borba z zgodovinskim revizionizmom, ki se je povsod po Balkanu razpasel po razpadu skupne države, za Stanovnika le majhen drobec njegovega dejavnega življenja.

Znal je plesati na mednarodnem parketu

Tik pred koncem vojne ga v svoj kabinet pokliče Edvard Kardelj, s katerim se odpravi v Beograd, kjer Kardelj postane podpredsednik vlade in zunanji minister socialistične Jugoslavije. V naslednjih letih s Kardeljem veliko potuje, leta 1952 pa postane ekonomski svetnik stalne misije Federativne ljudske republike Jugoslavije pri sedežu Organizacije združenih narodov (OZN) v New Yorku. Štiri leta kasneje se vrne v domovino, kjer postane zvezni poslanec in direktor inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu. Stike navezuje predvsem z Zahodom. Obema blokoma pa poskuša dopovedati, naj blokovsko gospodarstvo spremenita v koeksistenčno, saj dolgoročno nihče ne more izkoriščati drugega, ne da bi tudi sam utrpel škodo.

Ideje o liberalnejšem tržnem gospodarstvu zastopa tudi v notranji politiki, vendar mu dinamike niso naklonjene. Sprejme vabilo v OZN, kjer do svoje prve upokojitve leta 1982 opravlja delo generalnega podsekretarja. Efektivno je Stanovnik drugi mož OZN. Ko se vrne v Slovenijo, ga zbadajo, da od Združenih narodov prejema solidno dolarsko pokojnino, na kar Stanovnik odgovarja z: »Vsaj nisem korumpiran.«

Osemdeseta za Stanovnika spet niso najlažji zalogaj, saj postane predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije ravno v letih pred razpadom skupne države. Nanj pritiska domača javnost, obiskujejo ga delegacije Odbora za varstvo človekovih pravic, ki zagovarjajo akterje afere JBTZ. Stanovnik pa se mora zagovarjati tudi pred JLA.

Bobo
Milan Kučan in ljubljanski župan Zoran Janković med podpisovanjem žalne knjige na MOL

Državo spravil do demokracije

Stanovnik poskuša loviti ravnotežje tudi med podporo domače javnosti kosovskim rudarjem, ki tedaj gladovno stavkajo zaradi beograjskega vsiljevanja novega partijskega vodstva avtonomni pokrajini Kosovo. V Cankarjevem domu se v podpori rudarjem poenotita slovenska vlada in opozicija, v Beogradu se medtem zbere milijonska množica, ki od zvezne vlade zahteva odločnejšo akcijo. »Dajte, da se vsi skupaj zaustavite, dokler je še čas,« se glasijo Stanovnikovi neuspešni pozivi. Zavzema se za miren prehod v demokratično ureditev in kljub grožnjam z državnim udarom Slovenijo uspešno pripelje do prvih večstrankarskih volitev. Del politike si ga zato zapomni kot očeta naroda, del bi pa na njegovo vlogo najraje pozabil.

Očitala se mu je namreč predvsem izjava, da bi bila odcepitev Slovenije samomor. Pri svoji formulaciji vztraja, saj da je secesija (odcepitev, op. p.) v mednarodnem pravu nedopustna, ker bi pomenila izničitev vseh mednarodnih pogodb. Osamosvojitvi pa ni nikoli nasprotoval, je pojasnjeval.

V osamosvojeni državi Stanovnik predsedniško krmilo prepusti Milanu Kučanu, prvemu predsedniku republike. Slovenija je res majhna, saj sta Stanovnik in Kučan praktično soseda v naselju Murgle. Stanovnik se po tej predaji upokoji in se posveti skrbi za svojo bolno ženo Dragico, ki je po možganski kapi leta 1992 invalidna. V javnost se vrne šele po njeni smrti, leta 2002, ko je izvoljen za predsednika zveze borcev.