Trboveljska mati županja

34-letna Jasna Gabrič: najmlajša županja pri nas in prva slovenska županja, ki se je odpravila na porodniški dopust

Andreja Comino / Revija Zarja Jana
29. 12. 2019, 12.02
Posodobljeno: 29. 12. 2019, 15.59
Deli članek:

Trbovlje so bile dolgo knapovsko mesto, kjer se ni dogajalo prav veliko. Mnogo ljudi si je službo poiskalo drugje, danes 34-letna Jasna Gabrič pa se je odločila vzeti usodo v svoje roke in ostati v Zasavju. Trdno prepričana, da lahko kaj spremeni v svojem mestu, je pri  29 letih pogumno kandidirala na županskih volitvah in postala najmlajša županja v Sloveniji.

Zarja Jana
Jasna Gabrič nikogar ne pusti hladnega. Je ženska s trdnimi stališči in prepričanji ter zna odločno stati za njimi, če se ji zdi, da ima prav.

Someščani so bili sprva presenečeni, a so očitno zadovoljni z njo, saj opravlja že drugi mandat. Na izboru World mayor prize za najboljšo županjo na svetu se je uvrstila med deseterico najboljših, nedavno pa je pripravila še eno presenečenje – kot prva slovenska županja se je odpravila na porodniški dopust. 11. oktobra je rodila sina Nejca. Čeprav povsem zaupa svojim sodelavcem, ki med njeno odsotnostjo opravljajo svoje delo, ves čas razmišlja, kako bi lahko še izboljšala pogoje za življenje v tem zasavskem mestu.

Jasna nikogar ne pusti hladnega. Je ženska s trdnimi stališči in prepričanji ter zna odločno stati za njimi, če se ji zdi, da ima prav. »Od nekdaj sem bila radovedna. Na odraščanje v Trbovljah imam lepe spomine. Ves čas sem bila obkrožena z ljudmi, ki so me imeli radi in me podpirali. Moj oče je bil komercialist, mama pa profesorica na srednji šoli. S sestro sta nama vcepila delovne navade ter željo po raziskovanju in odkrivanju novega. Predvsem pa sta gradila lepe odnose z ljudmi. Tako se tudi danes zelo dobro razumemo in družimo s starejšima polbratoma in polsestro,« pove.

S svojim glasom v tisoče domov 

Osem let je pridno vadila balet, vleklo jo je k mikrofonu, nastopala je na različnih prireditvah in se kalila v debatnem klubu. Kmalu po tem, ko je prišla v Ljubljano študirat ekonomijo, je začela delati na RGL. »Zelo lep je občutek, da te ljudje ne poznajo, pa se zbujajo in začenjajo dan s tvojim pozdravom in gredo zvečer spat, ko jim zaželiš lahko noč. S svojim glasom prideš v tisoče domov,« pove, navdušena, ker je z radiem in zaradi njega spoznala številne krasne ljudi. A nemirni duh jo je gnal naprej. Honorarje z radia je porabljala za to, da je z nahrbtnikom odkrivala svet, vtise pa delila na predavanjih po Sloveniji. Obenem je čutila posebno povezanost z domačim mestom.

Doma je najlepše

»Mnogi mladi so se izseljevali v želji po boljšem življenju ali pa si vsaj našli službo izven Trbovelj. Sama pa sem na mesto, v katerem sem odrasla, zelo navezana. Je lepo, v njem živijo krasni ljudje, le manjkalo jim je nekaj svežih idej, povezovanja in akcije, da bi si naredili lepo, prijazno, za bivanje in delo prijetno mesto. Najlaže je sedeti doma, se pritoževati, da nič ne deluje, in kritizirati. Mene pa nikoli ni zanimalo povprečje, vedno sem bila upornica, nagnjena k akciji. Želela sem vzeti usodo v svoje roke in delati. Zato sem pri 25 postala občinska svetnica, pri 27 pa podžupanja. In ko sem spoznala delo in delovanje občine, sem začutila, da bi lahko naredila še več. Zbrala sem ekipo z vseh vetrov in različnih starosti. Po službi in ob koncih tedna smo se dobivali in tuhtali, kako bi konservativno okolje rdečih revirjev osvežili in začeli delati. Na začetku smo se šalili, da smo kot tajno društvo PGC Antona Ingoliča, saj nismo želeli sprememb delati med službo, temveč izključno v prostem času, četudi je to kdaj pomenilo ponoči,« pripoveduje Jasna, ki je bila presrečna, ko so ji Trboveljčani pri komaj 29 letih namenili največ glasov in županski stolček.

V službo z nasmehom

»Res sem bila zagnana. Mnogi so pozdravljali moje imenovanje, kar nekaj časa pa sem se morala zaradi svoje mladosti spopadati s predsodki in dati jasno vedeti, da sem županja, ne pa tajnica ali karkoli drugega. Požreti je bilo treba marsikatero stvar, vendar mi to ni vzelo poguma. Življenje je prekratko, da bi človek obžaloval. Čeprav sem še mlada za pogovore o smrti in koncu življenja, se že zdaj zavedam, da na koncu človek obžaluje le tisto, česar ni naredil. Zato je treba poskusiti vse, ne pa posedati doma in kritizirati. Sama si želim zadnji dan življenja reči, da sem naredila vse, kar sem lahko, in pri tem tudi uživala. Za nič na svetu ne bi mogla početi stvari, ki me ne bi veselile, ali slabe volje hoditi v službo. Koliko lepše se je stvari lotevati s pozitivnim pristopom! Tako ali tako je treba delati, mar ni bolje, če to počneš dobre volje in z nasmehom?« Po njenem je najteže spreminjati miselnost ljudi. Za marsikoga je bilo nepredstavljivo, da je takrat zmagala čisto nova in nepolitična možnost. Jasna je bila od prvega dne odločena, da bodo za vse ljudi veljala ista pravila, in od tega ni odstopila, četudi so k njej prihajali mnogi, da bi preskočili vrsto za stanovanja in si poskušali izgovoriti kakšno drugo ugodnost.

Enaka merila za vse. 

»Rade volje pomagam ljudem, vendar zakonito. Ne maram dvojnih meril in odstopanj od zakona,« pravi mlada županja, ki se z ekipo trudi delati na različnih področjih, od infrastrukture, šol, vrtcev, kolesarske steze, igrišč do urejanja središča mesta. Odločno se je lotila tudi gasilcev in našla podobno rešitev kot v Postojni (prostovoljno gasilsko društvo s poklicnim jedrom), želi se »spopasti« s socialnimi transferji, ki so v zadnjih letih skokovito narasli. »Zavedam se, da je socialno šibkim treba pomagati, toda ne zgolj s socialnimi podporami, ki za nekatere danes postajajo način življenja, ki se prenaša z ene generacije na drugo. Prejšnji župan je skoraj vsako novinarsko konferenco začel s tem, koliko več namenjajo socialnim transferjem, kot da je to nekaj, s čimer se lahko pohvališ. Nesprejemljivo se mi zdi, da so ljudje v socialnih stanovanjih, za katera bi morali plačati po 20 evrov za najemnino na mesec, pa še tega ne plačajo in se jim nabere za več kot dva tisoč evrov dolga. Po mojih izkušnjah tu ne gre vedno za nizke dohodke, temveč je tudi precej neodgovornosti in celo izogibanja odgovornosti. Želim si, da bi bili ljudje odgovorni, da bi delali in znali zaslužiti zase ter za svoje družine. Želim jim pomagati pri tem – saj poznate tisti pregovor, da je človeka treba naučiti loviti ribe, ne pa mu jih podarjati. Zato me skrbi razmišljanje ljudi s socialno podporo, ki to prenašajo na otroke – da bo nekdo poskrbel zate. Ne maram, da nekdo izigrava sistem brez posledic. Slovenci smo dobri v športu in izigravanju sistema. To me zelo jezi in si želim vsaj del tega zajeziti. Moj cilj je čim več delovnih, ustvarjalnih in zadovoljnih ljudi. To bo vedno moj cilj.« Dolgo je delala po cele dneve. Njen partner, mladostna ljubezen iz študentskih let, jo pri tem podpira in ji stoji ob strani. Postavni Primorec, inženir varstva pri delu, se je zaradi nje preselil v Trbovlje, kjer sta si v eni od stolpnic uredila dom.

»Hvala bogu, da sva se spoznala že pred desetimi leti, saj ne vem, kako bi bilo zdaj. Ne glede na vse, vsaka nova funkcija vpliva na človeka, ga nehote spremeni, spremeni pa se tudi dojemanje. Opažam, da se moški bojijo emancipiranih žensk, pa tudi uspešnih in izpostavljenih. Zato sem zelo hvaležna, da sva že tako dolgo skupaj, da sva prestala različne preizkušnje in življenjske faze. Razume me in podpira. Pravi balzam je iz okolja, kjer moraš biti ves čas pozoren in sprejemati odločitve, vsak večer priti domov, kjer ti ni treba nič, saj stvari vodi drugi. Marsikdo mi ne verjame, ko povem, da je doma on tisti, ki sprejema odločitve, meni pa čisto paše biti vodena,« razkrije Jasna Gabrič, ki se je v svojem drugem mandatu odločila tudi za eno najpomembnejših življenjskih vlog – starševstvo.

Ne mara komplicirati

»Res dolgo sva že skupaj in pričakovati je bilo, da se bova prej ali slej odločila za otroka. Sva ga tudi načrtovala, ker če bi čakala na pravi trenutek, se to ne bi zgodilo. Zato sem bila srčno vesela, ko sem se na začetku leta razveselila novice, da bom postala mama. Nosečnost je kljub divjemu tempu potekala brez zapletov. Počutila sem se dobro in sem lahko počela stvari kljub bitju, ki je raslo pod mojim srcem. Seveda pa sem se pripravljala na novo poglavje: zadnje mesece sem predajala stvari podžupanji in sodelavcem, ki jim popolnoma zaupam, da bodo dobro opravili svoje delo.« Komplicirala ni niti s kupovanjem opreme za dojenčka. Malo pred njo je tretjega otroka rodila njena sestra, še pred tem pa partnerjeva sestra, tako je večino stvari dobila. »Na pamet mi ne pade, da bi za voziček ali kaj podobnega plačala tisoč evrov. Kupila sva najnujnejše, večino pa so nama dali sorodniki. Pričakovanje dojenčka in zbiranje oblačil nas je še bolj povezalo,« navrže in doda, da je, kot bi mignil, napočil 11. oktober, ko je morala v porodnišnico in je s carskim rezom rodila zdravega in krepkega fantka Nejca. 

Uživanje z Nejcem

Zdaj se počasi navajajo na nov ritem, ki ga narekuje sicer priden dojenček, ki ponoči lepo spi, zbuja se le toliko, da ga mamica nahrani. V lepih dneh sta se že odpravila na prve sprehode. Seveda pa mati županja ne more miže hoditi po mestu. Mimogrede opazi, kaj je narobe, fotografira s telefonom in pošlje sodelavcem. »A zdaj sem v prvi vrsti mama. Svojemu sinu želim posvetiti ves čas, ki mu ga lahko. Tako, za dušo, pa se ukvarjam s stvarmi, ki jih bom počela po koncu porodniškega dopusta. Tudi možgani so mišica, ki jo je treba trenirati, sicer zastanejo. Razmišljam, kako bi uredila še kakšno igrišče, kakšen bi bil nov vrtec, novi prostori knjižnice … Porodniški dopust nameravam izkoristiti do konca predvsem zaradi sina, je pa res, da s tem, ko ne dobivam plače, prihranim tudi denar občini, pa bo za kakšen del ceste več ali kaj drugega potrebnega.« A decembra se je vseeno lotila delovne naloge. Ima namreč tudi funkcijo v odboru regij v Bruslju (tudi tu je najmlajša), sodeluje pa tudi v delovni skupini za pridruževanje Severne Makedonije Evropski uniji.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Naslovnica številka 52