Andrej Pušljar iz Doba pri Šentvidu v občini Ivančna Gorica ni povsem običajen moški. Doživel je že veliko hudega, a kot da ga je vse to le okrepilo, saj njegovi dnevi vsemu navkljub potekajo polno in doživeto.

Že kot najstnik, leta 1994, je izvedel za diagnozo, ki se mu sicer takrat ni zdela tako tragična. Na podlagi preiskav krvi in tistih, ki so še sledile, so zdravniki ugotovili, da mu ledvice slabše delajo.

»Niso povsem izgubile svoje funkcije, ampak dovolj, da so mi napovedali hemodializo. Novica me ni tako potrla. Morda bi jo zdaj, kot odrasel človek, sprejel slabše. Takrat sem bil pač mladostnik, poln življenja – imel in počel sem veliko stvari, ki so me razveseljevale. Tudi sovrstniki, prijatelji me niso zaradi bolezni gledali nič drugače; bil sem sprejet, tako da je bilo tudi zaradi tega precej lažje. Saj kronična ledvična odpoved tudi ni smrtna obsodba. Treba se ji je samo prilagoditi in življenje je lahko še vedno kvalitetno. Kljub bolezni se tega časa spominjam kot zelo lepega,« pove uvodoma.

Dragocen vsak del dneva

Je pa kasneje začel vse bolj razmišljati o času in tem, koliko ga pravzaprav na dializi izgubi. »V bistvu sem začel bolj ceniti vsak trenutek dneva. Ker ko ga toliko preživiš po zdravstvenih ustanovah, se ti ga zdi škoda. Sama dializa traja nekaj ur, prišteti moraš še transport, priprave,« našteva. Se je pa v zadnjih letih odločil, da si bo čas, ko leži na postelji in se mu filtrira kri, bolje organiziral. »S seboj si prinesem prenosni računalnik in vmes kaj delam, tudi za službo, zaposlen je pri IBM Slovenija v digitalni prodaji, ali pa poskrbi za ostale zadolžitve, ki jih ima kot predsednik krajevne skupnosti Dob in v košarkarskemu klubu Ivančna Gorica.

Sicer pa ne mara brezdelja; vedno je v pogonu; če ni v službi ali vpet v druge obveznosti, igra badminton ali gre na telovadbo, skratka, mirovanja ni. V to je bil namreč prisiljen skoraj leto dni, potem ko so ga zdravstveni zapleti po transplantaciji jeter priklenili na bolniško posteljo. Iskreno prizna, da je bila to huda preizkušnja, predvsem tudi, ker niso vedeli, kaj mu je, in ker se mu je obetala amputacija katerega izmed udov. »Ko te zdravniki soočijo s tem, da ti bodo nekaj odrezali, pa ni hec. Kar dolgo je trajalo in stanje se je medtem samo slabšalo, da sem v sebi zbral toliko moči, da sem odložil bolj črnogleda očala. Zasluge za to imajo tudi bližnji in prijatelji. Zaradi njih sem se notranje okrepil,« je dejal.

In kot da ga je ta naravnanost rešila, saj je kmalu za tem odšel domov, in to brez odrezanih udov. Vmes, pa tudi že prej, je zaradi krvnih strdkov in drugih zapletov z zdravjem še večkrat komaj preživel. »Ne smeš se vdati v usodo. Spodbuda iz okolja pa je po mojem mnenju ključna. To me je držalo pokonci.«

andrej pušljar
P.K.
Ena od najbolj grenkih izkušenj Andreja Pušljara je bila, da je bil skoraj leto dni v bolnišnici.

Biti darovalec organov

Dolgo je razmišljal o transplantaciji ledvic, a se zanjo kar ni ogrel. Sam poseg ga ne skrbi, bolj življenje po njem z zdravili, ki so močna in imajo lahko precejšen vpliv na človekovo počutje. »Zdaj se z napredkom medicine to spreminja in razmišljam drugače, tako da se bom mogoče za presaditev le odločil.«

Ob tem omeni, da bi, če bi mu zdravje to dopuščalo, zagotovo postal darovalec organov po svoji smrti in želi si, da bi bilo o tej temi v Sloveniji več dialoga, saj meni, da se lahko le informiran človek opredeli do donorstva, zato tudi sam v svojih krogih ljudem večkrat kaj reče na to temo.