Bog ne daj, da bi uporabljali možgane!

V stiski učitelji pogosto ostanejo sami: "Starši so obsedeni z uspehom svojih otrok"

Jelka Sežun / Revija Zarja
26. 1. 2019, 15.45
Posodobljeno: 26. 1. 2019, 17.33
Deli članek:

Skupaj imata že več kot petdeset let izkušenj v poučevanju. Ena uči na srednji šoli, druga na fakulteti. Tole nikakor ne poskuša biti analiza našega srednjega in visokega šolstva, je le nekaj zgodb o tem, kaj vse se lahko pripeti slovenskemu profesorju.

Shutterstock/Revija Zarja
Vsega niso krivi starši, tudi šolajoča se slovenska deca se s šolo ne trudi pretirano.

Če ste mislili, da se popolnoma nore stvari dogajajo samo na naših osnovnih šolah, no ja, ste se pač zmotili. Krepko.

Jana: »Učenje je trpljenje. Če ga spraviš čez rob, da da največ od sebe, to zanj ni prijetno. In velikokrat ljudje niso več pripravljeni malo potrpeti in se na pamet učiti to in ono.«

Nočeta izpostavljati ne sebe ne svoje šole, a sta mojo prijazno ponudbo, da ju preimenujem v Otilijo in Evlalijo, odločno odklonili. In smo se potem dogovorile, da bosta Jana in Barbara. Barbara že več kot četrt stoletja poučuje na eni od ljubljanskih srednjih šol, Jana pa še nekaj dlje na eni od fakultet Univerze v Ljubljani. In čeprav sta njuni imeni izmišljeni, zgodbe, ki jih pripovedujeta – nekatere so se zgodile njima, druge njunim kolegom – niso. Zgodbe, oh, te so še kako resnične.

Informacije za starše

Ko sem se šla petnajstletna vpisat v gimnazijo, mojih staršev ni bilo zraven. Ne zato, ker onadva ne bi hotela, preprosto mi ni padlo v glavo, da bi ju jemala s seboj. Saj sem ja že velika punca! Srečala sem tudi nekaj sošolcev in nobeden, niti eden, ni imel s seboj mamice ali očija. Nobenega starša, do kamor seže oko. In sem bila nekaj let pozneje, ko sem bila že v službi, precej osupla, ko je kolegica rekla, da je šla vpisat hčerko na fakulteto. Le kako bo punca študirala, če se še vpisati ne zna?

Očitno so se mladi – ali, še verjetneje, njihovi starši – od časov mojega šolanja precej spremenili. »Ko prideš na informativni dan predstavit študij, v predavalnici sedi vedno več staršev. Prva leta še misliš, joj, je pa veliko profesorjev prišlo pogledat, kako poučujemo, potem pa bolje pogledaš in ugotoviš, da so ta mladi zelo podobni ta starim. Vprašanja postavljajo samo starši. Nekateri mladi so videti zainteresirani, nekateri pa ne,« pravi Jana, Barbara pa vzklikne: »Ampak pri vas so mladi vsaj zraven! Pri nas so pa ob sobotah samo starši.«

No ja, skomigne njena kolegica, mladi so zraven, kadar se sploh lahko pririnejo mimo staršev: »Nekoč je bil tak naval, da je bila predavalnica polna in smo prosili starše, da se umaknejo, da bo lahko prišlo noter še nekaj bodočih študentov, pa je bilo zelo veliko pritoževanja, še tudi pozneje, pred vrati predavalnice, ko so čakali zunaj. Tako je zdaj videti informativni dan.«

Moja ginekologinja pravi, da sem bolan

Ampak vpletanje staršev se ne konča z informativnim dnevom, čeprav Barbara in Jana pravita, da je na srednjih in visokih šolah vmešavanja staršev neprimerno manj kot na osnovnih.

Inšpekcijski pregledi pa tudi njim niso prihranjeni. »Pri nas je tega malo,« pravi Barbara. »Pri nas daš za vsako oceno tako veliko možnosti, lahko jo popravlja na tak ali drugačen način. Predvsem pa se zelo držimo pravilnikov. Že zato starši težko kaj najdejo, nad čemer se lahko pritožijo – najdejo pa. Poznam primer mame, ki je napisala pritožbo. Njen sin je imel eno dvojko, sicer pa same cveke. Zaključili so mu cvek, pa se je pritožila. Kolobocija, ki jo ima učitelj zaradi take pritožbe, vsakega odvrne, raje da otroku še eno možnost in test sestavi tako, da dijak dobi dvojko, samo da sam nima več težav. Ampak tista profesorica tega ni hotela narediti, čeprav je vedela, da jo čaka inšpekcija. Inšpektor se je potem vtaknil v milijon zadev, ampak ocena v resnici ni mogla pasti. In tako je ostala, vendar je mama še enkrat napisala pritožbo, tokrat na šolsko komisijo. A tudi s tem ni uspela. Ta mama je vedno iskala poti, kako bi kaj zaobšla. Pritožila se je čez tri ali štiri profesorje na šoli. In bi se najbrž še čez kakšnega več, če ne bi nekateri že prej pokleknili. Taki starši otrokom naredijo največ škode.«

»Obstajajo ljudje s posebnimi potrebami in tisti s posebnim statusom,« razloži Jana. »Nekateri zares imajo posebne potrebe in tistim je treba pomagati – je pa tudi ogromno bleferjev. Nekoč je za priznanje posebne potrebe zadostovalo samo 'mnenje specialista', ni pa pisalo 'ustreznega specialista'. In je tako neki fant, ki je menda imel glavobole, prinesel potrdilo od ginekologinje, ki je bila družinska prijateljica.«

Dvojka ali smrt

Starši v boju za menda poteptane pravice potomcev profesorjem grozijo z vsem mogočim. V stiski učitelji pogosto ostanejo sami. »Iz prvih let poučevanja se spomnim mame, ki mi je telefonarila, da bo njen sin naredil samomor, če ne dobi tiste dvojke, ampak se je fant nazadnje kljub vsemu raje naučil kot ubil,« pripoveduje Barbara.

Hecna stvar, tudi Jana ima podobno izkušnjo: »Pred časom sem imela študentko, ki nikakor ni opravila izpita pri meni, potem je nekako dobila številko mojega telefona in me je začela klicariti domov, pisarila mi je dolge maile, in ker vse to ni zaleglo, je nekoč prišla na govorilno uro in zagrozila, da bo naredila samomor. Okrog sem iskala pomoč, spraševala, kaj naj naredim. Vsi so mi svetovali, naj jo spustim, da bo tako še najmanj težav. Pogovorila sem se s prijateljico, ki je psihiatrinja. Rekla je, tisti ljudje, ki govorijo o samomoru, ga ne naredijo prav pogosto. In potem sem se odločila, kljub vsemu, če študentka še vedno ne bo znala, bo padla. Ni znala in je padla. Po tistem je, če me je srečala na hodniku, pogledala stran.

Na fakulteti imamo odvetnika, ki se ukvarja samo s pritožbami, in mi je nekoč pokazal mizo, ki je bila čisto polna map s pritožbami. Tega je veliko. Na začetku, preden se stvar razplamti, se lahko zgodi, da je učitelj precej sam. V pritožbi napišejo, da si kršil neki paragraf nečesa – ti si pa samo poučeval ali imel izpit. Če recimo študentke nisem spustila na izpit, ker ji je nekaj manjkalo ... Jaz vem, da brez tega ne sme na izpit, ne vem pa, v katerem členu je to napisano. In potem ga moram najti. S temi stvarmi sem imela kar precej dela. Zelo zelo zelo zoprno je bilo. Napadajo te in ti se moraš braniti – pa si samo poučeval.«

Oprostite, tole je zares pomembno

Jana: »Pride študent na ustni izpit, postaviš mu vprašanje in potem mu moraš dati deset minut, da razmisli, saj vendar ne moreš kar takoj zahtevati odgovora! Po desetih minutah, ko ravno začne odgovarjati, mu zabrni telefon. In reče, a smem, tole je pomembno. Pomisliš, da ima mogoče dedka v bolnišnici ali kaj vem kaj, on pa reče: 'Sprašuje, kdaj naj pride pome, ker tukaj nimate parkirnega prostora, pa jaz sem prišel na vrsto petnajst minut kasneje, kot je bilo zmenjeno, zdaj me pa spodaj čaka, a ne sme tam stati. Koliko časa bo še trajalo?' Ko se ti kaj takega zgodi, izpadeš idiot, ker ne veš, kaj bi rekel.«

Barbara: »To ni še nič, kolegica je dobila klic od nekega očeta, ki je šel na razprodaje in ni mogel priklicati hčerke. Ker ni vedel, kakšne barve krilo naj kupi, je klical njeno razredničarko, da jo gre vprašat.«

Bomo mi uredili
Tale resnična zgodba nima nič s poučevanjem, veliko pa pove o tem, kako se danes (nekateri) starši vtaknejo prav v vse plati otrokovega življenja: bila je ena tistih tragičnih srednješolskih romanc, ko se je fant zaljubil v sošolko, ta pa mu strastne naklonjenosti zelo odločno ni vračala. Vse je poskusil, ona pa nič. In so potem na roditeljskem sestanku njegovi starši pristopili k njenim. No, menda vaša noče našega. Kako bomo zdaj to uredili, sta rekla njegova. Ne bomo, sta rekla njena, se bosta že sama zmenila. Fant pa vsa štiri leta srednje šole ni odnehal. Preprosto ni bil vajen, da mu nekdo nekaj odreče.

Oda selekciji

A vsega niso krivi starši, tudi šolajoča se slovenska deca se s šolo ne trudi pretirano. »Danes so študenti bistveno manj zainteresirani, kot so bili včasih. Včasih so se učili, da bi kaj znali, zdaj se pa učijo za tisti listek, da imajo narejen faks. Primer: pod pisne izdelke sem nekoč pisala komentar, ki mi je vzel veliko časa za vsakega posebej. Potem sem pa izvedela, da mnogi tega sploh ne berejo, ker je predolgo. Če napišem pol strani individualno za vsakega študenta, je to preveč branja?! Zato jim zdaj rečem, če želite izvedeti več, pridite na govorilne ure. Naredim razpored za vso skupino, pa jih povečini pride tretjina ali manj. Vsi drugi so zadovoljni z oceno in jih nič ne zanima. In tako namesto da bi imeli individualno delo z učiteljem, edino, ki je pri mojem predmetu mogoče, ne pridejo. Tako zelo nezainteresirani so,« vzdihne Jana.

»Starši otroke potiskajo v nekaj, česar ti ne marajo početi. Veliko študentov študira samo zato, da nekako preživijo čas – v službo ne morejo, ker služb ni, nekako jih je pa treba zaposliti; starši dobijo davčno olajšavo … Mojega predmeta si ne izberejo zato, ker bi bili pri njem najboljši, temveč zato, ker jim je v gimnaziji povzročal najmanj težav in mislijo, da bodo zlahka izdelali. A časi so se spremenili. Zdaj je na gimnazijah več mest, kot se je pred petnajstimi leti rodilo otrok, na fakultetah pa več mest, kot se je rodilo otrok pred osemnajstimi leti, vsak lahko pride kamorkoli in kriteriji so se vsepovsod znižali. Gimnazije poskušajo biti dijakom prijazne, da jih ne bi izgubljale, ker potem ne bi mogle dati dela vsem profesorjem. Če gimnazija pride na slab glas, da, recimo, dijake tam bolj ženejo, je naslednje leto manjši vpis. Zato šola raje sprejme tudi manj sposobne. Tako je na primer neka razredničarka rekla deklici, ki ji ni šlo, ti imaš mnogo talentov, samo nisi jih še odkrila. A to je pesek v oči! Morala bi ji reči, morda imaš talent za gojenje orhidej, nisi pa dobra akademsko. In potem taki otroci pridejo na fakulteto in mislijo, da so že nekaj dosegli. Manj sposobni se ukvarjajo samo s študijem in na koncu z veliko truda, če ne obtičijo pri kakšnem pretežkem predmetu, se vse lepo napiflajo in pridejo velikokrat na izpit – zdaj imamo zelo veliko rokov –, slednjič naredijo, zato ker učitelj obupa prej kot oni in jih spusti. Tako nazadnje vendarle diplomirajo. A delodajalci danes ne gledajo več zgolj diplome, temveč kaj si ob študiju še počel. Ko se torej prijaviš za službo, lahko kot celovita osebnost rečeš, doštudirala sem to, bila sem pri pevskem zboru, učila sem se violino, bila sem v debatnem klubu itd. Tisti, ki izbirajo, takoj vidijo, pri čem so. To je zdrava selekcija, samo da se je zdaj preselila drugam

Dovolj dobri za vas?

So se torej otroci spremenili? So danes drugačni, kot so bile generacije pred njimi, na primer moja, ki se je še znala in hotela sama vpisovati? »Ta generacija mora imeti zabavne stvari in pogosto je kritika poučevanja – ni zabavno. Ti jih moraš motivirati … V vrtcu in v osnovni šoli že, ampak na fakulteti imaš včasih stvari, ki niso zelo zabavne. Lahko jih sicer poveš na način, da študente pritegne, ampak če študenta njegov predmet ne zanima, se lahko učitelj postavi na glavo, pa ne bo nič,« meni Jana, njena kolegica pa pravi: »Napako po mojem delajo že v osnovni šoli, saj za vsako ceno iščejo nadarjene. In potem otroci poslušajo v šoli in doma, kakšni genialci so. Tudi tista mama, ki je pisala pritožbe, je najprej povedala, da ima njen sin visok IQ, nič pa o tem, kaj bo z njim naredil. Naj bo njegov IQ še tako visok, če ne bo delal in se učil, mu ne bo prav nič pomagal. Otroke ves čas hvalimo, kako so sposobni, krasni in fajn, nihče pa jim ne nalije čistega vina. Ne doma in ne v šoli, saj jih vendar ne smeš zatirati, ker mora biti vse na mehko … Otroci so še vedno taki ali bi bili taki, kot smo bili mi, le starši so zelo drugačni. In tudi sistem je zelo drugačen. Starši so obsedeni z uspehom svojih otrok in tekmujejo, kdo bo boljši – in to se začne že v vrtcu. Meni je hči očitala, da se z njo nisem nikoli hvalila pred drugimi. Jaz se nisem hotela iti tega, a ji s tem nisem naredila usluge, ker se ji je zdelo, da ni dovolj dobra zame.«

Hudo

»Na leto učim kakšnih tristo otrok,« pravi Barbara, »od teh je večina krasnih, samo kakšnih deset je problematičnih. Prej smo vpisovali vse, ki so prišli, otroci so zadeve jemali kot šport, če ni šlo, so vedeli, da se morajo bolj potruditi. Lahko si naslednjič prišel z istim testom, samo skupini A in B si zamenjal, pa niso opazili. Potem si pozabil zamenjati skupini, pa tudi niso opazili. Nič se niso sekirali, ali je bilo od tridesetih ocen dvajset cvekov ali pa petindvajset, čisto vseeno jim je bilo. V šolo so se hodili zabavat, se fino imet, če pa so se zraven še kaj naučili, je bilo pa tudi v redu. Nekoč je kolega vprašal tri fante, ki so se potem hvalili, da so skupaj dobili trojko – in so si jo pravično razdelili. To so bili še otroci z domišljijo, taki pozitivci. Zdaj se pa ukvarjamo s temi, ki se jim nič ne dà, in tako kot pravi kolegica, so prepričani, da so pametnejši od nas. Ti so najbolj neprijetni, a zares hudo je, da je tudi veliko obsedenih s perfekcionizmom. Vse morajo znati in manj kot ocena pet sploh ne obstaja. To so otroci, ki že imajo zdravstvene težave in so v zdravniški oskrbi, velikokrat so tudi hospitalizirani. Tega je zares veliko. To je hudo.«

Barbara: »Zakaj, mislite, zdaj jih toliko cilja na fizioterapijo in na medicino? Zato, ker gredo pogledat, kje so najvišje plače: v medicini. Res je, da nekatere odvrne dolg študij, a večinoma razmišljajo tako: s čim manj dela, ker se znajdeš. Bo že nekako.«

Kaj se vendar greste?

Na vprašanje, ali so primeri, ki jih navajata, skrajnost ali norma, Barbara vzdihne, že skoraj norma, Jana pa zelo odločno: to je norma. Pa obstajajo vsaj izjeme? Seveda, zažarita. A tudi izjemnim dandanes ni lahko: »Absolutno. To so pa tisti, ki bi v vsakem sistemu, tudi pred 25 leti, prišli študirat. Daleč jim nese, ampak oni so se dolgočasili v osnovni šoli, v srednji šoli in tudi na fakulteti se dolgočasijo, ker se moraš ukvarjati z manj sposobnimi, oni so pa že daleč naprej. Kadar so dobri, si presrečen, da imaš take ljudi,« pravi Jana, Barbara pa pristavi: »Bog ne daj karkoli narediti z možgani! Povej mi, od kod do kod naj se naučim, pa se bom. In potem me tudi vprašaj od tod do tod, pa nič drugega. Nekoč me je na med bolniško  nadomeščala kolegica, ki je vse naloge sestavila na enak način, če si se torej naučil sistema, si lahko samo ponavljal isto in si brez težav prišel do petice. Jaz sem pa hotela vedeti tudi zakaj. To so vprašanja za tri, štiri in pet. Pa so bili vsi ogorčeni, zakaj nisem zadovoljna s sistemom, ki je njim zelo ustrezal. Zakaj me moti, da se oni raje naučijo, kot da bi razumeli? Zakaj se sploh ukvarjam s tem, naj raje prav vprašam, pa mi bodo znali prav odgovoriti. Moti me, da se raje naučijo, kot da bi razumeli. Ko sem prišla s porodniške in prevzela razred od kolegice, smo se pošteno sprli, neka dijakinja mi je rekla, kako ste mogli dati v test te naloge, ki jih še nikoli nismo videli! Rekla sem, saj zato sem jih pa dala – ker jih še niste videli. Preverjam, koliko ste se naučili, ne, koliko ste si zapomnili. Ne preverjam spomina. Boste pa ja malo razmislili na podlagi tega, kar ste se naučili? In je odvrnila, a zdaj bom morala pa še tukaj razmišljati, kaj vam pa je?«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 4, 21. 1. 2019
Zarja št. 4, 21. 1. 2019