Ni ga čez kraševca

Neuresničena želja pokojnega sina: kraški ovčar

Marija Šelek / Revija Zarja
1. 2. 2019, 06.45
Deli članek:

Nista vedela, v kaj se spuščata, samo želela sta izpolniti neuresničeno željo pokojnemu sinu – imeti kraškega ovčarja.

Šimen Zupančič
Sprehod se pogosto začne že ob 4.30 ali 6. uri zjutraj. »To je obveza, ki ti daje veselje!« pravita zakonca Lisjak.

Psička Mili je takoj osvojila srce Damijane in Davorina Lisjaka iz kraške vasi Kopriva, nato pa začela pleniti še lepotne lovorike na mednarodnih pasjih razstavah. Kakšna naj bo torej prihodnost njenega sina Primusa Miliruja, če ne šampionska? Sedaj devetnajstmesečni lepotec je pred štirimi meseci osvojil svetovni lepotni naslov v Amsterdamu in že na svoji tretji razstavi nakazal bleščečo prihodnost.

Ampak da ne boste mislili, da lepotnega šampiona skrivajo za vrati, mu vsak dan fenirajo dlako in ga hranijo z zlatega krožnika! O ne, kraševec mora biti v naravi, zato so sprehodi, ki se začno ob pol petih ali šestih zjutraj, obvezni, njegov najljubši poligon je brezmejna narava. Zgodilo se je tudi že, da so denar za mladička iz njihovega legla vrnili kupcu, ko so izvedeli, da živijo v stanovanju. Kraševec ni za mestno življenje, razen če imate hišo z velikim vrtom. Lisjakova sta njihovega mladička namesto družini v stanovanje raje prodala na kraško kmetijo, kjer se pes izjemno dobro počuti. Zanju je pomembna pasja sreča. Bližina človeka in živali – to je za kraševca, edino avtohtono slovensko pasmo. Prvi zapis o njem se pojavi že leta 1558.

Prepovedani lepotni obredi

Kopanje in sušenje dlake s sušilnikom za lase je za kraškega ovčarja skorajda prepovedano – dovolj je krtačenje. »Enkrat sem naredila usodno napako in dala Mili pred razstavo, na kateri naj bi vnovič osvojila naslov svetovne prvakinje – v zgodovini še ni bilo kraševca, ki bi bil svetovni prvak dvakrat zapored –, v salonu okopati in dlako posušiti s sušilnikom. Veste, kako je bila lepa! Krasna! Glede na to, da sva po osem ur na dan trenirali (postavljanje, tek ...), je bila fizično izjemno pripravljena, po tretmaju v salonu pa je bila še taka lepotica, da me je razganjalo od ponosa. Ko pa sva prišli v Nemčijo, sem doživela hladen tuš. Sodnik jo je samo ošvrknil s pogledom in se mi zasmejal. Takoj se mi je posvetilo: on misli, da je debela! Sodniki ocenjujejo z očmi in ob pogledu na puhasto Mili je res menil, da je debela. Moral bi jo pretipati in takoj bi mu bilo jasno, da videz vara,« se danes smeje Damijana.

Šimen Zupančič
Kraševec ni za mestno življenje, razen če imate hišo z velikim vrtom.

Šimen Zupančič
Svetovni lepotni prvak Primus Miliruj

Mili, ki jo kličejo Mila, pa jim jo je še enkrat tako zagodla. »Dva dni pred neko drugo razstavo se je kot nalašč povaljala v dreku. Zraven je bila še neka mast, ki jo je staknila na krmišču za divje živali. Cela se je povaljala v tisti zmesi in nismo imeli izbire – morali smo jo okopati. Takrat pa se je zgodilo ravno obratno – namesto da bi bila puhasta, je izgubila ogromno dlake. Bila je lepa, a premalo košata.«

Kosajo se z volkovi

Ko smo se napovedali na obisk, je Damijana izrazila skrb – če bo dež, Primus na fotografijah ne bo tako lep, kot bi moral biti. Zato smo bili še posebej veseli, ko nas je konec decembra na Krasu pozdravilo sonce in je lahko Primus, katerega priimek je sestavljen iz imena njegove mame in značilnega kraškega rastja, ki se jeseni odene v ognjene barve, zasijal v vsej svoji mladostni košatosti.

Primus je živahen in neustrašen samec, ki takoj pokaže, kdo je gospodar svojega območja. Naju s fotografom je takoj huronsko pozdravil, vzpenjajoč se na zadnje tace. »Če tak pes skoči na človeka, ga v hipu podre. Mili ima 150 kilogramov potezne moči, Primus pa še nekaj kilogramov več. Ti psi bi se lahko kosali z volkovi – no, saj so tudi se,« pripoveduje Davorin. So neustrašni in Primus tudi pred medvedom ni stisnil repa med noge. »Na neki kmetiji na Nanosu, kjer 'gospodari' Milina polsestra Lana, se lahko prav svoji psički zahvalijo, da jim ni zverjad pobila niti ene domače živali, medtem ko so le kilometer stran volkovi že pobili kar nekaj koz. Zvečer Lana spravlja v hlev tudi konje, in če kateri ne želi sodelovati, se mu obesi na rep in konj nima izbire, mora v hlev. Gospodarju je celo rešila življenje. Ko je padel v nezavest, ga je tako vztrajno in dolgo lizala, da se je ovedel.«

Šimen Zupančič
Po drugi svetovni vojni je bilo pri nas okoli 40 kraških ovčarjev.

Tabletka za pomiritev

Čeprav so se pri Lisjakovih v pasje razstave pred petimi leti vrgli dobesedno na glavo in popolnoma nevedni, so postale družinska stalnica, njihova psa pa nista nikoli stala nižje kot na tretjem mestu. Mila je ovenčana že z osmimi mednarodnimi šampionskimi naslovi.

Pasjih razstav bi se lahko udeleževali prav vsak konec tedna, a je treba malce paziti na stroške, zato bodo naslednje svetovno prvenstvo na Kitajskem kar izpustili. Niso pa izpustili razstave pred časom v Moskvi in na tamkajšnjem letališču so jih prijetno presenetili, ko so prav zanje oziroma za Milo odprli posebno okence in jih po formalnostih poslali na sprehod, rekoč: ko bo vkrcavanje, vas bomo že poklicali. Povsem so bili šokirani! Kako prenašajo kužki letališča in letalo? Po navodilih veterinarja s tabletko ali dvema za pomiritev.

Pri Lisjakovih si želijo, da bi imeli še kakšno leglo mladičkov, a jim narava ni povsem naklonjena. Kraški ovčarji so še vedno zelo odvisni od narave in takole zmešano vreme, kot mu laično rečemo, vpliva tudi na gonitev, zmede njihov naravni cikel.

Ovčarski pes je za zganjanje živine, drobnice, pastirski psi pa so za čuvanje. Pred stoletji so imeli kmetje dva psa v enem – in tak je kraški ovčar, primeren za obe nalogi. Border collie oziroma škotski mejni ovčar je za zganjanje, tornjak in šarplaninec pa sta pastirska psa, zaradi svoje močnejše konstitucije sta primernejša za varovanje.  

Slovenski ponos?

Po drugi svetovni vojni je bilo pri nas okoli 40 kraških ovčarjev in okrepiti pasmo iz tako majhnega bazena je zelo težko. Zdaj se lahko pohvalimo z od 800 do 1000 kraškimi ovčarji, nekaj jih je še v tujini.

Smo Slovenci ponosni na svojega psa? »Smo, ampak se težko odločamo za nakup, saj je v naših mislih še vedno zapisan kot 'žleht' pes. Naj vam dam primer: če nas ni doma, ni nikogar, ki bi lahko mimo Primusa stopil čez naš prag, četudi bi bila vrata odprta. Vstopil bi se pred vhod in ni možnosti, da vas spusti mimo. Oni so čuvaji in ljudje pomislijo, da so agresivni, ampak niso – le branijo svoj teritorij,« pojasnjuje Davorin.

Ponosna lastnika dveh kraševcev se strinjata, da ima kraški ovčar poseben značaj. »Ko ga enkrat spoznaš, se mu ne moreš več upreti. V sebi ima nekaj posebnega, kar te pritegne. Že tisti pogled! Rada imam vse živali, a kraševec je drugačen – s pogledom te dobesedno začara! Ko ga enkrat spoznaš, si rečeš, nikoli več drugega!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 5, 29. 1. 2019
Zarja št. 5, 29. 1. 2019