Umetniki na robu preživetja

Kri, znoj in solze: Vozijo taksi, prejemajo socialno pomoč, garajo v strahu za prihodnost

Marija Šelek / Revija Zarja
2. 4. 2018, 07.00
Posodobljeno: 2. 4. 2018, 09.00
Deli članek:

Vse od kulturnega praznika se vrstijo kritike na račun ministra za kulturo Peršaka, da niti ne obujamo spomina na sramotno izjavo gospodarskega ministra Počivalška, ki je očitno bleknil to, kar si misli veliko ljudi: umetniki so brezdelneži, lenuhi in paraziti.

Šimen Zupančič
Tinkara Volarič, ilustratorka in literatka.

Kulturnemu ministru, ki je bil zaradi nestrinjanja z Nacionalnim programom za kulturo 2018–2025 pred kratkim pozvan k odstopu, kulturniki zamerijo ne le porazen finančni položaj, temveč tudi njegovo tišino. Po državi se nemoteno širi in celo spodbuja sovražna gonja proti umetnosti, ki je baje itak ne potrebujemo. Komu mar za brezdelneže!? Nas pa je zanimalo, kako umetniki dandanes sploh še preživijo. Kaj počnejo, kako krvav je njihov vsakdanji boj za preživetje.

Umetniki danes delajo več kot kadarkoli, tipičnega delovnika ne poznajo, razmišljanja o delu pravzaprav nikoli ne izklopijo. Slikarko in grafičarko Mojco Zlokarnik je strah pred prihodnostjo, pred starostjo, ko se bo zaradi let upehala. Zlati časi, ko so podjetja za darila kupovala slike, kipe in grafike, so minila. »Nekako se znajdem, privarčevala sem si iz obdobja z višjimi prihodki, slalomiranje med različnimi deli pa je nujno.« Vodi tečaje, dela v ateljeju, poučuje mlajše rodove, pri čemer se sooča z moralnim mačkom, češ ali pomaga soustvarjati nove reveže. 

Težko preživim

Bitka za plačilo

Za eno od slikanic, ki jo je delala nekaj mesecev, si je morala tisoč evrov neto honorarja dobesedno izboriti. »To ni le, da nekaj malo narišemo. To je delo, vloženo v knjigo, ki bo živela, ostala za mano. Naj bo narejena kakovostno, saj je namenjena otrokom, ki jih vzgajamo v lepem. V kakšnem svetu želimo, da bodo zrasli?«

Tudi Tinka Volarič, ilustratorka in literatka, s cmokom v grlu prizna, da težko preživi. Pred osmimi leti na knjižnem sejmu nagrajena ilustratorka za najlepšo knjigo za otroke in mladino ter leta 2013 razglašena za najperspektivnejšo literatko na festivalu mlade literature Urška je samozaposlena v kulturi, po izobrazbi magistra kulturne antropologije. Po osmih letih ustvarjanja na rodnem Mostu na Soči lahko trdi, da je veliko težje, kot če bi živela v Ljubljani. V pol leta se ne spomni prostega dneva. Da prazniki obstajajo, se zave šele ob debatah drugih, ki načrtujejo počitnice in izlete. Za eno ilustracijo porabi približno pet dni, v kar ni všteto razvijanje ideje in skiciranje. Lahko živi od ilustriranja? »Všeč mi je, da me niste vprašali, ali preživim. Hrano in streho nad glavo bi moral imeti vsak in se o preživetju sploh ne bi smeli spraševati. A dejstvo je, da trenutno z ilustracijo komajda dobim dovolj za osnovne stroške bivanja.«

Če ne bi kombinirala z drugimi dejavnostmi, bi šlo veliko težje. Tako še lektorira in sezonsko dela v turizmu. Zaveda se, da tako ne bo šlo več dolgo, saj ne more delati nikakršnih načrtov – niti profesionalno niti zasebno. »Že pred leti so govorili, da slabše ne more iti, ampak je še slabše. Letos še imamo ministrstvo za kulturo, kako bo naslednje leto?«

Plačilo mora celo izterjati

Polno vprežena v ustvarjanje se hkrati ukvarja s položnicami, iskanjem novih priložnosti in izterjavo honorarjev za že izpolnjena naročila. V tridesetih, ko se človek počuti na vrhuncu ustvarjalnih moči, se je od bitke že malce utrudila. Kritična je do odhajanja dobrih idej iz države, pogreša več preglednih javnih razpisov. »Splošno mnenje nikoli ni bilo naklonjeno ne humanistiki, družboslovju ne umetnosti, zdaj se ustvarja sovražno razpoloženje, češ, pojejte, kar ste si skuhali, sami ste si krivi. Umetnost ni prežitek, ampak je naš temelj, gonilo – tako kot dobra infrastruktura,« pravi sogovornica, ki bi brez ustvarjanja lahko preživela, vendar ne bi živela. »Sem samska, ženska, humanistka in celo umetnica, pa še na periferiji živim – noben dejavnik ne kaže v moj prid.«

Bitka za plačilo: Za eno od slikanic, ki jo je delala nekaj mesecev, si je morala tisoč evrov neto honorarja dobesedno izboriti. »To ni le, da nekaj malo narišemo. To je delo, vloženo v knjigo, ki bo živela, ostala za mano. Naj bo narejena kakovostno, saj je namenjena otrokom, ki jih vzgajamo v lepem. V kakšnem svetu želimo, da bodo zrasli?« 

Šimen Zupančič
Vinci Vogue Anžlovar, režiser in taksist.

Preskušam se v ponižnosti

Slavni režiser, avtor prvega filma v samostojni Sloveniji Babica gre na jug – prvega, ki je bil posnet s tujim denarjem, je danes voznik taksija. Vstaja nekaj čez tretjo uro zjutraj, če vozi v jutranji izmeni, in nekaj čez tretjo popoldne, če vozi nočno. Bela srajca, črna kravata in črn telovnik so njegova uniforma, ki mu zelo pristaja, nad svojim novim delom se ne pritožuje, treba je pač plačati položnice. Njegov ustvarjalni proces se ni ustavil, ustavilo se je zgolj financiranje njegove največje ustvarjalne ljubezni – filma. Je pred diplomo na visoki šoli za risanje in slikanje, piše knjigo, v predalu pa ima nekaj scenarijev.

Težko je dojeti, kako je lahko lesarski tehnik (belo leseno hiško, v kateri živi, si je naredil sam) in filmski genialec, ki je pri nas premikal meje – njegov Poker je prvi digitalni film pri nas, sodeloval je v prvi slovensko-ameriški koprodukciji z avtorsko ekipo iz Slovenije, napisal glasbo za film z nominacijo za oskarja – danes taksist. Z opravljanjem različnih del že od svojega 17 leta, ko se je odselil od nasilnega očeta, nima težav, ampak škoda je njegovega ustvarjalnega duha, od katerega bi imela družba mnogo duhovnih užitkov, veselja.

Nekaj je pač moral narediti, če je hotel preživeti. »Zadnjič so kulturniki stavkali in nekako se jim nisem mogel priključiti, saj so stavkali tisti, ki že tako prejemajo denar od države. In ti bi ga hoteli še več – ne da bi bilo več denarja za vse, ampak samo za ene in iste. Za tiste, ki že sedaj prejemajo sredstva.«

Oprostite zaradi solate

Je zelo skromen, zase ne potrebuje veliko. »Imam streho nad glavo in službo. Nič neobičajnega ni, da delam kot taksist – ko me je po dveh posnetih filmih takratni kulturni minister Peljhan z lažno obljubo prevaral, da sem sam kupil filmske kopije, sem delal kot natakar v dveh lokalih. Pred tem pa sem kradel solato in paradižnik na vrtovih za Fakulteto za arhitekturo. Splezal sem čez ograjo in si postregel, da sem imel kaj jesti. Vsem lastnikom vrtov sem se tudi že javno opravičil, ampak res sem bil v stiski,« pripoveduje Vinci in prizna, da mu je njegov najbližji sosed že nekajkrat finančno rešil življenje.

Nekateri vseeno ne morejo verjeti, da je v resnici taksist, in menijo, da gre samo še za enega od njegovih eksperimentov. »Saj gre za eksperiment – v ponižnosti. Morda sem se včasih res oholo obnašal.« Je taksi njegova pokora? »Mogoče tudi to.«

Čeprav ustvarjalec v njem ne more nikoli umreti, je trenutno ustvarjalno podhranjen. Določena mera grenkobe in gneva v njem ostaja, saj se mu zdi, da bi od njegove ustvarjalnosti lahko imeli koristi tudi drugi. »Samo želim si delati stvari, ki jih znam. Da se nadgrajuješ, rasteš – to vidiš, ko narediš izdelek. Če ne delaš filmov, ne raziskuješ, ne veš, kje si.« Prepričan je, da bo še ustvarjal, kako pa bo prišlo do tega, še ne ve. Morda bo to mednarodni razpis, brez klanovskih povezav, ali pa film, posnet s telefonom. »En moj scenarij so ocenili za odličen, ampak bi stal 1,3 milijona in so rekli, da je to preveč. Medtem ko so moji producenti od države za vse štiri moje celovečerce prejeli 600.000 evrov, je film stanovskega kolega stal 2,4 milijona.«

Majhna Slovenija

Vinci razlaga, da je naš prostor preprosto premajhen. »Država financira projekte preko producentov. Imajo veliko denarja, ti pa jim prineseš kreativo, ki jo prodajajo naprej, sami od sebe najemajo tehniko, do tebe se obnašajo, kot da si pri njih v službi, in takoj, ko se začneš pogovarjati o denarju, jih začne boleti srce. Nato se zgodi, da so producenti vedno uspešnejši, delajo z več ustvarjalci, medtem ko dela ustvarjalec en projekt na osem let. To je začaran krog. Če slučajno kakšnemu od producentov rečeš, da je lakomen in da se do projekta obnaša zelo mačehovsko, si oplel. Potem ti dajo v produkciji popolnoma nesposobne delavce, tako da sva pri zadnjem projektu z direktorjem fotografije sama postavljala luč po setu, saj bi porabila preveč časa, če bi tem ljudem razlagala, kako se stvari počno! To so ljudje, ki se jim vidi na obrazu, da malo zaslužijo, in to tudi neprestano govorijo. Namesto da bi se pogovarjali o izdelku, ustvarjanju, rešujemo njihove socialne probleme – ko bi vsaj znali opravljati to delo in potem jamrali! Filma pač ne moreš delati sam, potrebuješ ljudi. Imam pa to motnjo, da ljudem, ki so brezzvezniki, to tudi povem, in tisti, ki ne prenesejo kritike, s takim človekom ne marajo delati. Ker pa je naš prostor tako majhen, se tistim štirim producentom hitro zameriš in potem na razpisih ne moreš več sodelovati.«

Brez lakote po umetnosti ne bo bolje

Kako gleda v prihodnost? Vinci navede Oscarja Wilda, ki pravi, da je umetnost popolnoma nekoristna. »Se pravi, da ni produktivna, samo denar žre. Umetno povzročena kriza je povzročila, da so se honorarji, budžeti zmanjšali. Tako kot je javni sektor zahteval, vrnite nam, kar ste nam vzeli 2008 – če bi šli stavkat umetniki, se ne bi nič zgodilo. Tisti z močjo bodo nekaj dosegli, pri umetnosti bo šlo vse slabše. Razen v zaprtih krogih, kjer se gibljejo vedno isti ljudje, tem bo šlo (še vedno) dobro. Evropi ni v interesu obstoj lokalne kulture, nacionalna identiteta bo počasi izumrla, napol že govorimo angleško, prevzemamo tuje praznike in navade, način življenja. Kopljemo si nacionalni grob. Kar naenkrat bomo samo še ena provinca večjega sistema brez lastne identitete.«

Wildov rek se mu zdi preroški. »Dokler bo zavest ljudi segla samo do denarja in dokler ni lakote po umetnosti – tudi mulci, zabubljeni v svoje elektronske naprave, ne čutijo duševne lakote po umetnosti –, toliko časa bosta umetnost in kultura propadali. Enako je z jeziki. Vsak dan jih nekaj izumre.« Kako prebuditi lakoto po umetnosti? »Na srednji lesarski šoli sem imel profesorja slovenščine, ta je v meni prebudil ljubezen do literature, do izražanja, do tega, da najdeš sorodne duše skozi platnice knjig. Bil je čarovnik! Žal se je njegovo življenje končalo žalostno, ampak svetu je dal nekaj čudovitega.«

Osebni arhiv
Vid Sagadin Žigon, filozof, pesnik, esejist, prevajalec in lektor.

Baje smrdim po revščini

Oče treh otrok in mož mnogih veščin, ki pa so na trgu dela materialistično orientirane civilizacije vredne bore malo, meni, da je cilj sistema izbrisati intelektualno elito s socialnega zemljevida. »Tako lahko želodec družbe nemoteno prežvekuje odplake, ki jih servira politika. Intelektualci pomenijo prevelik vpliv in so nevarni za odločevalce. Živimo v svetu, ki je videti kot Disneyland, navznoter pa deluje kot Auschwitz.« Visoko izobražen, hlepeč po delu, je že tri leta brezposeln. Razmere za ustvarjalce in umetnike so se po njegovih izkušnjah v zadnjih desetih letih strahovito poslabšale – tako v odnosu do umetnika, do njegovega socialnega statusa, kot splošne razmere, saj dobi kot lektor šestkrat manj naročil, pa še honorar je nižji.

Na trg je vstopila nelojalna konkurenca polizobražencev, ki znižuje ceno dela, s tem da se ti ne zavedajo, da si delajo medvedjo uslugo. Vid Sagadin Žigon je tako pred leti prejemal tri evre za lektoriranje ene strani, zdaj je plačilo zmanjšano za polovico, 42 centov na stran pa je skrajni primer v eni od institucij. »Razpaslo se je prepričanje, da lahko prevaja in lektorira vsak, in to ustvarja nezdravo okolje, ki znižuje ceno delu.« Prepričan je, da to kaže na naš odnos do jezika. »Če imaš dober odnos do jezika, imaš dober odnos do sveta. Jezik je naš primarni način izražanja in na žalost se to podcenjuje. In v teh časih je zavest o našem jeziku dosegla najnižjo raven doslej,« pripoveduje Sagadin, ki, ko se je odločal za študij, o tem, kaj bo počel v življenju, ni razmišljal o koristi in denarju. »Preprosto sledim notranjemu klicu, temu, zaradi česar sem poslan na ta svet. Sebi in drugim v obliki literature povem, kaj čutim.«

300 na mesec

Ko je javno razkril, da je hudo in da se z družino komaj preživljajo, v nekem obdobju so imeli zgolj 300 evrov mesečnih prihodkov, je njegova zgodba odmevala. Ni pričakoval materialne pomoči, čeprav je hvaležen zanjo, ampak je upal na priložnost za delo. Vesel je, da so ljudje še empatični in pripravljeni pomagati, a glede priložnosti za delo se ni kaj dosti spremenilo. Upal je celo, da bo njegov glas premaknil ljudi na vrhu in sprožil sistemske spremembe. Pri tem posebej poudarja pomoč, ki mu jo nudita Zveza prijateljev mladine Moste in njena predsednica Anita Ogulin. Brez slednje bi bilo njegovo socialno stanje mnogo bolj brezizhodno, saj mu že nekaj let zagotavlja tako moralno kot materialno podporo za preživetje.

Ponudbe z zavoda zgolj pretveza

Izkusil je, da so revni umetniki stigmatizirani. »Ko si v sistemu, prehajaš z ene funkcije na drugo, s položaja na položaj, ko pa si enkrat iz njega izvržen, je težko priti nazaj.« Kot dolgotrajno brezposelni visokoizobraženi kader dobro pozna tudi delovanje zavoda za zaposlovanje. »Zavod je način nadzorovanja in kaznovanja, tako te ima sistem pod nadzorom. Ponudbe, ki jih dobim z zavoda, so zgolj pretveza, tako se prikrije nesposobnost sistema. Veliko možnosti bi imel kot vodoinštalater, električar ali strojnik, za moj tip izobrazbe pa ni dosti ponudb.« Na veliko razpisov, ki jih je moral poiskati sam, se je prijavil. »A če ne poznaš nobenega, ki bi zastavil dobro besedo zate, boš na vseh razpisih izvisel, saj se nanje prijavi tudi po sto kandidatov in več. Velikokrat pa so rezultati že znani, kandidati izbrani vnaprej, pri čemer je zaznati nepotizem, klientelizem in korupcijo.«

Koliko stane dobra pesem? 

Z ženo imata več kot 20 let delovnih izkušenj. Čeprav je pesnik, katerega pesniški zbirki Drevored (2010) in Špilunga (2015) sta bili razprodani, to ne pomeni nič. Izdaja prve zbirke je bila subvencionirana, v drugo je moral investirati sam, izid tretje pa je finančno omogočil ugledni profesor Igor Grdina. Koliko je na trgu vredna dobra pesem? Če bi morali ljudje za vsako pesem, ki jih duhovno napolni, jim polepša večer, jim je dan za dnem v tolažbo, plačati, pesniki ne bi bili več revni. »Pri mojem ustvarjanju se ne upošteva minulo delo, ne izobrazba, niti duhovno delo, ki je neizmerljivo, prav tako se ne da izmeriti, koliko delovnih ur si porabil za ustvarjanje.«

Kako se lahko s petčlansko družino prebijajo? »Včasih še sam ne vem. Človek je izjemno prilagodljivo bitje. V najhujših časih ni šlo brez pomoči in tudi jaz sem, ko sem še živel v relativni blaginji, pomagal drugim. Dobro se vrača z dobrim, sem prepričan. Kadar imam, dam, kadar nimam, dobim. Pomoč sočloveka nas rešuje pred totalnim kolapsom, v katerega drvimo. Globalni družbeni tokovi kažejo na stanje regresije, kot da se vsi dosežki duhovne revolucije niso zgodili. Vsaki taki fazi pa sledi revolucija, ki omogoči premik. Mislim, da z mlado generacijo prihajamo v drugačno, bolj duhovno in vsebinsko obdobje, ne pa samo uklanjanje diktatu kapitala v rokah peščice ljudi.«

Veliko upov polaga v mlade, otroci se mu zdijo čista, inteligentna – genialna bitja. »Od nas je odvisno, kako nam bo njihov duhovni kapital uspelo unovčiti.« Svojih otrok ne bo usmerjal v določene poklice oziroma izobrazbo, temveč bo pustil, da sami uresničijo svoje sanje in ambicije. »Naj sledijo temu, kar jih zanima.«

Čeprav zelo nezadovoljen s sistemom, v katerem živi in mu onemogoča človeka dostojno življenje, ima še kar nekaj načrtov: začel bo prodajati jezikovne delavnice za otroke od 9. do 12. leta, za podjetja pa pripravljati literarne večere.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.