NEUSTREZEN NADZOR

Spremembe zakonodaje v Janševi vladi: odgovorna za uničujoče požare

Matej Klarič
22. 7. 2017, 20.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Zadnji veliki nesreči v Kemisu na Vrhniki in četrtkova nesreča v podjetju Ekosistemi v Zalogu pri Novem mestu kažeta, da več kot očitno nekaj ni v redu z nadzorom in požarno zaščito. Kje se skrivajo vzroki za nesprejemljive nesreče?

PGD Rakek
Veliki požari na gospodarskih poslopjih opozarjajo, da so pri protipožarni zaščiti in nadzoru potrebne nujne in čimprejšnje spremembe.

Zadnji dogodki kažejo, kako nevarno je lahko odpravljanje administrativnih ovir v imenu lažjega delovanja podjetij.

V obeh obratih so se požari dogajali tudi že pred tema večjima požaroma, ki sta uničila poslopje, toda očitno se nobenemu ni zdelo potrebno ukrepati.

Poleg požarov v omenjenih obratih pa je 9. junija zagorelo tudi v ljutomerskem podjetju Eko Plastkom. Povsem jasno je torej, da je nekaj narobe z nadzorom in sistemom požarne zaščite.

Bobo
Da bo imel Hojsov zakon lahko negativne posledice za požarno zaščito in varnost, so že ob sprejemanju opozarjali nekateri opozicijski poslanci.

Poceni strokovnjaki

Ena izmed spregledanih ključnih sprememb, ki je pripomogla k slabšanju razmer na področju požarne varnosti, se je zgodila za časa Janševe vlade. Oktobra 2012 je obrambni minister Aleš Hojs, ki je v tem času še bil član Nove Slovenije, predlagal spremembe zakona o varstvu pred požarom. Meneč, da gre za nepotrebno birokracijo in ovire, ki dušijo gospodarstvo, je takrat predlagal ukinitev revizije požarne varnosti in požarnega soglasja. S tem se je odgovornost za požarno varnost prenesla na investitorje in projektante, kar je bistveno poslabšalo kvaliteto, saj so lahko ocene požarne varnosti začeli izvajati strokovnjaki brez ustreznih znanj, ki so bili za podjetja cenejši od bolj usposobljenih strokovnjakov. Tako so lahko kar inženirji sami na enem listu papirja po ustaljenem vzorcu napisali zasnovo požarne varnosti.

Bobo
Takratni okoljski minister Bogovič je s spremembami pravilnika močno zmanjšal število objektov, ki se uvrščajo med požarno zahtevnejše.

Opozorila so bila zaman

Da obstaja nevarnost zmanjševanja požarne varnosti, so ob sprejemanju zakonodaje oktobra 2012 opozarjali tudi opozicijski poslanci. Majda Potrata iz poslanskih vrst SD je tako že takrat svarila pred tem, kdo bo prevzel odgovornost, če bodo ugasnili investitorji in gospodarski subjekti: »Kdo bo potem prevzel odgovornost, če se bo izkazalo, da je zaradi pomanjkljivih načrtov bilo kaj vzrok za nesrečo in hude posledice?« se je še vprašala poslanka. Tudi Saša Kos iz Pozitivne Slovenije je svarila pred vprašanjem odgovornosti, »če se bo protipožarna varnost zmanjšala«. V SDS so na pomisleke odgovarjali s tem, da bodo zakon podprli, ker sledi zmanjšanju administrativnih ovir.

Zmanjšano število objektov

Hojsovo delo je nadgradil še takratni okoljski minister in današnji evropski poslanec Franc Bogovič, ki je februarja 2012 nekaj tednov pred padcem vlade sprejel spremembe Pravilnika o zasnovi in študiji požarne varnosti. V njem je močno zmanjšal število objektov, ki se uvrščajo med požarno zahtevnejše, kar je šlo na roko podjetjem. Čeprav je odgovornost za požare po Hojsovem zakonu na strani investitorjev, pa to ne zagotavlja zadostne požarne varnosti. Podjetja v želji po krčenju stroškov samodejno na tem področju seveda ne bodo vlagala izdatnih sredstev v zaščito. Presenetljivo pa je, da danes najbolj ostro na potrebe po spremembah opozarjajo v SDS, kamor je v začetku leta prestopil Aleš Hojs in na kongresu dobil največje število glasov za izvršilni odbor. Pri tem povsem pozabljajo na svoj del krivde in na odgovornost za nastalo situacijo.

Med ministrovanjem Aleša Hojsa so na obrambnem ministrstvu pripravili zakon, ki je v imenu odpravljanja birokracije in povečevanja podjetniške svobode znižal standarde na področju požarne zaščite.

Nevarna logika

Nesreče dokazujejo, kako nevarna je poenostavljena logika, ki nekritično slavi svobodno podjetniško iniciativo in sledi poenostavljeni logiki deregulacije, odpravljanja birokratskih ovir in prenašanja nadzora in varnosti na posameznike ter podjetja v imenu svobodnega trga. Vse to se počne v imenu kratkoročnih dobičkov podjetij, ki škodujejo okolju in ljudem, ki morajo nositi posledice in stroške teh nesreč. Pri tem smo šli prišli celo tako daleč, da smo za nekaj sto slabše plačanih delovnih mest na zemlji najboljše kakovosti pripravljeni sprejemati posebne zakone, ki služijo interesom multinacionalk.

Občani so tudi pred zadnjo nesrečo pozivali k inšpektorskemu nadzoru v podjetju Ekosistemi, vendar do tega ni prišlo, dokler ni bilo prepozno. Kot je na primeru Lafarge opozarjal Uroš Macerl, je težava tudi naveza kapitala in nadzorstvenikov, ki ne želijo opravljati svojega posla in dovoljujejo veliko onesnaževanje. Ti primeri in katastrofalne nesreče kažejo, da so nujno potrebne čim prejšnje spremembe na sistemski ravni, preden bomo priča še čemu veliko hujšemu.