Ekodružina

Divji in srečni otroci Korenčkovih

Alenka Sivka / Zarja
4. 8. 2017, 07.10
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Kristijan se je rodil pred 26 leti staršem, ki so po Sloveniji iskali in v Beli krajini našli svojo »hišico v preriji«, imeli so prvo ekološko turistično kmetijo v Sloveniji.

Šimen Zupančič
Pravijo jim Korenčkovi, ker ne jedo mesa.

Kristijan je tam  preživel šest tako srečnih let, da se je odločil poiskati srečo na takšni kmetiji tudi sam. Ko je našel kmetijo na Goričkem, ni pomišljal niti za trenutek. Takoj se je počutil doma. Njegova Brigita je na začetku imela nekaj težav s prilagajanjem in udomačevanjem, a danes se je na kmetiji našla, našli so ju somišljeniki, družijo se, okrog njiju pa skačejo trije neukročeni razmršeni otroci.

Na kmetijo sta prišla pred štirimi leti, prvo noč na njej sta prespala v šotoru. »Če bi se danes morala odločiti, se ne bi še enkrat podala na takšno začetno pot,« v smehu priznava Brigita. Imela sta triletnega Tiana in šestmesečnega Gabra, Tian je medtem zrasel v slokega svetlolasega fantiča, ki ga šolata kar doma. Ker v bližini ni waldorfske šole, kamor je v otroštvu hodil Kristijan, sta se odločila, da bosta izkoristila možnost, ki jima jo ponuja država: do devetega razreda osnovne šole lahko starši poučujejo otroka na domu, s Tianom bosta tako naredila vsaj tri razrede.

»Brez težav je opravil izpit iz slovenščine in matematike, in to je za prvi razred dovolj,« mi pojasnita in dodata, da večina Prekmurcev in domačinov, ki živijo v vasi Ivanovci okrog njiju, za takšno možnost sploh ni vedela. »Domačini so naju na začetku malo čudno gledali, ker sva pač prišla iz Ljubljane in ker jeva samo zelenjavo, meso pa v skrajni sili, so nama nadeli družinsko ime Korenčkovi. Drugačna sva, ker učiva Tiana kar doma, ker imava nasploh drugačen pogled na življenje in svet okoli nas … ampak počasi prihajajo k nama gledat, kako na primer sadim zelenjavo, v kakšnih skupinah, vse moje zelenjave sploh ne poznajo …« razlaga Brigita, ki je na začetku njune posebne poti pogrešala domače, ti živijo daleč, v Šentvidu pri Ljubljani. »Večkrat sem popokala Gabra in sva šla obiskat moje stare starše in starše, ker tukaj nisem imela nikogar, nobenega prijatelja razen Kristijana.«

Tu sem doma

Kristijan pa se je že prvi dan na posestvu počutil kot doma, sploh ni imel potrebe, da bi kamor koli odhajal. Takoj se je vživel v kmetijo, takoj jo je začel obdelovati, pospravljati, umikati ropotijo, ki se je nabirala leta in leta. Pa popravljati hiško, ki je bila v zelo slabem stanju. »Stene smo zamazali z ilovico, po starem, Brigitin dedek se je kar za glavo prijemal, ker je zidar in priznava le klasične metode, z zidaki,« zadovoljno pojasnjuje Kristijan. Star je 26 let, a neverjetno mirno in zrelo razlaga o vsem v zvezi s kmetijo. In tudi o tem, kako bi rad tudi v okolici ponudil svoje znanje in roke: urejanje okolice, zasaditev vrtov in sadovnjakov, obrezovanje sadnega drevja. Pravi, da ljudje govorijo, da na Goričkem ni dela, a on je prepričan, da se delo da najti, če le hočeš. Okrog nas se lovijo in podijo trije razkuštrani divji otroci: sedemletni Tian, štiriinpolletni Gaber in enaindvajsetmesečna Julija, ki se mimogrede polula na tla, a se zaradi tega nihče ne vznemirja.

»Se bo že posušilo, saj je toplo,« meni Kristijan, saj je ozračje res segreto od vročine. Postregli so nam z odličnim grozdnim sokom, ki ga pridelajo sami. Tako kot pridelajo vso zelenjavo, nekaj je shranijo za čez zimo, še ostane jim je precej, in to izmenjajo za tisto, česar sami ne pridelujejo: moko in kašo na primer. So zelo skromna, zelo varčna družina. »S tristo evri na mesec bi sicer lahko preživeli, ampak je treba nekaj več, da lahko vzdržujemo kmetijo in vlagamo v prihodnost. V trgovini kupimo samo včasih malo kruha, če ga Brigita ne speče, pa kosmiče za otroke, mleko … treba je plačati položnice, za vse drugo pa poskrbimo sami,« pojasni Kristijan.

Race, kokoši, zajci in … dva debela pujsa

Na dvorišču se sprehajajo indijske tekačice – race, ki jedo polže, kokoške so zagrajene (Tian si pred našim odhodom sam skuha tri jajca in jih bratovsko razdeli z Gabrom – dve sebi, eno njemu), prav tako so ograjeni zajčki, ki so na tej kmetiji žive igračke, ne pa bodoča pojedina … in potem s fotografom Šimnom začudena opaziva prostorno ogrado, v njej pa kraljujeta dva dobro rejena pujsa. In se seveda vprašava: »Vegetarijanca gojita dva debela pujsa?!« A Brigita in Kristijan nama razložita, da bosta ti dve svinji umrli naravne smrti. Društvo za zaščito živali Pomurja je iskalo dom, kjer bosta lahko živeli do naravne smrti. V zameno pa društvo finančno poskrbi za njuno hrano in vse stroške. Svinji sta mirni in srečni, otroci ju božajo in se ukvarjajo z njima in tako bo vse do njune smrti. Kakšni klasični kmetje se bodo seveda križali ob tem opisu in bodo pujsa že videli v obliki ocvirkov in slastne pečenke, a pri Korenčkovih pač ni tako. Tu velik del zemljišča zavzemajo zelenjavni nasadi in vrtovi. Lani so za najmanjši vrtiček na posestvu dobili naziv najlepši »ograček na Goričkon«, kar v prekmurščini pomeni najlepši vrtiček. Na drugem, večjem vrtu se Brigita na lastnih napakah in izkušnjah uči, katera zelenjava je dobra soseda drugi in katera ne, kdaj je treba saditi, kako pridelati najboljše seme. Lični leseni napisi z imeni začimb krasijo lepo urejen vrt.

»Včasih me obišče prijateljica, ki sem jo tudi dobila tukaj in za katero sem zelo vesela, da jo imam, in potem namesto da sediva za mizo in klepetava, greva kar na vrt, puliva plevel in klepetava in tako koristno in prijetno izkoriščava čas,« je gospodarna Brigita. Kristijan pa v smehu doda, da kadar k njemu pridejo prijatelji, samo sedijo za mizo in pijejo pivo ter klepetajo. In niso čisto nič »koristni«. Ker kadar delajo, pa ne pijejo. Na koncu obiska nam pokažejo še čisto svež nasad lešnikov, ki jim družbo dela krompir in še marsikaj. Lešniki bodo za razne namaze in lešnikovo mleko, nam pojasni mladi ekološki kmet Kristijan.

Kako preživita?

Čeprav so z zelenjavo samooskrbni vse leto in z lastnimi rokami veliko naredijo (Kristijanu pri mnogo opravilih pomaga najstarejši Tian, ki zna »popraviti« orodje in je iz lesenih desk sam stesal kolibo, ni še čisto dokončana, je pa lepa in zanimiva), in čeprav s somišljeniki in bližnjimi sosedi izmenjujejo zelenjavo za kaj drugega, česar na posestvu ne pridelujejo sami, potrebujejo tudi nekaj gotovine za položnice in trgovino. Zato je Kristijan našel delo – polovico meseca se vozi po Goričkem in odčitava števce za elektriko, Brigita pa prireja in vodi delavnice o gojenju zelenjave in še o čem. Tako zaslužita čisto dovolj za svojo skromno družinico. S Kristijanom sta ustanovila društvo za spodbujanje samooskrbe Zmorem domače, Brigita piše blog z imenom Zmorem domače, ter vse deli na Facebookovi strani Brigitin vrt, ustvarja in piše svoj setveni koledar, svetuje o domači kuhi, o vzgoji sadik, vabi na dneve odprtih vrat, na delavnice Šivam, recikliram in še marsikaj, dvakrat na mesec pa se odpelje v Mursko Soboto na radio Murski val in nastopi v radijski oddaji Mijmo grede z nasveti o gojenju zelenjave in pridelavi semen.

Jaz bi tudi

Ko sem gledala to družinico, kako mirna je, kako zadovoljni so otroci, kako globoko spokojna so njihovi starši, sem si rekla: zakaj živim v mestu, zakaj norim od intervjuja, odbojke, koncerta do gledališča, filma in bazena? Zakaj ne živim v miru pod zvezdami (kamor se vsak večer uležeta Brigita in Kristijan, ko otroci zaspijo, onadva pa imata končno čas, da se v miru kaj lepega ali pa koristnega pomenita)? »Zjutraj nas zbudi Gaber in potem smo skupaj ves dan, skupaj delamo, kuhamo, se pogovarjamo, v miru pospravljamo, ustvarjamo, se kdaj tudi prerekamo … pozimi pa je še bolje, ker gredo otroci spat, ker je že zgodaj tema, in imava z Brigito čas, da pogledava kakšno serijo ali film na računalniku, ker televizije nimamo.« »Ker potem bi ves čas tičali v hiški in buljili v ekran,« ga dopolni Brigita.

In čudim se temu, kako sta povezana, kako sta, stara komaj 22 let, sledila svojim sanjam in si jih tudi uresničila in kako uspešna sta danes pri tem. Želela sta si hiško malo stran od ljudi – in dobila sta jo; s pomočjo denarnih prispevkov staršev in drugih sorodnikov. Želela sta gojiti zelenjavo – in to počneta zelo uspešno, sodobno in premišljeno, sonaravno. Želela sta vzgajati svoje otroke in prebiti z njimi čim več časa – in trije nagajivi, divji, a tudi ubogljivi, srečni, bosonogi otroci dokazujejo, da to počneta odlično. Učijo se kmetovati, sodelovati, učijo se spoštovati rastline, ki jih uživajo (no, razen skoraj dveletne Julije, ki namesto plevela rada utrga še kaj koristnega zraven), učijo se od staršev, ki skoraj vse dneve preživita z njimi in se imata rada. In živijo daleč od ponorelega sveta. Ali sploh lahko daš otrokom boljšo popotnico za življenje?