Novice Svet24

Čeprav soočanje z dejstvom, da imajo invalidnega otroka, ni bilo lahko, Fortunovi iz Zagorice pri Velikem Gabru danes živijo normalno in polno življenje. Katarina se še danes živo spominja sobote pred približno 25 leti, ko je sprejela pomembno odločitev. »Bila sem žalostna in vedno sem jokala, od jutra do večera, tisto soboto pa sem zvečer dojela, da nisem ne pospravila ne skuhala, in takrat sem sklenila, da je mojega trpljenja konec, da bom začela drugače razmišljati. Nisem vedela, kako, vedela sem le, da tako ne bom živela.«

Ko sta je sprijaznila z usodo, sta Fortunova v sebi našla neizmerno moč. »Z možem sva se odločila, da Davidu pokaževa svet, da je življenje lepo, in da zaradi Davidove slepote ne bomo čisto nič trpeli,« pripoveduje Katarina.

Družina je stopila skupaj

Joži Sinur

a z Davidovim vidom ni vse v redu, so spoznali pri približno desetih mesecih. Prva dva razreda osnovne šole je še obiskoval v Velikem Gabru, nato pa je odšel v zavod za slepe in slabovidne v Ljubljani, kjer je končal osnovno šolo ter se ob tem priučil številnih drugih opravkov, kot so šivanje, likanje in pospravljanje. Izkušnja za družino ni bila lahka, saj so Davida lahko obiskovali le ob sredah, ob petkih pa se je vračal domov.

David se je izučil klasične masaže, opravil nacionalno poklicno kvalifikacijo, svoje znanje pa je kasneje nadgradil tudi s športno masažo. 

Po končani osemletki se je na Centru slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka izučil za telefonista, hkrati pa je osvojil uporabo pripomočkov, ki mu danes lajšajo življenje, denimo elektronske lupe, s katero lahko samostojno prebira knjige ali časopise.

Ko je šolanje zaključil, se je vrnil domov, a so domači opazili, da samostojno vendarle ne more živeti. Obrnili so se na Center za socialno delo Trebnje, kjer so jim svetovali, naj se odločijo za možnost družinskega pomočnika, in oče Alojzij je tako z Davidom, ki staršem priskoči na pomoč pri hišnih opravilih, ostal doma. Danes sta oče in sin najboljša prijatelja, David pa je tudi očetov najzvestejši navijač, saj je Alojzij poznan motokrosist.

Svojo slepoto je sprejel

osebni arhiv

Pa vendar tudi Davidova pot soočanja s slepoto ni bila lahka. »Vsakemu slepemu in slabovidnemu je najtežje v otroštvu in mladosti. Ko starši v otroku ali mladostniku prepoznajo talent, naj ga spodbujajo, spodbujajo naj njegov čut pripadnosti družini, da se otroci ne bodo čutili manjvredne, da se ne bodo počutili kot samotni volk,« pripoveduje David.

David obožuje tudi glasbo, pravi, da je metalec. Ta glasbena zvrst ga je povezala z njegovimi prijatelji. Z njimi se druži in hodi na koncerte, včasih ga spremljata tudi starša.

Da je začel verjeti vase, ga je spodbujal tudi nekdanji učitelj zgodovine in zemljepisa Roman Brvar, ko se je ob koncih tedna vračal domov, pa sta mu ob strani stala tudi katehetinja verouka in župnik v Velikem Gabru.

»Rad raziskujem in spoznavam nove ljudi, nove načine razmišljanja in nove dežele, prek televizije sem rad spremljal tudi popotniške oddaje,« o svojih zanimanjih pripoveduje David. Predvsem pa rad bere. Nekdaj mu je knjige prebirala mama, danes pa s pomočjo elektronske lupe bere različne naravoslovne in družboslovne knjige, pa knjige o psih, tudi na internetu lahko sam poišče številne informacije s pomočjo tako imenovanega programa Zoom tekst. Kot pravi, ga najbolj zanimajo ameriški avtomobili in orožje oziroma vojaška zgodovina, rad pa ima tudi naravo, zase pravi, da je okoljevarstvenik.