Katarina Braniselj

Postali smo preveč apatični

Andreja Comino/revija Zarja
21. 5. 2017, 18.19
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Novinarka in voditeljica informativnega programa RTV Slovenija Katarina Braniselj gledalce že dobrih sedem let obvešča o novicah od blizu in daleč.

Matej J. Potočnik
Katarina pravi, da pred kamero uživa.

Naučila se je tudi spočiti od službe. Baterije si polni ob domačem Cerkniškem jezeru. »Ljudje, ki so zrasli v naravi in z njo, so čisto drugačni od mestnih,« pravi svetlolaska, ki se zavzema za aktivno državljanstvo.

»Verjamem v energije. Veliko časa preživimo v službi, in če imamo dobre odnose, so naši izdelki boljši. To se pozna na vseh ravneh,« pravi Katarina, ki prihaja iz Dolenjega Jezera pri Cerknici, le lučaj od slovitega presihajočega jezera. »Velika prednost je bivati v naravi. Odrasteš v drugačnega človeka, drugače dojemaš svet,« pravi novinarka in voditeljica, ki se je veliko družila s prijatelji in bratranci.

Zaradi odraščanja ob jezeru je skoraj hitreje drsala kot hodila. Še zdaj ima doma spravljene majcene drsalke, kakršne so starši obuli navihani triletnici, ki ni nikoli dolgo zdržala pri miru. »Veliko sem tudi padala, a sem vedno znova vstala. Kot otroci smo se šli vse mogoče igre, ki jih danes ne poznajo več. Tako smo bili zatopljeni v igro, da so nas morali skoraj zvleči domov na kosilo ali večerjo. Nepozabna je bila tudi skupna paša krav. Zjutraj smo vstali ob sedmih in šli z enim odraslim in kopico otrok z zvončkom po vasi, da so sosedje odvezali krave in jih pustili na pašo. Če je bilo jezero suho, smo pasli tam, se igrali in malicali. Ta brezskrbni čas me je za vedno zaznamoval. Če sem veliko v službi, začnem močno pogrešati domače in naravo,« razlaga.

Novinarstvo ne sme postati rutina

»Življenje ob vodi ima posebno energijo. Sprehod ob njej me vsakič znova napolni za več dni. Imam dva kotička, kamor grem takrat, ko sem najbolj utrujena. Tja turisti, ki jih je zadnja leta vse več, ne pridejo. Ob jezeru smo tudi marsikatero ušpičili, vendar nikoli nič takšnega, da bi delali škodo. Bila sem živ, a priden otrok. Povsod me je bilo polno,« se smeji. 

Ljubezni do novinarstva ni odkrila takoj, čeprav je že od malega rada nastopala na vseh šolskih proslavah. Medtem ko so se drugi igrali učitelje in zdravnike, je ona brala teletekst in pripravljala oddaje. Vendar je šla najprej na pravno fakulteto, potem je ugotovila, da to ni to, in se prepisala na novinarstvo. Na svoji koži je morala občutiti, kar se je zdelo njeni okolici logična izbira.

»Rada imam ljudi in stik z njimi, privlačijo me njihove zgodbe, predvsem pozitivne. Svet je takšen, kakršen je, vendar je od nas odvisno, kako gledamo nanj. Zato se mora najti prostor tudi za pozitivne zgodbe. Izkušnje ljudi, ki so presegli svoje meje, nam lahko veliko dajo,« je prepričana novinarka. Pred kamero ji je ostalo še nekaj treme. Nič te ne more pripraviti na to, ko ti rečejo, da bo vklop čez pet sekund. Takrat gre lahko vse prav ali vse narobe; vendar je treba izpeljati.

Zdaj nič več ne trepeta tri ure vnaprej, a kljub temu ji novinarsko delo ni postalo rutina. Pred kamero uživa. »Všeč mi je kombinacija voditeljstva in novinarstva. S kamero sva se spoprijateljili in se imava radi. Trudim se, da ne nosim preveč dela domov, čeprav se me zgodbe dotaknejo. Dobrodošel ventil za sproščanje je šport. Najboljše ideje dobivam med tekom. Superge si obujem vsaj trikrat na teden, rada grem tudi na kakšen hrib, najraje na Slivnico, poleti v visokogorje. Hribi me vedno napolnijo z energijo,« pravi.

Katarini ni nikoli dolgčas

Zanima jo toliko stvari, da nikoli ne uspe uresničiti vsega, kar bi si želela, pa naj gre za peko slaščic ali kaj drugega. »Ko mi uspe potica, sem na to tako ponosna kot na pet dobrih prispevkov. Rada tudi rolam in potujem. Najraje se odpravim z nahrbtnikom. Izbiram območja, ki jih množični turizem še ni okužil,« razlaga voditeljica, ki se je naučila povedati tudi slabe novice. »Slabih novic smo navajeni že od malega. In tudi ko odrasteš, sicer prebereš, kaj se dogaja v Siriji in Iraku, a to dojemaš kot fikcijo. Ne pretresejo te toliko katastrofe, ki se dogajajo daleč od nas. Žal se mora zgoditi nekaj hudega v naši bližini, da se nas dotakne. Novinar ne sme biti neobčutljiv za dogajanje v svetu in doma. A če bi se žrla za vsako novico, ki jo preberem, ne vem, ali bi preživela. To je podobno kot zdravniški poklic. Zdravnikov ne sme pretresti pogled na kri, sicer ne bi mogli pomagati ljudem.«

Vseeno se sprašuje, kam smo prišli kot družba, da nas grozote ne pretresejo več. Zato jo tudi zanima politika, ker je nekaj, kar usmerja naša življenja. »Postali smo preveč apatični. Moralo bi nas zanimati aktivno državljanstvo. Pomembno je, kdo je na drugi strani, kdo je odločevalec,« je prepričana mlada voditeljica, ki uživa, da daje svoj prispevek družbi.

Imenitna se ji zdi kombinacija novinarstva in voditeljstva. Ambiciozni, kakršna je, ji rastejo apetiti po zahtevnejših oddajah in prispevkih ter daljših zgodbah. »Slabo je, če človek preide v rutino. Treba je stremeti k več in boljšemu,« je sklenila.