Mohamed A Elsayad

Ščepec aleksandrijskega sonca v praženem krompirju

Ž.K./Zarja
30. 4. 2017, 21.18
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Mohameda A Elsayada, uspešnega pravnika, ki je imel v Aleksandriji svojo odvetniško pisarno, je iz Egipta v Ljubljano pripeljala ljubezen.

revija Zarja

Zaznamovan s puščavo, morjem in kamnom se v začetku ni mogel navaditi na obilico zelene barve v Sloveniji. Sovražil je gozd in njegove vonjave, hoja v hrib se mu je zdela nesmiselna. Zdaj s svojo družino živi v hiši na Turjaku in to tik ob gozdu, ob hiši pa ima čudovit vrt, v katerem goji rože in zelenjavo. In hodi v hribe. Zaljubil se je v kulinariko. Najprej se je kuhanja učil od Japonca, nato pa se je izpopolnil v pripravljanju slovenskih jedi. Zdaj je s prijateljem lastnik ene najstarejših ljubljanskih gostiln – Gostilne pri kolovratu, ki je nekdaj veljala za shajališče kulturnih veljakov. To zgodbo bom začela s praženim krompirjem. Takšnim, kot ga naredi Egipčan in ki vas prisili, da se vrnete v gostilno po ta posebni okus. To je pravi slovenski praženi, »tenstan« krompir, res pa je, da ščepec zelišč in kulinarični dotik, ki ga doda Mohamed, to tradicionalno jed povzdigneta na drugačno raven. In temu rečemo posrečeno prepletanje (najmanj) dveh kultur in kulinarik. Mohameda sem torej spoznala, ko sem jedla njegov praženi krompir. In potem sem na ta krompir prišla še enkrat in še enkrat ...

Ljubezen ne pozna meja

Pred desetimi leti je v hotelu, v katerem je imel poslovni sestanek, zagledal Slovenko Aido, ki je bila v Aleksandriji na turističnem obisku. Ker Mohamed zaupa svoji intuiciji in temu, kar sporočajo energije – v članku jih bom večkrat omenila, je sledil svojemu občutku, da je to ženska njegovega življenja. Naklonjenost med njima je bila obojestranska, tako da se je Aida kmalu vrnila v Egipt. In ker ljubezen ne pozna meja in ovir, sta se kmalu zatem poročila in zaživela v njegovem rodnem mestu. Po letu dni je Aida zanosila. Ko je bila tik pred porodom, se je odločila, da bo hčerko Miriam rodila v Ljubljani. Ker je imel Mohamed sodne počitnice, je prišel za njo.

Nato pa mu je Aida dejala, da si želi, da bi vsi skupaj živeli v Ljubljani, kar je bilo za Mohameda šok. Moral bi pustiti uspešno delo, svojo odvetniško pisarno, s katero se je po osmih letih dela uspešno uveljavil. Moral bi se ločiti od družine in prijateljev. In Mohamed izhaja iz zelo ugledne intelektualne družine. Njegov oče je bil general, mati pomočnica finančnega ministra, ena sestra je psihologinja, druga profesorica grško-rimske zgodovine in književnosti. Zelo so povezani. Z odločitvijo je odlašal tudi zaradi pomislekov, ali bo v Ljubljani lahko uspešno zaživel in zaslužil toliko, da bo lahko preživel družino. Zdaj prizna, da je bil takrat v hudem stresu.

»Ko so mi v roke položili Miriam, pa ni nič več odločal razum. Odločilo je srce. Dve leti pozneje se je rodil še Aly. Ko so se v Egiptu začeli revolucionarni nemiri, je bilo dokončno odločeno, da bomo ostali v Sloveniji. Misel, da se v moji ljubljeni državi zdaj prepletata vera in politika, se mi je upirala. V Aleksandriji smo živeli tako, da je bilo nevljudno kogar koli vprašati, kakšne vere je. Bili smo takšna mešanica, da večja ne bi mogli biti. Zame je bilo nepredstavljivo in nesprejemljivo, da bi bilo od zdaj naprej tako zelo drugače,« pojasnjuje Mohamed.

revija Zarja

Učil se je pri Japoncu

Na začetku se mu je bilo najtežje navaditi na slovensko hrano. V Egiptu je bil vajen šest dni v tednu jesti morsko hrano, le en dan meso. Zdaj je bilo nasprotno. Prve tri jedi, ki so mu bile zelo všeč, so bile prekmurska gibanica, praženi krompir in golaž. »Potem sem začel raziskovati, poskušal sem tradicionalne slovenske jedi kombinirati z vsem, kar ponuja slovenska narava, in se približati okusom, ki mi ugajajo,« pripoveduje Mohamed. Mohamed ni bil nikoli kaj več kot ljubitelj dobre hrane. Ni bil kuhar. Nato pa je ob neki priložnosti v ljubljanski restavraciji s sušijem opazoval pri delu japonskega kuharja Fujito in postal z njim dobesedno obseden. Ponudil se mu je za pomočnika, da bi ga lahko opazoval pri delu. Fujita ga je sprejel in Mohamed je navdušeno vpijal vse, kar je počel ta mojster kuhinje, ki ga je ob delu sproti seznanjal s svojim načinom dela in tudi kuharskimi skrivnostmi. »Spoznal sem, da gre za kemijo, za odnose, za utemeljene razloge za uporabo določene sestavine ... Vse to mi ni zadoščalo. Po prihodu domov sem še dodatno raziskoval po spletu in v knjigah. Fujita mi je razkril, kaj je tisti odločilni dotik, ki zaznamuje jed. Je pa med pripravo hrane popolnoma predan in zato za komunikacijo precej težaven in nič kaj prilagodljiv mož, ves čas se zdi napet in pod stresom. Pri njem sem zdržal pol leta, več ni šlo. A je bilo to dobro zame. Zdaj je Fujita moj prijatelj, jaz pa ga še vedno neskončno spoštujem in občudujem.«

Po vsem tem je Mohamed šel še v neko restavracijo, kjer se je začel učiti, kako se pripravljajo slovenske jedi – polenta, enolončnice ... Na koncu se je opogumil in se ponudil v neki znani slovenski restavraciji. »Rekli so, da me bodo preizkusili. In so me. Tam sem nato kot glavni kuhar ostal kar sedem let.«

Dobre (in slabe) energije gredo od kuharja do jedca

A ne gre zgolj za kuhanje, nam poskuša pojasniti Mohamed. Všeč mu je, da lahko s kuhanjem ljudem prenaša svojo energijo, da jim z videzom krožnika pošilja tudi vizualno sporočilo, pomembno se mu zdi, kako se jed postreže in kako se jo predstavi gostu. »Nenehno sem razmišljal o tem, da si želim, da bi ljudje v mojem delu posredno uživali. Velikokrat nisem bil povsem zadovoljen, ker je bila velika gneča, tako da sem bil ves čas v stresu. Spraševal sem se, kako naj pred goste pošljem hrano, ki je polna te stresne energije?! Zato sem se odločil, da bom imel svojo gostilno. Ko sem spoznal Danijela Oblaka, ki je delal v strežbi, mi je bilo v hipu jasno, da razume, čuti in tudi odlično predstavlja moje jedi. Postala sva prijatelja. Nato se je začelo še poslovno sodelovanja in odločila sva se najeti Gostilno pri kolovratu. Za ta lokal sva se odločila tudi zaradi njegove zanimive zgodovine in dejstva, da je bilo nekdaj v Gostilni pri kolovratu zbirališče ljubljanskih meščanov in intelektualne elite.«

Mohamedu pravzaprav ni bilo treba postati kuhar, saj je v Sloveniji uspešno opravljal donosno pravniško delo. V času pred recesijo je namreč urejal vso dokumentacijo Slovencem, ki so se odločili za nakup nepremičnin v egiptovskih turističnih krajih. V lastno veselje je nato vpisal še magisterij po bolonjskem programu. Vendar ga je kulinarika zastrupila v najboljšem pomenu te besede. »Zelo mi ugaja stik z jedci. Ko kuham, čutim, da jem z njimi. Na začetku sem imel zaradi tega kar nekaj težav, saj po ves dan nisem pojedel niti grižljaja. Preprosto nisem bil lačen, ker sem na ta svoj način 'že jedel' z gosti.«

Od sorodnikov in prijateljev, ki živijo v Libanonu, Izraelu, Maroku ali Siriji, Mohamed vpija vtise in znanja kulinarike Srednjega vzhoda, hkrati pa se uči tudi od sorodnikov in prijateljev, ki živijo v evropskih državah. Iz vsega tega nato gradi in bogati svojo kulinariko.

Mohamed in Danijel prijateljujeta že sedem let. V tem času se je Mohamedu in Aidi po hčerki Miriam rodil še sin Aly, Danijel in Tina pa sta dobila hčerki Manco in Julijo. Aida in Tina pomagata pri delu v gostilni, ena pri strežbi, druga pri oglaševanju in organizaciji dogodkov. Ti dve mladi družini zdaj skupaj krojita novo zgodovino Gostilne pri kolovratu. Vsi skupaj si po svojih najboljših močeh prizadevajo, da bi gostilna, ki je za zdaj še v povojih, zaživela tako, kot so si zamislili.

revija Zarja

Slovenija, zelena dežela

Na začetku je bilo Mohamedu v Sloveniji najteže sprejeti zeleno naravo, ki pa jo zdaj dobesedno obožuje. Aida nam je povedala, da ni hotel hoditi po travi in da ga je v gozdu v hipu začela boleti glava. Ko je bil prvič v kakšnem novem kraju, je veliko dal na to, kako nanj vpliva energijsko. Tako se je dogajalo, da je kje preprosto dejal: »Sem me ne bo nikoli več!«
»Ko so me prvič peljali na Šmarno goro, sem se na pol poti obrnil in šel nazaj, saj v tej hoji nisem videl prav nobenega smisla. Mi pa od nekdaj zelo ugajata Izola in Piran. Tudi Stara Ljubljana mi je bila takoj zelo všeč in jo imam še danes za 'svojo'. Popolnoma sem jo sprejel.«

Mohamed zdaj že tri leta zelo rad hodi v hribe. Sprememba se je zgodila na Koroški Beli nad Jesenicami. »Prilezel sem dovolj visoko, da sem začutil, da nimam stika z življenjem tam spodaj, da so tam ostale skrbi in da sem visoko nad njimi. Všeč mi je bilo suhljato grmičevje, občutil sem veter in občudoval razgled ... Bil sem navdušen. In takrat sem v hipu dojel, zakaj se človek tako rad povzpne v višave.«

Danijel mu je pomagal, da je vzljubil zimo, s tem, ko ga je naučil smučati. Od takrat Mohamed uživa v zimi, prvo leto pa je bila zanj eno samo trpljenje. Všeč mu je bilo opazovati prve snežinke, ni pa mu ugajal mraz, ki se mu je zavlekel v kosti. Tudi kidanje snega se mu je zdelo prava muka. Zdaj je to zanj način življenja. Če se hoče odpraviti iz hiše na Turjaku, mora pozimi pač najprej skidati sneg. Nekdanji sovražnik zelenila in zimskega mraza je danes presrečen, da lahko živi v podnebju s štirimi letnimi časi. Zdaj ima svoj vrt z rožami, izbranimi zelišči in zelenjavo ter v vsem tem neizmerno uživa. Odločno pa poudarja, da ne bo nikoli nabiral ne regrata ne gob, pa tudi ne čemaža ali divjih špargljev. To ni konjiček po njegovi meri. Aida in oba otroka vse to zelo radi počnejo. »V tem, da bi tri ali štiri ure gledal naokoli in iskal tisti en špargelj, pa res ne vidim nobenega smisla.«

Turjak mu je bil všeč od prvega trenutka. Tudi v tem primeru je zaupal svojemu občutku. Zdaj vsak dan znova občuduje to prelepo naravo. Ni mu všeč, kadar ga kdo, ko uživa v naravi, zmoti z nesmiselnim klepetanjem. Vsak dan si želi vedno znova dojeti, zakaj se je odločil živeti prav v tem kraju. Njegova filozofija je, da nasmeha, ki ga zariše bivanje v naravi, ne more in ne sme pokvariti noben človek, pa tudi ne nobena slaba misel ali novica. Tega ne dovoli. Kot pravi, ves dan nosi v sebi vse tisto, česar se je naužil v naravi, saj preprosto verjame v moč pozitivnega razmišljanja.

Kadar začuti, da se mu vsiljuje kakšna slaba misel, poišče rešitev v glasbi. Njegova velika ljubezen je klasična glasba. V Aleksandriji je stanoval tik ob operi. Redno je hodil na predstave in spremljal vaje glasbenikov, imel pa je tudi brezplačno letno vstopnico. Aida kar ni mogla verjeti, ko so ga po končani vaji glasbeniki vprašali, kako se mu zdi. Imeli so ga namreč za svojega.

Tudi danes ne doma ne v kuhinji ne gre brez glasbe. »Glasba je okvir mojega življenja. Če je treba dopoldne odgnati slabe misli in se predati kuhanju, je nadvse primeren Beethoven, ker iz človeka spravi vse, kar je slabega. Popoldne in proti večeru mi ustrezajo ruski klasiki, ko potrebujem spodbudo za akcijo, pa se zatečem v klasično glasbo na drugi ravni, kakršno izvaja Andre Rieu.«

revija Zarja

Moja otroka Slovenca

Koliko Aleksandrije imata v sebi njegova otroka? »Ker sem trideset let živel v Aleksandriji, bom vedno čutil in tudi trdil, da sem Egipčan. Ko gre za moja otroka, pa je vse skupaj drugače. Slovensko sem se naučil, da bi razumel Miriam, ki pa sem ji povedal tudi to, da je učenje jezika države, v kateri živiš, izkazovanje spoštovanja. Če živita tukaj, če se tukaj šolata, če jesta slovensko hrano, denar pa prihaja od dela v tej deželi, sta torej najprej Slovenca. Če hočeta doseči kaj več, morata najprej izhajati predvsem iz tega. Spomnim se besed svojega očeta, ki je dejal: 'Če si neuspešen v svoji državi, tudi drugje ne boš nikoli nič dosegel.' Seveda si želim, da bi si otroka pozneje razširila obzorje, da bi spoznala Egipt in svet in začutila njegove širjave, da bi videla, da so različne priložnosti tudi drugod. Več veš, več možnosti imaš. Rad bi tudi, da bi razumela, da je mešanje ljudi nekaj najlepšega. V Aleksandriji smo bili vajeni prepletanja ras in različnih ljudi. Med seboj smo bili tako pomešani, da ne bi mogli biti bolj, in zaradi tega ni bilo nikoli nobenih pomislekov. Nikoli se nismo spraševali, kdo je kaj po veroizpovedi. Takšna vprašanja so bila nedopustna. Sam sem hodil v katoliško šolo, v vrtcu pa so nas varovale francoske nune. In takšno mešanje je lepo – tudi v kulinariki. V Aleksandriji sem spoznal kar nekaj Hrvatov in Slovencev. Sarmo, sataraš, polnjene paprike, zdrobove cmoke in sirove štruklje sem jedel pri mami svojega najboljšega prijatelja, ki je Hrvatica. In bil sem navdušen nad vsemi temi jedmi.«

Na koncu pogovora je Mohamed naju s fotografinjo vprašal, kaj bova jedli, ko pa sva tako rekoč že stalni gostji. »Pražen krompir in jetrca na tvoj način s tistimi tvojimi dišečimi zelišči,« odgovoriva v en glas. Lepo nama je, ker v tej slovenski jedi dobiva še ščepec Mohamedove dobre volje, njegove pozitivne energije in aleksandrijskega sonca.