V tujini se z vprašanjem, kam s presežki hrane, ukvarjajo že dolgo. Obstaja kar nekaj uspešnih projektov, ki skrbijo, da se zmanjšujejo količine zavržene hrane. Tudi pri nas so se podobnih projektov že lotili nekatera društva in humanitarne organizacije. Pred štirimi leti so projekt, imenoval se je Viški hrane, začele tudi članice Lions kluba Mozaik v Celju. »Po sklenjenem dogovoru so najprej iz Mercatorjevih, potem pa tudi iz drugih trgovin začele pobirati hrano in jo voziti v hišo za brezdomce,« razloži Gregor Pajić, guverner Zveze Lions klubov Slovenije. »Zamisel se je med člani najštevilnejše humanitarne organizacije na svetu hitro širila. Projekt se je v štirih letih iz Viškov hrane preimenoval v Donirano hrano, pritegnil je 69 trgovin trgovskih verig Mercator, Spar, Tuš in Leclerc ter več kot 20 Lions klubov iz vse Slovenije, ki lahko danes pomagajo več tisoč ljudem.«
Projekt podpira tudi država
»Ministrstvo za kmetijstvo je prepoznalo razsežnost našega Lions projekta Donirana hrana in skladno s tem je začelo izvajati nadzor projekta ter pripravljati spremembe zakona o kmetijstvu. Predvideno je novo poglavje zakona, ki bo opredeljevalo nekaj najosnovnejših pogojev za doniranje hrane in omogočilo tudi delno financiranje projekta.« Gregor Pajič, guverner Zveze Lions klubov Slovenije.
Ko smo razmišljali, v katerega od klubov, ki izvajajo projekt, gremo pogledat, smo se odločili za domžalskega, kjer se ponašajo tudi z nazivom najbolj zdrave občine. »Že več kot dve leti številni prostovoljci, združeni okoli kluba, skrbijo, da kakovostna hrana najde pot do socialno ogroženih posameznikov in družin, ki se morda tudi zato ne počutijo pozabljene,« nam razložijo Cveta Zalokar in Ana Ahčin, vodji projekta pri Lions klubu Domžale, in Jadranka Šumi, predsednica Lions kluba Domžale.
Akcija se začne po osmi uri zvečer
Ko se je večina ljudi že udobno zleknila na svoje kavče in začela preklapljati med televizijskimi programi, se z našo fotografinjo odpraviva do Doma upokojencev Domžale. Tam naju čaka skupinica prostovoljcev: Cveta Zalokar ter ta večer odgovorna za prevoz hrane v domžalskem Rdečem križu, sekretarka Majda Mernik in Ivan Štular, ki v okviru javnih del vse pogosteje priskoči na pomoč pri prevozih. Ko prevzamejo posebni škatli, ki ustrezata standardom HACCP za prevoz toplih in hladnih jedi, se odpeljemo do prve trgovine, ki je ravno zaprla vrata za kupce. Trgovka nas že čaka z vozičkom dobrot in s popisom hrane. »Med hrano iz toploteke so različne vrste pečenega in ocvrtega mesa, pice, bureki, tudi kruha je ostalo nekaj, sicer pa je različno od dneva do dneva. Precej je zapakirane zelenjave in sadja, pa različnih sladic, česar se najbolj razveselijo otroci. Zelo raznovrstna je hrana prav pred in med prazniki, saj jo prevzemamo tako med tednom kot tudi ob koncu tedna in praznikih, če so trgovine odprte. Zelo dobro sodelujemo s trgovinami in lahko jih samo pohvalimo, da nam je uspelo najti skupen interes,« razloži Zalokarjeva.
Ko prostovoljci hrano preložijo v modre škatle in podpišejo prevzemnice, se odpeljemo v Dom upokojencev Domžale. Ta ima v verigi projekta Donirana hrana v Domžalah izjemno pomembno in nepogrešljivo vlogo. Hrano pri njih razdelijo in poskrbijo za prevoze do posameznih družin in posameznikov. »Direktorici mag. Nataši Zalokar in njenim sodelavkam in sodelavcem smo zares hvaležni, ker so za naš projekt na široko odprli vrata doma. To, da z nami sodelujejo njihovi zaposleni, sploh ob zahtevnih delovnih obveznostih, ki jih imajo, je izjemno dejanje. Posebno pohvalo si zasluži tudi njihov glavni kuhar Miha Sršen. Dve pomembni stvari potekata prav pri njih, strokovna hramba in razvoz. Tista dneva, ko pri Rdečem križu in Karitasu delijo svoje pakete, pa hrano odpeljejo tudi do njih. Tudi sicer veliko predlogov, komu nameniti hrano, dobimo od Rdečega križa, Karitasa, Centra za socialno delo in naravnost s terena.« Lionsi se Domu upokojencev Domžale vsako leto zahvalijo, in sicer z donacijo za pokritje stroškov goriva.
Domžalski Lioni skrbijo za papirologijo in koordiniranje projekta
Da bi projekt Donirana hrana postal še zanimivejši za donatorje, bi precej pripomoglo, če bi jih država vsaj davčno stimulirala.
Doniranje presežkov hrane, ki poteka pod okriljem Lions klubov, se izvaja na različne načine, največ jo razdelijo še isti večer. Odvisno od vrste hrane in pogodb z upravičenci ter tehničnih možnosti se primerno hranjena hrana razdeli tudi naslednje jutro. V projektu sodeluje tudi veliko drugih organizacij, društev in posameznikov. V Domžalah se je projekt namreč zelo hitro razširil. »Ko smo pred tremi leti začeli, smo delali samo člani našega kluba. Ker je bilo dela vse več, smo k sodelovanju povabili še člane domžalskega Nogometnega kluba, pa Rdečega križa in Karitasa ter številne druge prostovoljce, zelo dejavni so nekateri upokojenci,« pojasni Šumijeva.
V Rdečem križu Domžale so se lani odločili, da v projekt vključijo sodelavca, ki je pri njih zaposlen preko javnih del. »Gospod Ivan Štular zelo rad pokrije približno tretjino terminov za pobiranje hrane, tako da člani kluba večinoma sodelujemo samo še kot koordinatorji. Organizacijsko je dokaj zahtevno, treba je dopolnjevati znanje o varnem ravnanju z živili. Ravno te dni sta se dve naši kolegici vrnili z enega takih izobraževalnih seminarjev. Tudi urejanje evidenc je zahtevno,« pove Šumijeva, Zalokarjeva pa mi pokaže debel fascikel, v katerem ima shranjeno dokumentacijo o dobri higienski praksi. »To so vsa potrebna soglasja sodelujočih v projektu, evidenca usposabljanja, izjave prejemnikov hrane … Vsak, ki sodeluje, se mora pisno obvezati, da nas bo v primeru, če zboli, o tem takoj obvestil. Vodimo tudi koledar, iz katerega je razvidno, kateri ljudje pokrivajo določene termine. Če kdo odpove, pozabi ali zboli, pa vskočimo koordinatorji ali nekateri najzvestejši prostovoljci,« dopolni Ana Ahčin.
Sporni roki trajanja živil
Lani je bil projekt Donirana hrana na preizkušnji, pove Zalokarjeva. »Čeprav ni bilo do zdaj prav nobenih težav, so vse Lions klube, v katerih poteka projekt, poleti obiskali inšpektorji. Preverjali so različne stvari, od urejenosti dokumentacije do tehničnih pogojev, načrtov notranjih kontrol in njihovega izvajanja. Seveda je bil velik poudarek na preverjanju higienskega stanja opreme, prostorov, sodelujočih in ravnanja s hrano. Pri nas je inšpektorica preverjala predvsem vrste živil in način shranjevanja. Večjih težav ni bilo. Kar se našega načina zbiranja hrane tiče, sploh nismo v stiku s hrano, ampak smo zgolj prevozniki. V trgovini trgovci živila primerno spakirajo, mi jih le preložimo in prepeljemo. Veseli smo, da se v sodelovanju z ministrstvom pripravljajo smernice, ki nam bodo v pomoč in bi lahko omogočile nekatera ugodnejša tolmačenja obstoječih predpisov.«
V Sloveniji nihče ne bi smel biti lačen
Na svetu zavržemo 1,3 milijarde ton hrane na leto, kar bi po nedavnih podatkih Združenih narodov zadostovalo, da na tem svetu nihče ne bi bil več lačen. Samo v Sloveniji v smeti odvržemo približno 150 tisoč ton hrane.
Zalokarjeva je prepričana, da bi projekt, ki so ga začeli Lionsi, morale v prihodnosti prevzeti lokalne skupnosti in nevladne organizacije. »Projekt bi moral potekati pod okriljem države in občin, in to v vsaki občini. V nekaterih mestih v njem sodelujejo občine in delavci preko sistema javnih del. Če bi na primer v Domžalah poleg prostovoljcev sodelovali še štirje javni delavci, bi pokrili vse večje trgovine. Potrebovali bi le še primerno vozilo in prostor, v katerem bi bilo nekaj profesionalnih hladilnikov in polic. Na letni ravni bi vse skupaj stalo nekajkrat manj od ustvarjene koristi. V projekt bi poleg trgovin lahko vključili tudi gostinske lokale, šolske in druge kuhinje, kar je zahtevnejše, a s sodelovanjem lokalne skupnosti in države se tudi to da izvesti. Lioni smo dokazali, da se tak projekt da izpeljati, zdaj je potrebna konkretna pomoč države, da bi se obdržal in razvijal. Prav je, da skrbimo, da je donirana hrana varna, vendar sem prepričana, da je mogoče z upoštevanjem dobrih praks in več socialnega čuta zadostiti tako predpisom kakor našim humanitarnim ciljem. Ker ni videti, da bi se revščina zmanjševala, se moramo organizirati. To je drugačna hrana od tiste, ki jo dobijo v paketih Rdečega križa in Karitasa. Če to steče, ne bi smel biti nihče več lačen, obenem pa nas ne bi bilo več sram, da zavržemo toliko še uporabne hrane. Nismo namreč tako bogata družba, da bi si to lahko privoščili. Moti me, da prostovoljci na vseh področjih prevzemamo delo države, še posebej na socialnem je vse več stvari, ki se jih prepušča prostovoljcem in dobrim ljudem.«
Zalokarjeva meni, da bi morala država slediti drugim evropskim državam. »V Franciji so na primer sprejeli zakon, ki prepoveduje metanje hrane v smeti, še posebej tiste, ki ostaja v trgovinah ali ima pretečen rok uporabe. V Nemčiji pa so taki projekti, kot ga izvajamo mi, že dolgo poznani in izjemno uspešni. Samo v Münchnu deluje devet zbirnih centrov za presežke hrane. Mi si želimo, da bi nam država prisluhnila in da bi skupaj pripravili taka pravila, ki bi nam omogočala, da projekt nemoteno izvajamo naprej.«
