Novice Svet24

Skupaj s prijateljem Sašem Čotarjem, čigar zbirateljska strast ni prav nič manj nenavadna – ima 60 vrst tudi do 30-centimetrskih ptičjih pajkov, deset vrst škorpijonov in nekaj skolopender (strupenih stonog) – prirejata razstave, ki obiskovalcem vzbujajo strahospoštovanje in so prava paša za oči. Odprla sta nam vrata v nevarni svet strupenjač, kamor lahko vstopi le malokdo.

»Vsak, ki se ukvarja s strupenjačami, ima srečo,« pravi Aleš Mlinar, za katerega se je lani izkazalo, da je resnično rojen pod srečno zvezdo. Preživel je namreč ugriz jugovzhodne diamantne klopotače, ene najbolj strupenih kač na svetu. Klopotača pa je le ena od številnih strupenjač, ki zadovoljujejo njegovo zbirateljsko strast – v enaindvajsetih letih je namreč ustvaril zbirko, ki ji skorajda ni para v Evropi. V njej je tudi najbolj strupena kopenska kača, avstralski celinski tajpan.

Andrej Križ

Tudi kače te lahko zasvojijo

Andrej Križ

Številni si najbrž mislijo, da je nor, ker pravzaprav skrbi za tempirano bombo, ne samo za eno, marveč za nekaj sto. Trenutek nepazljivosti ga namreč lahko stane življenja, kar je že izkusil, a ga smrtonosni ugriz, ki ga je preživel lani, ni odvrnil od kač, ki so njegovo življenje in vir dohodka. Je pa seveda po izkušnjah, ki so ga zdravstveno zaznamovale za vse življenje, dosti pazljivejši z živalmi, do katerih čuti veliko strahospoštovanje. »Če vidim, da je katera od kač razdražena, njen terarij raje očistim ob drugi priložnosti,« pravi.

Prve strupenjače je kupil od svojega mentorja, avstrijskega prijatelja, za katerega je sprva tudi on menil, da je nor (še posebej ko je videl, da ima doma eno najbolj strupenih kač na svetu, črno mambo), ker je tako navdušen nad strupenjačami. »Zdele so se mi preveč nevarne. Potem pa kupiš eno, pa drugo in si zasvojen,« se smeji.

Kače ga privlačijo že od otroštva. Nikoli ne bo pozabil navdušenja, ko je kot desetletni otrok s sošolci obiskal naravoslovni muzej, v katerem so takrat še razstavljali žive kače in so se goža lahko celo dotaknili. Od takrat je o kačah prebiral in spremljal vse, kar mu je prišlo pod roko. Prvo kačo – udava – je kupil za svojo prvo plačo. V letu dni je njegova zbirka narasla na osemnajst nestrupenih kač in različnih kuščarjev. »Preden sem kupil novo vrsto živali, sem se o njej poučil, da sem spoznal njene potrebe in navade.« Razlaga, kako danes prodajalci kupcem kač premalo povedo o njih, zato dostikrat niso pravilno oskrbljene. »Največkrat jih premalo hranijo,« skomigne z rameni. Njegove so rajši preveč rejene, pravi, to mu namreč rečejo na veterinarski fakulteti, ki ji podari poginule kače, da jih strokovnjaki lahko bolje preučijo.

Sprva se je specializiral za drevesne pitone. Hrano zanje, torej miške in podgane, vzgaja sam in jih tudi prodaja. Tako je spoznal svojega avstrijskega mentorja, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja: »Podgane in miši sem menjaval za kače – najprej za pitone, potem pa seveda tudi za strupenjače.« Sam pravi, da se je gojenja strupenjač lotil razumno: najprej je preučeval življenje majhnih, ne tako strupenih gadov, potem je počasi kupoval vse bolj strupene. Prva zares strupena kača, ki jo je kupil, je bil peščeni gad, sledila mu je drevesna suličarka in tako naprej.

Andrej Križ

Živali, vredne strahospoštovanja

V enem od prostorov z izredno ličnimi in privlačno urejenimi terariji, kamor, kot sva s fotografom izvedela, lahko vstopi le redko kdo, je bilo kaj videti! Človek začuti izredno strahospoštovanje do teh bitij ubijalskih razsežnosti, ki se v naravi sicer človeku raje umaknejo. Ko odmisliš, da vate radovedno in nepremično zrejo oči bitij, ki te lahko v trenutku ubijejo, začneš občudovati njihovo lepoto – narava jih je namreč obdarila s čudovitimi barvami, nenavadnimi oblikami in ne nazadnje z morilskim orožjem. Kakšna kombinacija! Obenem pa se zaveš, da česa takega pravzaprav nimaš možnosti videti nikjer drugje – črne, zelene mambe, razne klopotače, gadi, pitoni, kobre …

Mnogo izmed terarijev, ki jih izdeluje sam, je bilo pokritih, kajti večina kač pozimi hibernira. Je bil pa gotovo prav posebno doživetje obisk sobe, ki jo imenuje »baby room«, tam v majhnih terarijih odraščajo mladički. Nekateri bodo potrebovali leto ali dve, preden bodo dovolj veliki za večji terarij. A mladički strupenjač, naju je podučil, niso nič manj smrtonosni od svojih staršev, kar se nama je zdelo fascinantno. Kot tudi to, da kače sicer ne slišijo, zato pa odlično vidijo in prepoznavajo. To se je izkazalo, ko smo se z Alešem približali terariju s kraljevsko kobro – prej je počivala, v trenutku, ko je zagledala Aleša, pa je napadla – na srečo za steklom, medtem ko se na naju s fotografom ni odzvala. »Ne mara me,« je povedal Aleš. Ta kača je namreč izredno teritorialna, s čiščenjem terarija pa vdira v njen prostor, ki ga hoče zaščititi. Ko nam pove, da so kače brez čustev, z njimi ne moreš navezati stika, in če jih razdražiš, bodo napadle, me je vseeno zanimalo, kaj ga tako fascinira, da za kače ni nič manj navdušen, čeprav ga je ena skoraj ubila. »Fascinirajo me njihovo gibanje, barve, luske na koži, oblike, način prehranjevanja, razmnoževanja, v posebno radost mi je, ko dobim mladičke. Ponosen sem, ko mi kdo reče, da imam lepe kače. Opazoval sem jih lahko ure in ure.« Ure in ure pa seveda posveča tudi čiščenju, saj smo se prepričali, da živijo v brezhibno urejenih terarijih. 

Andrej Križ

Skoraj usodni ugriz

Je bilo pa eno od sicer rutinskih čiščenj pred skoraj dvema letoma zanj skoraj usodno. Ko čisti, kače običajno vzame iz terarija tako, da jih s kljuko prime za glavo in z roko za rep. Najvarneje je pri tem uporabiti tudi posebne rokavice iz kevlarja, ki jih sicer uporabljata policija in vojska. Teh si tisti dan ni nadel. »Pozneje sem razmišljal, zakaj nisem terarija zaprl in odšel, ko sem opazil, da so kače razdražene in da nisem bil več povsem zbran …« A vrnitve ni bilo. Jugovzhodna diamantna klopotača, največja klopotača na svetu, ga je z enim zobom ugriznila v prst. Vsi okoli njega so bili panični, sam pa je bil dokaj miren. »Če si profesionalec, moraš biti na kaj takega pripravljen, in sam sem bil. Vedel pa sem, da bo hudo.« V Klinični center so ga odpeljali s helikopterjem. Dve ampuli protistrupa je hranil doma, šest mu jih je iz Avstrije pripeljal prijatelj. Ker je bilo to premalo, so mu jih naslednji dan iz dunajskega živalskega vrta s falconom pripeljali še deset.

»Vsak, ki se s strupenjačami ukvarja, mora imeti doma protistrupe.« Aleš ima protistrupe za vse kače oziroma polivalente (en tak protistrup je za več vrst kač). Celotno dozo protistrupa ima tudi za najbolj strupeno kačo na svetu – avstralskega taipana, ki lahko s kapljico strupa pobije pol milijona miši. A četudi bi ga ob ugrizu prejel, ni rečeno, da bi preživel. »Takrat so mi začela odpovedovati jetra in ledvice, strup klopotače je namreč hemotoksičen – razkraja vse, tudi žile, ki so postale porozne. V 24 urah sem dobil 27 litrov infuzije, če ledvice ne bi začele delovati, bi moral na dializo.«

Zdravljenje je bilo dolgotrajno in še danes po vsem telesu čuti posledice. Dva prsta sta povsem poškodovana in negibna, pri uporabi preostalega dela dlani pa ostaja previden, dokler se kosti ne okrepijo. »Zdravniki so mi rekli, da sem imel srečo, ker sem malo močnejše postave, 90 odstotkov ljudi bi strupu podleglo.« Pred tem je nekoč že iskal zdravniško pomoč ob ugrizu slovenskega laškega gada, ki živi na majhnem območju Krasa na meji z Italijo. Bolečine so bile tedaj skorajda hujše kot pri piku klopotače, pravi. Ugrizov je bilo seveda še več, priznava, ampak brez hujših posledic. Ob vsem tem se je začel zavedati lastne minljivosti, niti za trenutek pa ni nikoli pomislil, da bi se znebil kač.

Razstave so izziv

Andrej Križ

Petnajst let je imel kače samo zase, potem pa se je s tem konjičkom začel preživljati. Pred nekaj leti se je povezal s kolegom Sašem Čotarjem, zbirateljem eksotičnih pajkov in škorpijonov. Prvega škorpijona je Sašu pred več kot desetimi leti kupilo nekdanje dekle, vedelo je namreč, da ga te živali privlačijo. »Lepi se mi zdijo in znal sem z njimi ravnati,« pravi in dodaja, da mit o strupenih hrvaških škorpijonih ne drži. »So zelo koristni, pobijajo insekte – komarje, mušice, pajke …«

Škorpijonom so se pozneje pridružili še pajki. Danes ima približno 60 vrst ptičjih pajkov (tarantel). »Samice živijo tudi do 30 let, samci pa imajo krajšo življenjsko dobo. Ko po nekaj letih odrastejo, živijo še leto ali dve, da se sparijo, potem pa poginejo. Največji v zbirki je velik približno trideset centimetrov,« pravi nekdanji policist, ki je lani za vedno slekel uniformo, se odpovedal nekaterim funkcijam in neobremenjeno začel življenje na novo.

Z Alešem sta združila moči in skupaj postavljata razstave. Zadnji dve – lani pajki in škorpijoni, predlani pa kače, ki sta jih v Italiji imela več mesecev – sta bili izredno uspešni. Ljudem si želita pokazati, da pajki in kače v resnici niso tako grozni in da nam je strah pred njimi priučen. »Na razstavah se lahko tisti, ki se kač bojijo, s strahom spopadejo tako, da nestrupene vrste vzamejo v roke. Veliko izvedo o tem, kaj jejo, kako se razmnožujejo, vidijo, da imajo luske, da imajo oči vseskozi odprte in da nimajo trepalnic. O vseh živalih lahko dobijo informacije, lahko so prisotni pri hranjenju, kar številne še posebno privlači.«

Na razstavi je mogoče videti najbarvitejše, največje, najbolj strupene in sploh najbolj poznane kače. »Vsi poznajo črno in zeleno mambo, klopotačo, kobro, pitone, vse to je mogoče videti.« Na razstavo pripelje tudi svojega šestmetrskega osemdesetkilogramskega burmanskega pitona, ne manjka pa niti filmsko znana anakonda. Enako zanimivo pa na razstavi predstavita tudi pajke in škorpijone, za posebno presenečenje poskrbijo še velike strupene stonoge skalopendre. Nobena žival, ki jo imata, ni iz narave, ampak so vse vzrejene, največ v Evropi. Ker sta tako pogosto izpostavljena smrtni nevarnosti in ker je Aleš nedolgo tega za las ušel smrti, me je zanimalo, ali se v življenju sploh še česa bojita. »Žensk,« je z nasmehom izstrelil Aleš. »To so lahko najbolj strupene kače.«