NEVROLOŠKA KLINIKA

Groza: Bolniki ležijo tudi na hodnikih

Milka Krapež
30. 7. 2016, 19.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Na začetku julija je strokovni direktor nevrološke klinike prof. David B. Vodušek (UKC Ljubljana) poslal pismo strokovni direktorici UKC Ljubljana prof. Mariji Pfeifer, v katerem toži o nevzdržnih razmerah na oddelku, kjer se zdravijo najhujši bolniki po možganski kapi. Bolniki naj bi ležali tudi po hodnikih.

STA
Nevrološka klinika od medicinskih sester zdaj zahteva vračilo preveč izplačanih plač.

Kakor pravi Vodušek, imajo velike probleme z odpuščanjem oziroma premeščanjem bolnikov po možganski kapi; to so tisti, ki sicer ne potrebujejo več zdravljenja na kliničnem oddelku za vaskularno nevrologijo in intenzivno terapijo (KOVNINT). Te bolnike prestavljajo tudi na druge oddelke in celo na hodnike. Enota intenzivne terapije je povsem polna. To si strokovni direktor Vodušek razlaga s projektom Telekap, češ da se zaradi tega projekta, ki naj bi zagotavljal enako hitro oskrbo bolnikov po vseh slovenskih regijah (ker je poleg kakovostne obravnave pomembna predvsem hitrost), bolniki zadržujejo v UKC Ljubljana, namesto da bi se v nadaljevanju zdravili v svojih, regionalnih bolnišnicah. Vodušek pravi, da so ti problemi znani, in strokovni direktorici UKC Pfeiferjevi kot nujni ukrep predlaga, da na to opozorijo ministrstvo za zdravje, ki naj bi direktorjem regionalnih bolnišnic odredilo, da morajo na zdravljenje sprejeti »svoje« bolnike. Drugače povedano, ko ti bolniki ne potrebujejo več intenzivnega zdravljenja, naj bi šli v regionalno bolnišnico. Pa tudi če ta nima zaposlenega nevrologa, še pravi Vodušek, saj so internistični oddelki usposobljeni za tako oskrbo.

STA
Strokovni direktor nevrološke klinike prof. David B. Vodušek krivdo vali na projekt Telekap.

Jedro težav niso stavbe, temveč ljudje

Takih alarmov nekaj let nazaj ne pomnimo. Ni mogoče mimo dejstva, da se to dogaja na oddelku, kjer je bil zaposlen nam vsem znani dr. Ivan Radan. Ko je tam še delal in ko je oddelek vodila dr. Bojana Žvan, se ni zgodilo, da bi imeli take težave. Oziroma da jih ne bi znali reševati sami. Smo pa za povsem enake težave velikokrat slišali, ko še ni bilo nove stavbe nevrološke klinike. Takrat je bilo razloženo, da se bodo vsi ti problemi sami po sebi rešili, ko bomo imeli novo stavbo. Zdaj jo imamo, problemi pa so znova tu. Vse kaže, da srž težav niso stavbe in zidovi, pač pa ljudje. Konkretno je to vodstvo, ki zadeve ne zna rešiti, saj je konec koncev vsako leto v tem času mogoče pričakovati popolnoma enake zaplete. Ljudje gredo na dopuste, bolnikov pa je ne glede na to prav toliko kot vedno. Če ne še več.

STA
Ko je oddelek vodila dr. Bojana Žvan, se ni zgodilo, da bi imeli težave.

V regijah zdravijo tudi »ljubljanske« bolnike

A pustimo ugibanje. Vprašali smo v regionalne bolnišnice in povedali so nam, da to, kar je napisal dr. Vodušek, v resnici sploh ne drži; da se bolniki iz njihovega okolja zdravijo v njihovih bolnišnicah in da dostikrat celo zdravijo tiste, ki bi glede na lokacijo bolj sodili v Ljubljano kot pa k njim. In takih je vse več. To velja na primer tako za Novo Gorico kot za Jesenice, Izolo in Novo mesto. Opozorili pa so tudi, da je groženj bolnikovih svojcev vse več. Ne grozijo le z odvetniki, pač pa tudi z agresivnimi novinarji, češ, če »mojega ne boste sprejeli, vam pripeljemo novinarje«, da bodo zgodbo objavili. Ponekod so celo prisiljeni sprejemati bolnike iz domov starejših občanov (to so nam povedali v regionalnih bolnišnicah), ki so že leta nepokretni, privezani na posteljo in tudi dementni, zdravniki pa jih potem »mučijo« s sondami, infuzijami ...

Mediaspeed
Strokovna direktorica UKC Ljubljana prof. Marija Pfeifer naj bi bila s stanjem seznanjena.

Zaradi groženj si bolnice ne upajo odpustiti

Vse kaže, da srž težav niso stavbe in zidovi, temveč ljudje. Ponekod so celo prisiljeni sprejemati bolnike iz domov starejših občanov. Na oddelku je bil nekdaj zaposlen tudi nam vsem znani dr. Ivan Radan.

Neuradno smo izvedeli tudi, da imajo na ljubljanski nevrologiji že približno eno leto na zdravljenju bolnico, ki je ne upajo odpustiti, ker jim fizično in verbalno grozi njen mož. Niti slišati noče o tem, da bi svojo ženo dal v dom, če že sam ni pripravljen skrbeti zanjo. Seveda je to najbolj enostavno, oskrbo plačajo vsi državljani Slovenije, njemu pa ostanejo ženini dohodki. Vodstvo pa si ne upa storiti prav nič. To je sicer, kot rečeno, še nepotrjena informacija (za odgovore smo prosili službo za stike z javnostjo, a je očitno tudi to dopustniško obdobje zdesetkalo). Če naša informacija drži, potem se človek zares vpraša, česa je sploh sposobno vodstvo te klinike.

Da ne govorimo o tistih dveh zdravnicah s tega oddelka, ki naj bi bili ovadeni, pa je tožilstvo ovadbo zavrglo. O tem smo že poročali, vendar pa ljudstvo še zdaleč ne pozna vseh informacij. Na primer teh, koliko mesečno dobita za svoje delo, kako redno delata in koliko imata nadur. A to je že zgodba za naslednjič. Za informacijo objavljamo še seznam na novo zaposlenih na nevrološki kliniki od 1. decembra 2014 do 20. julija 2016: 20 diplomiranih medicinskih sester, 11 srednjih medicinskih sester, šest zdravnikov brez specializacije oziroma po opravljenem sekundariatu, pet zdravnikov specialistov in pet specializantov. To velja za vse oddelke. Zanimivo pa je, da na najbolj kritičnem, če sodimo po Voduškovem pisanju, torej na oddelku za intenzivno terapijo, niso zaposlili niti enega specialista. Nekaj jih je tudi odšlo, in sicer prav s tega oddelka, kjer je zamenjan skoraj ves negovalni kader (sestre, ki so v primeru dr. Radana pričale na sodišču, na primer).

Mimogrede, oddelek za zdravljenje dementnih bolnikov so letos odprli z veliko pompa. Pa so ga še isti teden spet zaprli. Brez pompa. Zanimiva politika.