Pogovor s Francem Bogovičem

Črpanje denarja Evropske unije

Mojca Žnidaršič
20. 5. 2016, 18.02
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Priložnosti za črpanje denarja iz skladov Evropske unije v finančni perspektivi (FP) 2014–2020 je veliko, tudi za razvoj slovenskega kmetijstva. Kako je bilo s prejšnjo in kakšne so možnosti sedanje FP v pogovoru s evropskim poslancem Francem Bogovičem.

Pisarna EP Franca Bogoviča
Evropska unija se v FP za obdobje 2014–2020 osredotoča predvsem na ustvarjanje visoko kakovostnih delovnih mest, gospodarsko rast in razvoj.

Koliko denarja bo oziroma je na voljo v novi FP in koliko ga je bilo v prejšnji?

Sloveniji je bilo v FP 2007–2013 na voljo 4,1 milijarde evrov iz evropske kohezijske politike, ki bodo skoraj v celoti počrpani, v novi FP 2014–2020 pa Slovenija razpolaga s približno 3,25 milijarde evrov. Poleg tega je za Slovenijo predvidenih še 838 milijonov evrov iz Programa razvoja podeželja (PRP) in 952 milijonov evrov direktnih plačil iz prvega stebra skupne kmetijske politike. V prejšnji FP so bila sredstva PRP in sredstva za direktna plačila malce višja.

Če zaokrožimo, lahko rečemo, da bo Slovenija tudi v novi FP neto prejemnica kohezijskih sredstev, saj je za našo državo določenih približno pet milijard evrov, v tem sedemletnem obdobju pa bomo v blagajno EU vplačali nekaj manj kot tri milijarde. V FP 2007–2013 smo imeli sicer še za milijardo evrov boljši neto položaj, saj je bila takrat vsa Slovenija pod 75 odstotki razvitosti povprečja EU, danes pa je zahodna regija skupaj z Ljubljano na 100 odstotkih razvitosti EU, zato je deležna manjše podpore, vzhodna Slovenija pa je z razvitostjo na ravni 70 odstotkov EU še vedno upravičena do polne kohezijske podpore.

Poleg vnaprej dodeljenih sredstev EU za našo državo pa moramo pridobiti čim več denarja iz tako imenovanih centralnih razpisov EU, v katerih je še skoraj dodatnih 200 milijard evrov za sedem let.

Za kaj vse bo na voljo denar in kakšne so posebnosti glede na prejšnjo finančno perspektivo?

Medtem ko so bila v prejšnji FP predvsem na voljo sredstva iz cilja konvergence, torej za manj razvite regije, kamor spada naša vzhodna kohezijska regija, pa tudi iz kohezijskega sklada za manj razvite države, ki ne dosegajo 90 odstotkov povprečne razvitosti EU glede na bruto nacionalni dohodek, bo z novo perspektivo nekoliko drugače.

V prejšnji je bil poudarek na posameznih projektih, razvoju in nadgradnji infrastrukture, kar so predvsem slovenske občine odlično izkoristile. EU se v FP za obdobje 2014–2020, ki je nastajala v času globoke finančno gospodarske krize, osredotoča predvsem na ustvarjanje visokokakovostnih delovnih mest, gospodarsko rast in razvoj. Pričakuje se torej osredotočenje držav na te tematske sklope, in ne več na posamezne individualne projekte. Prav tako se v sklopu lastnega deleža v okviru sofinanciranja pričakuje, da se bodo poleg državnega in občinskih proračunov v čim večji meri vključili tudi zasebni vlagatelji, kajti v EU se zavedamo, da so dobro razvojno usmerjeno gospodarstvo in zaposleni osnova za blaginjo in socialno državo.

Opažam pa, da v Sloveniji še vedno ni dovolj zavedanja o spremembi koncepta nove kohezijske politike, čeprav smo že globoko v letu 2016! Še vedno smo v fazi, ko kritiziramo spremembo, namesto da bi intenzivno pripravljali kompleksne projekte, v katere se vključijo tako občine, država, znanstvenoraziskovalni sektor kot tudi slovensko gospodarstvo.

Kateri projekti bodo imeli prednost?

Vsaka država članica EU se mora pripraviti in z Evropsko komisijo uskladiti partnerski sporazum, v katerem so navedene prednostne razvojne naloge države, ki bodo financirane. Sporazum temelji na razvojnih strategijah za posamezna področja. Žal Slovenija zamuja s pripravo področnih strategij, zato imamo tudi težave s črpanjem. Tako je bilo objavljenih nekaj razpisov na področju pametne specializacije s takšnimi pogoji, da jih v Sloveniji ni nihče izpolnjeval. Upam, da z usklajenim delom odgovornih v vladi, občinah in gospodarstvu čim prej odpravimo te težave in da na eni strani pripravijo primerne razpise, na drugi strani pa dobre projekte, za katere je predvidena skoraj polovica denarja EU.

Bogovič opaža, da v Sloveniji še vedno ni dovolj zavedanja o spremembi koncepta nove kohezijske politike, pa čeprav smo že globoko v letu 2016! 

Poleg strukturnih skladov bo morala Slovenija aktivno pristopiti tudi k črpanju sredstev iz centralnih skladov, ki niso dodeljena na posamezno državo. Predvsem je tu poudarek na programu Horizont 2020, ki je na ravni EU težak kar 80 milijard evrov in je namenjen raziskavam in razvoju. Tu so še program za povezovanje Evrope CEF, šolski program Erasmus, okoljski program Life … Zelo pomemben je tudi sklad EFSI, namenjen financiranju strateških naložb. Gre za podporo velikim, tudi tveganim projektom, za katere se lahko pridobi garancija Evropske investicijske banke. Evropska komisija želi na ta način podpreti 360 milijard investicij v treh letih. Približno četrtina tega denarja je že porabljena, žal pa nimamo še nobenega projekta iz Slovenije.

Kdaj bodo objavljeni razpisi?

Nekateri razpisi že tečejo, prišli bodo tudi novi. Bistveno je, da se zavemo, da bo treba stopiti skupaj, se predvsem na občinskih ravneh povezati ter skupaj zagnati kompleksnejše in precej večje projekte, ki bodo prinašali tudi večjo dodano vrednost in več zaposlitev. Pogoje, ki jih postavlja EU, moramo jemati kot priložnost, da izdelamo potrebne razvojne strategije, in ne kot nove administrativne ovire.

Katere pa so nove možnosti za razvoj kmetijstva?

Za kmetijstvo je poleg direktnih plačil, ki jih kmetje dobivajo na osnovi subvencijskih vlog, zelo pomemben Program razvoja podeželja (PRP). V tem programu bodo razpisi namenjeni za investicije na kmetijah in za podpore mladim prevzemnikom kmetij. V okviru PRP bodo razpisi za komasacije in namakalne sisteme, za katere je nujna aktivnost občin. V Posavju bo velika priložnost na Krškem polju, saj bo z gradnjo HE Brežice na razpolago več kot dovolj vode za namakanje. Upam, da bodo kmetje in občine to priložnost izkoristili, kot smo jo v preteklosti ob Krki v okviru namakalnega sistema Kalce–Naklo.

Zelenjadarji iz Posavja in Dolenjske bi morali stopiti skupaj in se organizirati v organizacije proizvajalcev (OP). S sredstvi PRP imamo možnost zgraditi prvi resni zelenjadarski center v Sloveniji in začeti koristiti sredstva EU, ki so namenjena OP. Upam, da se ministrstvo za kmetijstvo in okolje ter kmetje zdramijo in sprejmejo strategijo OP, da v Sloveniji končno začnemo koristiti ta ukrep, na osnovi katerega bi lahko slovenski sadjarji in zelenjadarji dobili vsako leto tri milijone evrov, ki jih zdaj puščamo neporabljene v Bruslju.

Slovensko kmetijstvo bo moralo izstopiti iz ozkega kroga zgolj prejemanja kmetijskih spodbud ter se aktivno in projektno začeti vključevati na druga področja. Slovenski kmetje se morajo zavedati, da bodo v sedanjem zelo globaliziranem in konkurenčnem okolju uspešni samo s skupnim nastopom.