Slovenija

Revščino rešujejo slovenske matere

Tina Recek
9. 2. 2015, 07.05
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Na vrata Zveze prijateljev mladine Moste Polje vsakodnevno trkajo obupani brezposelni, prekerni delavci, zaposleni z nizkimi dohodki, samostojni podjetniki, migranti, v zadnjem obdobju tudi že upokojenci. Skoraj 40 odstotkov njihovih prejemnikov je delovno aktivnih. Med njimi je tudi veliko takih, ki so bili še nedavno donatorji.

STA

Ni mine dan, da ne bi predsednica Zveze prijateljev mladine Moste Polje (ZPM) Anita Ogulin pomagala pomoči potrebnim. Na njena vrata na dan potrka tudi dvajset prosilcev, prek telefona in elektronske pošte pa jo poišče več kot sto. Na leto se jih tako zvrsti več deset tisoč in vsak dan jih je več. Med njimi so taki, ki zberejo pogum in s sklonjeno glavo sami pridejo po pomoč, večino pa napotijo centri za socialno delo, šole in druge državne institucije.

Njihove stiske so globoke in za nekoga, ki se ni znašel v njihovi koži, nepredstavljive. Če je bila še pred petnajstimi leti osnovna dejavnost ZPM organiziranje prostega časa otrok med počitnicami, v okviru katerega so jim denimo omogočili brezskrbno čofotanje v morju ali sankanje na snegu, danes dobesedno rešujejo življenja. Postali so humanitarna organizacija, ki je prevzela celostno skrb za otroke, mlade in družine.

arhiv ZPM

Brez dlake na jeziku predsednica organizacije pove, da je revščina v velikem porastu: »Govorimo o pogromu. Največji pogrom se je začel s sprejetjem nove socialne zakonodaje in sesutjem gradbeništva leta 2011 in 2012. Takrat so se poglobile in namnožile eksistencialne stiske. Revščina je v Sloveniji velik problem. Politika se tega žal ne zadeva.«

Nezmožni plačila položnic
Lani decembra je bilo v Sloveniji blokiranih 80.465 transakcijskih računov fizičnih oseb. Kar pomeni, da ti ljudje nimajo več računa, na katerega bi prejemali socialne transferje in morebitne druge prihodke. Anita Ogulin razkriva, da se je že 52 odstotkov Slovencev srečalo z nezmožnostjo plačevanja položnic. Da bi izboljšali kakovosti življenja otrokom in mladostnikom, je ZPM pred petimi leti začela s projektom botrstvo. Trenutno je vanj vključenih 4262 otrok, botrov, med njimi so fizične in pravne osebe, pa je 3981.

Še pod vtisom nedavnega dogodka nadaljuje, da je dan pred našim pogovorom skozi vrata organizacije stopila mati treh otrok, zadnjega je rodila pred dvema tednoma, in jo v solzah prosila za pomoč. Ko se je vrnila domov iz porodnišnice z novorojenčkom v rokah, je presenečeno ugotovila, da so ji odklopili vodo, ker dva meseca ni bila finančno sposobna poravnati računa. Podobno se je zgodilo onkološki bolnici z dvema šolajočima se otrokoma s posebnimi potrebami. Ker ni imela denarja niti za avtobus, je iz Šiške v Moste peš prišla do organizacije in jih prosila za poplačilo položnice za elektriko. Ob prihodu domov iz bolnišnice jo je namreč pričakalo obvestilo o odklopu elektrike.

Iz neštetih zgodb prejemnikov sogovornica izlušči še primer štiričlanske družine iz Ivančne Gorice. Ker sta starša ostala brez službe, nista zmogla več plačevati obrokov za kredit. Dolga se jima je nabralo za osem tisoč evrov in grozilo jima je že, da bosta ostala brez strehe nad glavo. V zadnjem trenutku sta se obrnila na ZPM, ki je s pomočjo donatorjev rešila njun eksistencialni problem. Ob tem naša sogovornica ne skriva slabe volje, ker vlada pretekli teden ni sprejela predloga poroštva države ali odpisa dolga ljudem, ki nimajo več sredstev niti za sprotno preživetje, izvršbe in rubeži pa so jih povsem onesposobili za življenje.

Brezposelni, prekerni delavci, migranti, upokojenci

Na vprašanje, kdo so njihovi prejemniki, Anita Ogulin odgovarja, da brezposelni, prekerni delavci, zaposleni z nizkimi dohodki, samostojni podjetniki, migranti, v zadnjem obdobju tudi že upokojenci. »Skoraj 40 odstotkov naših prejemnikov je delovno aktivnih. To so ljudje, ki kljub delu niso več sposobni plačevati mesečnih obveznosti. Da bi se le nekako prebili skozi mesec, hodijo bolni v službo. Njih niti pljučnica ali gripa ne prikleneta na domačo posteljo. To so ljudje, ki so nekoč bili zmožni poravnati mesečne obveznosti, preživeti družino in so razumeli socialno stisko drugih ter bili celo naši donatorji. Danes pa so naši uporabniki in prosijo za plačilo položnic, za brezplačno vključevanje otrok v različne dejavnosti. Najhuje pa je, ko milostno prosijo za hrano.«

arhiv ZPM

Pridejo, ko je že prepozno

Po njenih besedah prosilci pridejo na ZPM v obupanem stanju in velika večina že prepozno. Izkušnje so take, da jih večina pride, ko nad njimi že visi rubež. So primeri, ko so prosilci imeli 150 evrov dolga – recimo za plačilo vrtca. Ker ga niso zmogli poravnati, je stekel postopek izvršbe. V tem času je dolg narasel na tisoč in več evrov zaradi zamudnih obresti, sodnih stroškov, stroškov izterjevalcev. »Ko pridejo prosilci po pomoč, običajno najprej molče obsedijo in niso zmožni pogleda v oči, ampak od sramu gledajo v tla. Tako tečejo minute, dokler se ne zberejo in izpovedo svoje stiske. Poleg finančne pomoči prejemniki skoraj v večini primerov potrebujejo tudi druge vrste pomoči. Najprej iskren in topel pogovor, s katerim uvidimo, kakšno podporo lahko še ponudimo. Ta vključuje vse, od materialne, finančne, svetovalne, terapevtske do pravne pomoči. Po navadi pri tem niso izjeme njihovi otroci, ki zraven šolskih potrebščin potrebujejo zdravila, učno pomoč, vključevanje v prostočasne dejavnosti, tabore, letovanja, varstvo.« Na tem mestu sogovornica omenja srce parajoče dejstvo: »Na žalost vse prevečkrat slišim iz ust otroka, da noče več živeti. Otroci so tisti, ki so med največjimi žrtvami nastale situacije v državi. Svojo revščino skrivajo in obupujejo enako ali še bolj kot njihovi starši. Za nameček jih vrstniki vse pogosteje izločajo iz vrstniških družb.«

Na vrata ZPM trka nežnejši spol

Naj omenimo še, da med prejemniki po spolu obstaja velika razlika. Izkušnja razkriva, da na ZPM kar v osemdesetih odstotkih prihajajo matere, očetje pa v le pičlih dvajsetih odstotkih. »Pri nas revščino v večini primerov rešujejo matere. Očetje običajno tega koraka ne zmorejo, saj pri njih še vedno velja prepričanje, da so glava družine in da je na njihovih plečih preživetje lastne družine. Zaradi sramu in ker so popolnoma izgubljeni, nemalokrat zapustijo družino. Kadar možje potrkajo na vrata organizacije, je to običajno takrat, ko njihove žene in mame otrok hudo zbolijo. V zadnjih letih pa se pogosto dogaja, da žene in mame pod težo tovrstnega bremena preprosto zapustijo družino.« 

arhiv ZPM

Rešitve so

Izhod iz eksistencialne in socialne stiske obstaja. Je pa država tista, ki je po mnenju sogovornice pri tem ključni akter. Po njenih besedah in iz izkušenj pomoči ljudem bi se politika morala odzvati tako, da bi tistim, ki niso po lastni krivdi izgubili dela, in tistim, ki so se »zakreditirali«, da bi družini omogočili dom in ne zmorejo plačati položnic, za določen čas omogočila državno poroštvo za obveznosti ali jih finančno razbremenila plačila določenih obveznosti. »Hkrati bi jim morala omogočiti vključevanje v trg delovne sile, torej zaposlitev, in to z dostojnim zaslužkom. Kar zadeva socialne transferje, bi jih morala pogojevati z aktivacijo sposobnih in željnih dela. Tistim, ki nočejo poprijeti za delo, pa bi jih ukinila. Pomembno je tudi, da bi tistim, ki so neozdravljivo zboleli in zaradi tega niso več sposobni delati, socialni transferji omogočili dostojno preživetje. Prav tako bi morala država vsem otrokom omogočiti topel obrok v šoli in udejstvovanje v vseh šolskih in obšolskih dejavnostih, ne glede na to, ali so plačljivi ali ne. Poleg naštetega se otroški dodatek ne bi smel šteti v prihodek družine,« zaključi s podajanjem nekaterih predlogov, kako omiliti revščino med prebivalci Slovenije, Anita Ogulin.