"Še enkrat povem moja 9-let (in nekaj mesecev) stara hčerka je sposobna poskrbeti nekaj ur za 4-letno sestrico. Mimogrede, če je lepo vreme mlajša hčerka popoldne to neskončno 100-metrsko razdaljo do vrtca prevozi s kolesom vsaj 20-krat in jaz se včasih zvečer derem z balkona, ko jo kličem k večerji," pravi Bojana.
Takšnih pripetljajev je najverjetneje še veliko. Bojano pa so togi predpisi spodbudili k razmišljanju o širši problematiki sodobne pedagoške vzgoje v Sloveniji. Na Facebooku je zapisala: »Doma sem 100 metrov od vrtca in na poti do njega moram prečkati slepo ulico. To je to! Danes sem bila službeno v Ljubljani in želela, da mojo 4-letnico dvigne iz vrtca njena 9-let in še kakšen mesec stara sestra. Obema sem razložila, kako bo danes, in obe sta bili navdušeni, starejša, ker se je počutila pomembno, tamala pa preprosto zato, ker je kul, če pride po tebe starejša sestra in se lahko važiš pred prijatelji. Ampak ni šlo, ker starejša še ni stara 10 let, kar ta država ocenjuje kot sposobnost poskrbeti za mlajšo sestrico, meni kot mami, ki že skoraj 10 let (še nekaj mesecev mi manjka), skrbim za starejšo hčer, pa ne zaupa moje presoje lastnih otrok. Seveda sem poskušala s klicem vrtec, a ni šlo, kakor tudi ne bi šlo, če bi kdo od mene kot učiteljice poskušal izsiliti kakšno podobno osnovnošolsko bedarijo. Naj na tem mestu povem, da ima tamala krasne vzgojiteljice, ki jih ima neizmerno rada in si danes verjetno mislijo, da jaz bi pa že lahko razumela, ker sama delam v podobnem šmornu neumnih predpisov.«
Vsi so tiho, kdo je kriv?
V naslednjih vrsticah se obregne ob »neumne določbe raznih ekspertov«, ki so »varno skriti v svojih pisarnah« in nimajo občutka o praksi. Toda, kot zapiše Bojana, »vsi smo tiho, no, jaz ne bom več.«
Spomni, da tudi v osnovnih šolah učence obremenjujo z nezanimivimi pravili in formulami, učiteljice pa jih ne smejo peljati po mestu. Na tem mestu navrže, da mediji pogosto poročajo, češ, kakšne invalide vzgajajo, tako starši kot učitelji.
In ponudi časovno primerjavo: »Pomislite, kaj vse so nam zaupali pri 9 letih. Sama sem lahko šla peš domov in to cele 3 kilometre in po makadamu, da so me tatre (Saj se spomnite teh tovornjakov?), ki so me prehitele, puščale v oblakih megle. Doma sem občasno dobila nakupovalni listek in denar in šla po tej isti poti nazaj v trgovino (Spet so me prehitevale tatre.) in s polnimi vrečkami domov. Moja učiteljica je lahko razstavila mojo risbo in poslala moj spis na tekmovanje, ne da bi moja mama sploh vedela za to, kaj šele, da bi morala kaj podpisati, lahko me je fotografirala, lahko sem šla v šolo v naravi ne da bi moja mama podpisala 10 soglasij, učiteljica je tudi ni dnevno preko spletne strani obveščala, da že skoraj plavam. Prav tako mi je učiteljica lahko povedala kako krepko, ker spet nisem pojedla goveje juhe in moja mama zaradi tega v šolo ni prišla z odvetnikom. Moja mama je bila srečna in jaz tudi, ker naju šola ni preveč morila v najinem svetu najinih pravil. In še nekaj, moji mami je ob tem znatnem pomanjkanju zakonodaje v 80. letih uspelo, vsaj po mojem mnenju , vzgojiti odgovornega otroka.
Danes pa moramo vsa pravila zapisati, kako se obnaša na avtobusu, kako v varstvu, kako se pride od šole do igrišča, kakšna so pravila igre med odmori, kako se dežura, kako si razdelimo malico … Absurd, čakam dan, ko mi bo učenec rekel, da se je v hlače, ker nikjer ne piše, kako se v šoli pride do WC-ja."
Na koncu Bojana v pismu sklene, da bo potrebno spremeniti neživljensko zakonodajo, »ki paralizira starše in učitelje, da bi lahko vzgajali otroke v odgovorne ljudi.« In sklene: »Dragi očetje in mame, če pričakujete, da bodo institucije vplivale na spremembo zakonodaje, se krepko motite, zato apeliram: recite ne neumnostim, uprite se.«
