Slovenija

Erik Brecelj razkril, zakaj ga Janša ni poslušal

Miša Čermak/Jana
8. 9. 2014, 10.55
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

»Nekateri gredo v Bruselj, ker je tam bolje – bojim pa se, da gremo preostali krepko na Balkan. Zdravstvo še ima perspektivo, sicer se ne bi trudil, a spremembe se morajo zgoditi brez milosti in izgovorov. Zdravstvo bo zelo lep indikator delovanja Cerarjeve vlade: ko bodo začeli z izgovori, tiščali glavo v pesek in govorili, da se ne da, bomo lahko rekli: Gospod Cerar, iščite si službo v Bruslju,« pravi zdravnik Erik Brecelj.

Arhiv Svet24, Mediaspeed

Brecelj je že kot študent s kolegi dosegel spremembo člena zakona o zdravstveni dejavnosti (»Zato vem, da se da!«), urejal zadeve kot predsednik sekcije mladih zdravnikov, se javno izpostavil ob nakupu operacijskih miz 2007, stalno opozarjal na nepravilnosti v zdravstvu in na Onkološkem inštitutu, je že pred tremi leti in pol v intervjuju za Jano izpostavil imena, ki potapljajo naše zdravstvo. Kljub grožnjam in šikaniranju še vztraja, toda »korak za korakom uničujemo v nas ljudi«!

Zdravstveni sistem se potaplja, opozarjate že dolgo, posledice so vidne. Biti zdravnik je imeti poslanstvo, ne le znanje, za pomoč ljudem so pomembni tudi empatija, srčnost, sočutje. Zakaj tega manjka?
Zdravniški poklic je res poslanstvo, a to poslanstvo se dolgoročno sesuva. Pa ne gre samo za osebne razloge: ves sistem tako deluje, da te poriva v stanje umikanja, tudi stran od bolnikov. Na drugi strani pa poglejte urgenco UKC, v kateri ni bilo več dovoljeno zaposlovati mladih. Zdravnik ima takrat dve možnosti: ali se umakne in rešuje sebe ali pa skuša delati in od dela dobesedno crkne! Neživljenjsko je, da bi zdržal tempo s takšnim številom bolnikov in tako organizacijo. Med zdravniki so tudi taki, ki to ne bi smeli biti. Brez empatije in čustev, karieristi, ki gredo preko trupel, psihopati – morda jih je med zdravniki celo več kot med drugimi poklici. Žal. Večina ljudi dela z občutkom odgovornosti, empatije, toda sistem nam tlači to zavest, ker zelo težko premakneš stvari na bolje: skušaš prepričati nadrejene, odgovorne, svet zavoda, da se da narediti kaj dobrega, a greš z glavo skozi zid.

Če bi ZZZS deloval tako, kot je delovalo ministrstvo za zdravje, bi bili pod vodo – vseeno so z grobimi prijemi, z nižanjem cen nižali stroške in nekako vseeno peljejo ta voz naprej. Zamerim pa jim, da ne izvajajo konkretnejšega nadzora v bolnišnicah in da ne ukrepajo ob nepravilnostih.«

Je tudi za odnos zdravnikov in osebja kriv sistem? Hočem reči, nihče te ne more prisiliti v nestrokovnost, nesramnost ... 

Lahko bo zvenelo kot izgovor, a vem za ljudi, ki so delali dobro, se trudili, toda mesec za mesecem in leto za letom ti sesuvajo tvoj trud. Včasih vidim sam pri sebi in se zavedam, kakšen sem bil pred leti in kakšen sem danes: trudim se delati z empatijo, ampak vidim, kako me sistem uničuje. Samo vprašanje je, ali bom prišel do tiste točke, o kateri je govoril moj kolega, ki je dejal: Bojim se trenutka, ko bom prišel v službo in čakal, da bo ura tri, ter šel domov. Ko je videl, da se bliža temu, je odšel z družino v tujino. Danes je tam uspešen zdravnik, dela v normalnih razmerah. In ne ve za naše probleme, ki so enostavno rešljivi. V Sloveniji korak za korakom uničujemo v nas ljudi! Lahko zveni kot brezup, kapitulacija, toda ko bomo prišli do ničelne točke, ki bo nepopravljiva, nas tisoč Cerarjev ne bo rešilo: Slovenija bo zaplankana, propadla država, ki ji ne bo več rešitve: lahko samo čakamo, kaj bodo bankirji in kreditodajalci počeli z nami.

Zakaj se zdravniki, ki naj bi bili srčni intelektualci, ne združite z zdravstvenim osebjem in udarite po mizi – v dobro bolnikov?
Med zdravniki so različne interesne skupnosti, velika večina želi delati dobro za normalno plačilo. So posamezniki, ki počnejo kriminal, so psihopati, ki gredo preko trupel do cilja, to smo videli (našteje imena). Primer: Onkološki inštitut gre iz afere v afero, a ne ve se, da je več kot 200 zaposlenih, in to od čistilk do profesorjev, podpisalo zahtevo za normalizacijo razmer na Onkološkem inštitutu. Dovolj nam je afer, dovolj nam je stvari, ki nas omejujejo pri delu, dovolj nam je žalitev in poniževanj od odgovornih za afere. Potem smo zbiranje podpisov ustavili zaradi groženj, ker je ljudi strah – in to leta 2014! Podpisi so deponirani. Človek bi pričakoval spremembe, odprte roke, saj zaposleni želimo humano bolnico za najtežje bolnike, toda kako medlo je odreagiral svet zavoda! Nisem mogel verjeti, ker v njem sedijo ljudje, ki javno razglašajo, da se borijo za javno zdravstvo. Dvesto ljudi se je podpisalo za to, da se bo bolje zdravilo ljudi, da bo javno zdravstvo dostopnejše, pa ni odgovora! In zaposleni v zdravstvu to vidijo, vidijo mene ...

»Dokazali smo, da so rešitve, ponujali enega, drugega ministra, na koncu je politika kapitulirala in priznala, da se noče s tem ukvarjati, ker bi udarili po poslih, po lobijih, po kriminalu, in je najbolje, da nimajo ministra za zdravje.«

Ki ste šikanirani in najslabše ocenjeni? 

Ja. Vidijo posledice, ker se trudim: tisti, ki gre v to, v kar sem šel jaz, je napol nor! In ljudi opozarjam, naj ne delajo tega. Kaj se je zgodilo na zdravniški zbornici? Kandidatka za specializacijo je ni dobila zato, ker sem ji jaz napisal priporočilo – v obraz so ji povedali, da zato, ker sem mnenje napisal jaz! Zdravniška zbornica, ki ima ničelno toleranco do korupcije! Ljudje smo v tem sistemu kaznovani. In ni res, da ne stopamo skupaj. v Iniciativi smo to storili in še sam ne vem, zakaj odnehali: malo zato, ker smo se preveč približali politiki. Smo pa naredili korak naprej, ki se ga marsikdo ne zaveda. Politika je govorila, da ne more tega in onega, mi smo jim napisali reformo. zbrali smo ljudi – nobena vlada ne bo imela takšne ekipe anonimnih ljudi, vrhunskih strokovnjakov z vseh področij, ki so delali zastonj. Če bi nam minister rekel, naj mu napišemo zakon o zdravstveni dejavnosti, bi ga v štirinajstih dneh in bil bi desetkrat boljši kot Gantarjev predlog. Napisali smo, kako bi izvedli reformo zavarovalništva – najboljši strokovnjaki na tem področju v Sloveniji. Napisali smo program, kako reorganizirati vodenje bolnišnic – pa nimamo tega komu pokazati. Dokazali smo politiki, da so rešitve, ponujali enega, drugega ministra, na koncu je politika kapitulirala in priznala, da se noče s tem ukvarjati, ker bi udarili po poslih, po lobijih, po kriminalu in, je najbolje, da nimajo ministra za zdravje. Do takrat so pa blefirali.

Ko se je pojavilo ime Daniela Bešiča Loredana, se je v medijih takoj začela hajka, umetno ustvarjen škandal –tako se dela, ne?
Žal. To so načini diskvalifikacije ljudi. A on bi vseeno opravljal to delo, preostali smo bili pa pripravljeni pomagati zastonj. Ko sem bral koalicijsko pogodbo, je tisti, ki je pisal o programu zdravstva, nekatere stavke dobesedno prepisal iz Iniciative. Kar me veseli, upam, da bo to upoštevano. Iniciativi so se pridružili pravniki, ekonomisti, novinarji, menedžerji, in ti »nezdravniki« so ji dali kvaliteto. Spoznal sem, da zdravniki ne vemo, kaj narediti v zdravstvu, da pa so okoli ljudje, ki vedo. A jih nihče noče poslušati.

Glede na to, da ste že pred štirimi leti glasno opozarjali na razprodajo zdravstva, na krajo področja, kjer je bilo še kaj ukrasti, bi bilo smiselno, da Iniciativa zdravnikov vztraja, premika stvari.
Saj bo, a ne kot iniciativa zdravnikov, temveč kot civilno združenje ljudi z veliko področij, ki bi politiki dajalo predloge – zastonj. Izgovorov ne bi moglo več biti. Kar pa se tiče privatizacije, imamo srečo v nesreči. En interes privatizacije zdravstva so bili stavbe in zemljišča po Ljubljani ob bolnicah: na zemljišču ob bolnišnici, ki je bilo nekoč last RK, imamo zasebno in najdražjo garažno hišo, ki ima vhod čez javno zemljišče. Toda z gospodarsko krizo zemljišča niso več tako zanimiva, zato je ta vidik privatizacije padel. Imamo srečo, da se pleni po bolnišnicah, kajti politika noče uničiti bolnišnic. Nihče ne bo prišel in privatiziral bolnišnice, ne, dosti elegantneje je, da se prisesaš nanjo in črpaš, kradeš milijone evrov.

Z razpisi, nabavo zdravil, aparatur?
Vse to, tudi z uslugami, čistilnim servisom, z vsem se da služiti. In to na žalosten in ponesrečen način ohranja slovensko zdravstvo. Politika in lopovi se nočejo odreči javnim ustanovam, kajti če zapreš bolnice, se v njih ne da več krasti. In to je sreča (grenek nasmeh). S sesanjem so zaslužki večji.

Kar naprej ponavljajo, da javno zdravstvo še dobro deluje, po drugi strani pa nepokreten starejši bolnik ne more biti sprejet na urgenco, če nima zvez. Kako je to mogoče ob zavedanju, da se prebivalstvo stara?
Zato ker ne razvijamo zdravstva. Paliativni oddelek na Onkološkem oddelku deluje vrhunsko, toda žal ima samo nekaj postelj: dostopnost bolnikov do nekaj postelj pa je, kakršna je. Nimamo gerontologije. Na teh področjih nam zmanjkuje vsega, tudi organizacije. Na internistični prvi pomoči ne bi delal, tudi če mi dajo trojno plačo: dobro veš, da je človeka treba sprejeti, a ga nimaš kam dati, ker je premalo osebja, zdravnikov, dostopnost do preiskav ni dobra. Sorodnik me je klical ob enajstih zvečer za novo leto iz Beograda, češ da je z očetom nekaj narobe. Rekel sem, naj gre na urgenco, sprejeli so ga, sorodnik me je klical čez dve uri in pol, očetu so v Beogradu in za silvestra naredili vse preiskave. Neverjetno! Če bi šel v UKC, bi bilo tam nekaj zdravnikov z živci na koncu, čakalnica polna ljudi – ni organizacije. Kolega iz Iniciative, ki se ukvarja z menedžiranjem, je v eni od bolnišnic urejal en oddelek: najprej se je pojavil odpor zdravnikov, a jih je prepričal. V enem letu je oddelek postavil organizacijsko na noge, privarčevali so več sto tisoč evrov, opravili več dela, bili zadovoljnejši, toda modela ukrepov, ki ne zahtevajo odpuščanja in milijard, ni hotelo sprejeti ne ministrstvo ne bolnišnice.

Zakaj ni prodrl?
Ker nočemo sprememb, nočemo urejenega sistema. Nočejo ga višji odgovorni. Kajti če ga urejaš, je konec blefiranja, konec »mi smo obremenjeni«, konec korupcije, tega pa v slovenskem zdravstvu nočejo, nočejo! Rešitve so, nekatere zelo enostavne – če bi kdo poslušal.

Ali je v Sloveniji na voljo dovolj denarja za zdravstvo oziroma koliko ga je?
Tega ne ve nihče. Dokler se denar meče skozi okno, ne moreš reči, da ga je premalo. Če gledamo statistiko EU, bi za urejeno zdravstvo potrebovali več denarja, a osebno in v Iniciativi mislimo, da je dajanje denarja v ta sistem izguba denarja, časa in truda. Ker bomo čez dve leti pred enakimi problemi. Mi smo najprej zahtevali racionalizacijo zdravstva, reorganizacijo, ureditev, a ne na račun zmanjševanja pravic; šele ko bo urejen sistem, se je treba vprašati, koliko denarja potrebujemo in ali ga potrebujemo več. Če mečeš denar v kaos, samo povečuješ kaos. Kljub temu da nismo najbogatejša država, ravnamo z denarjem kot svinja z mehom.

Ki odteka kam?
Vodovod na Onkološkem inštitutu bo stal sedem milijonov evrov – veste, koliko je to, kaj se da narediti s tem denarjem?! Pa se nihče ne sekira, ne odgovarja in nihče se ne vpraša, zakaj moramo zdaj zapirati oddelke. Pa je, recimo, Janševa vlada podpisala prevzem Onkološkega inštituta od SCT-ja. Jaz sem bil pri Janezu Janši na vladi in ga prepričeval, naj ukrepa proti SCTj-u. Vprašal sem ga, zakaj pustijo nekemu Zidarju, ki se je družil z eminentnimi udbovci, take reči. Pa ga je ščitila Janševa SDS in je Janševa vlada podpisala prevzem Onkološkega inštituta. Zato se bodo danes zapirali oddelki na Onkološkem, nekaj se jih je že, menjaval se bo vodovod, dali bomo sedem milijonov evrov.

Zakaj vas Janša ni poslušal?
Odkar so Feničani izumili denar, je marsikaj laže razumljivo. Levo in desno je enako, ljudje iz obeh barv vlad, ki so dovolili te reči na Onkološkem inštitutu, bi morali iti sedet. Vabim Odbor 2014, da pride na Onkološki inštitut, vabim njegove teologe: naj povedo, kaj poštenega, moralnega, etičnega vidijo v Janši, ki je dovolil, da je SCT pustil za seboj bolnico, ki jo je treba zdaj v celoti renovirati, da bodo onkološki bolniki, ki so v skrajni stiski, zdaj trpeli na ta račun. Kar se mene tiče: na nivoju poštenosti in zavoljo nje bi moral biti Janša že pet let v zaporu – Patria je zame drobiž! Človek, ki dovoli, da neki Ivan Zidar in še kdo služi na račun onkoloških bolnikov, je zame izmeček družbe! Odgovornim se ni zgodilo nič.

Ljudje, zdravniki niso izvzeti, postajajo brezvoljni, apatični, živijo v stiski, ne znajo si pomagati. Vemo, da vse to, tudi stres, vodi v bolezen ...
Zdaj sva spet pri začetku pogovora: kako naj človek, ki živi tako, pomaga drugemu? Tako propadamo kot družba in tega se moramo zavedati. Vsak človek je človek in se mora družba do njega tudi tako obnašati. Po drugi strani moramo pa vsak pri sebi reševati državo. Slovenci pa čakamo: zdaj ga bomo srali, potem pa bo prišel nekdo in nas rešil. Ne bo, Cerar nas ne bo rešil, vsak pri sebi mora reševati to državo z lastno odgovornostjo in zavedanjem, potem bomo imeli rezultate!