Slovenija

Skoraj pozabljeni ukradni otroci

M.J.
8. 5. 2014, 20.25
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Režiserka in scenaristka Maja Weiss je doslej posnela nekaj izjemnih dokumentarnih filmov, v katerih se je lotevala aktualnih občutljivih in pogosto zamolčanih tem, njeno zadnje delo je pretresljiv dokumentarec z naslovom Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Pobudo za njegov nastanek je dalo Društvo taboriščnikov ukradenih otrok, ki ga vodi dr. Janez Žmavc, tudi sam eden od takšnih žrtev. O več kot 650 ukradenih otrocih, ki so jih leta 1942 ločili od staršev in jih odpeljali v Nemčijo, njihovi usodi in življenjski poti po vrnitvi, sta spregovorila po eni od predstav v slovenskih kinematografih.

Mateja J. Potočnik

Kdo so bili ukradeni otroci?

Nemci so leta 1941 na ozemlju, ki so ga okupirali na Štajerskem in Gorenjskem, začeli politiko uničenja slovenskega naroda, prepovedali so jezik, šole in kulturo. Izgnali so okoli 65.000 zavednih Slovencev. Ker se je vse bolj širil organizirani upor, je Himmler leta 1942 ukazal, da se nasilje razširi na celotne družine članov upora, tako partizanov kot civilistov, ki so sodelovali z »banditi«. Postrelili so več kot 2000 talcev. Avgusta 1942 so aretirali tudi več kot 1300 družin partizanov in ustreljenih talcev. Odrasle so odpeljali v koncentracijska taborišča, otroke pa razdelili po starostnih skupinah, jih ločili od mater in svojcev ter jih več kot 600 odpeljali v prehodna taborišča na različne kraje v Avstriji in Nemčiji. Tistim, ki so ustrezali rasnim teorijam, so namenili prav posebno prevzgojo, saj naj bi zrasli v polnovredne člane nemške skupnosti. Mlajše so dali v posvojitev nemškim družinam, druge so zaprli in prevzgajali, mnogi so delali tudi v nemških tovarnah.

Kako ste se lotili gradiva o ukradenih otrocih?

M. Weiss: Odločila sem se, da so osnova otroci, evidentirano je 654 takšnih nesrečnikov, najbrž jih je še malo več, a so za njimi izgubljene sledi. In dokumenti! Veliko gradiva je zbranega v Muzeju novejše zgodovine v Celju in v knjigi Ukradeni otroci Staneta Terčaka iz leta 1964. Obstajata dva dokumentarca na RTV, pogovori Sandija Čolnika iz 70. let in Ukradeno otroštvo v režiji Igorja Praha. Ohranjene so številne fotografije, ki so jih posneli sorodniki, ko so obiskovali otroke, vendar jih niso smeli posvojiti in odpeljati domov. Nekaj izjemnega gradiva sem našla sama, med drugim v Bundesarchivu v Berlinu, ki je prikazano na filmu prvič.

Otroci so bili iz Slovenije odpeljani na različne lokacije, večkrat so jih selili. Film je nastajal več kot dve leti, saj ste obiskali vse lokacije taborišč v Avstriji in Nemčiji, kjer so bili zaprti otroci. Kakšen je bil namen?                 

M. Weiss: Najprej sem šla na pot sama z g. Žmavcem. Preveriti sem želela, kakšen je zgodovinski spomin v teh krajih. Ugotovila sem, da je slab oziroma ga ni. Nekateri objekti, kjer so bila nekoč taborišča, gradovi in samostani, sicer imajo različne spomenike, nimajo pa zgodovinskega spomina na obdobje 1939−45 in na ukradene otroke. Na podlagi tega raziskovalnega potovanja in 30 ur pogovorov z ukradeni otroki, ki sem jih posnela s svojo kamero (tega v filmu ni), sem naredila scenarij. Predlagala sem, da z nekaterimi otroki odpotujemo v kraje, posnamemo pripovedovanje in se srečamo z lokalno oblastjo in domačini, jih povprašamo o njihovem vedenju o takratnem času in zgodbi slovenskih ukradenih otrok. Da poiščemo sledi. Župane smo poprosili za pomoč pri dovoljenju za snemanje, saj so nekateri objekti zdaj v zasebnih rokah. Želela sem njihove izjave pred kamero, pomagali pa so tudi pri iskanju živih prič. Nekateri so sodelovali angažirano, drugi komaj. Snemanje v tujini je odlično organizirala Nemka Michaela Mardžanović, ki živi v Sloveniji že več let. Misija filma in Društva je bila pobuda za postavitev spominskih plošč V spomin in opomin. V znak slovensko-nemškega prijateljstva. Prva bo postavljena junija v Kastlu pri Ambergu.

J. Žmavc: Spominska plošča je že pripravljena, na njej bo znak našega društva, izdelal ga je kipar Dušan Tršar. Pogovori za postavitev  potekajo še z dvema občinama. Nekatera taborišča so bila v samostanih, kjer bo trajalo malo dalj čas, a stvari se počasi spreminjajo. Tako bomo ohranili spomin na dogodke, saj nas večina že počasi odhaja, vsi smo že starejši od 70 let. Ostal pa bo tudi dokumentarec, ki bo objektiven dokument časa in dogajanja. Tisti, ki so bili takrat stari manj kot pet let, se dogodkov in krajev komaj še spominjajo. Skupaj smo ob snemanju filma obiskali tudi Auschwitz in Nuernberg.

Kateri kraji so povezani z ukradenimi otroki?

M. Weiss: Prvi kraj, kamor so odpeljali otroke, tudi nekajmesečne dojenčke v košarah, je bil Frohnleiten pri Gradcu, tam so jih razvrstili po rasnih merilih, potem pa smo sledili posameznim skupinam v posebna mladinska taborišča po vsem rajhu: Eisenstein ( Železna Ruda na Češkem), Saldenburg, Neustift, Himmelberg, Kastl, Mainburg, Seligenporten … Nekaj dojenčkov so takoj dali v posvojitev nemškim družinam, nekateri so bili po vojni vrnjeni, za drugimi je izginila vsaka sled. V filmu je posebej zanimiva zgodba gospe Ingrid von Oelhafen, rojene kot Erika Matko, ki je šele leta 1999 izvedela za svoje korenine in o svoji usodi je v filmu spregovorila v nemškem jeziku (slovensko namreč ne zna) v sodni dvorani v Nuernbergu.

J. Žmavc: Sam sem ta taborišča že prej večkrat obiskal, zato sem bil že pripravljen na soočenje s preteklostjo. V vseh krajih je bil prvi odgovor na naše vprašanje, da pri njih taborišča ni bilo, da se ničesar ne spomnijo. Ko smo jim pokazali dokumente in fotografije, so se začeli spominjati. Mnogi župani resnično o tem niso nič vedeli, ker so se rodili po vojni in objektivnih podatkov ni bilo. Skupaj smo potem našli še marsikaj. Na primer v mojem taborišču smo našli dobavnico iz leta 1945, na kateri je zapisano, da so nam v taborišče dostavljali žemlje in meso. Mi pa tega nikoli nismo videli, kaj šele pojedli. Večinoma smo vsak dan dobili skromne enolončnice, edino meso pa so bili črvi v hrani ali pa včasih žabji kraki. Župan pa je mislil, da se je nam godilo celo bolje kot domačinom. Očitno so se nekateri na naš račun dobro okoristili.

V čem je vaš dokumentarec drugačen in poseben?

M. Weiss: To je, kolikor mi je znano, prvi dokumentarni film, v katerem smo soočili pred kamero žrtve, slovenske izseljene otroke, in Nemce iz krajev, kjer so bila taborišča. To je dodatna vrednost filma. V filmu si pripovedujejo, kako so oni, Nemci, izgubili sorodnike na ruski fronti, naši, Slovenci pa v Auschwitzu in drugih taboriščih. Vidimo nuno, ki prevzame krivdo za zločine Nemcev nase, čeprav je bila sama takrat še otrok. Vidimo ukradeno Liziko Lacko, ki so ji nacisti umorili mamo in do smrti mučili njenega očeta partizana. Še veliko je takšnih pretresljivih trenutkov med nekdanjimi »banditenkinder« in »deutschekinder«. Sočutje, odpuščanje. In bolečine na vseh straneh, tudi 70 let po koncu vojne. In stisk roke in pogled v oči. To je protivojni film. In tudi film sprave. To je glavno sporočilo.

J. Žmavc: Film Ukradeno otroštvo, ki je bil posnet pred leti, je dobro obdelal psihološko doživljanje žrtev, ni pa se lotil dokumentov in drugih dejstev. Prikazan je bil le enkrat in je šel nekako mimo, v nasprotju z dokumentarcem o otrocih s Petrička, ki prikazuje podobno grozoto otrok po vojni ubitih. Zato smo se počutili nekako zapostavljene, pozabljene in se trudili, da se tudi naše usode ustrezno prikaže kot zgodovinski in objektiven dokument časa. Vedno smo se počutili nekako izrinjene. Naj kot primer navedem, da so bili preživeli otroci narodnega heroja Alfonza Šarha (trije najstarejši so pobegnili iz Frohenleitna in bili ubiti z očetom na Pohorju, pet pa jih je bilo razmeščenih po raznih taboriščih, mamo pa so odpeljali v Auschwitz, kjer je umrla) po vojni skoraj brez vseh ugodnosti in so se sami prebijali skozi življenje.

Imeli ste tudi veliko težav z zagotavljanjem finančnih sredstev?

J. Žmavc: S financiranjem filma je bilo veliko težav in grenkih izkušenj. Nacionalna televizija projekta ni želela podpreti, razumevanje je pokazala komercialna televizija, kjer bo film tudi prikazan. Evropska unija je pred leti večkrat razpisala posebne projekte glede spominjanja na nacizem in stalinizem, a smo bili vedno zavrnjeni, češ da tematika ni dovolj pomembna. Na koncu nas je vsaj deloma rešil slovenski Filmski sklad, ki je zagotovil precejšen delež sredstev, sodelovalo je tudi nemško veleposlaništvo in ustanova EVZ (Spominjanje, odgovornost, prihodnost) iz Berlina.

Kako so se odzvali zdaj že priletni ukradeni otroci?

M. Weiss: To so težke teme, njihove usode so zelo posebne. Najtežje jim je bilo povedati to, da so z njimi Nemci manipulirali, bili so otroci upornikov, partizanov, ki so jih nameravali spremeniti v poslušne Nemce. In še huje – v orodje nacistov. Cilj je bil ponemčenje in ideološka prevzgoja. To je zločin genocidnega dejanja nad slovenskimi otroki. Ko pa so se vrnili domov v Titovo Jugoslavijo, pa so tudi nastradali. Kot pravi v filmu Ivan Acman, za povojno zgodovino pač niso bili čista zgodba.

J. Žmavc: Težko je bilo vse spet obuditi, čustva so bila močna, ni lahko spregovoriti. Še posebej boleči so spomini na starše in njihove usode. Otroke so vodstva taborišč hladno obveščala o tem, da so jim starše ustrelili ali pa so umrli v drugih taboriščih. Kot pravi ena od pričevalk v filmu, veliko smo prejokali, jokali smo skupaj, osamljeni in prestrašeni ponoči v sobah. A življenje je šlo naprej, do naslednjih obvestil; večina mam, staršev, bratov in sester ukradenih otrok je umrla že leta 1942, ko je v Auscwitzu razsajal tifus, mnogi so bili enostavno izstradani.

Slovenska govorica je bila otrokom v taboriščih prepovedana, a med seboj smo na skrivaj govorili slovensko, za kar smo bili mnogokrat tudi kaznovani. S pretepanjem, kaznimi. Morali smo peti nemške pesmi, korakati. Ukaze smo morali izpolnjevati, a strah pred kaznijo nas ni oviral. To je bil naš način odpora.

Problemi pa se z vrnitvijo niso končali?

M. Weiss: Tudi ob vrnitvi jih ni čakalo nič dobrega, domovina jih ni sprejela. Vladal je komunizem. V tistih letih so bili Dachavski procesi, vsi taboriščniki, ki so se vrnili, so bili potencialni osumljenci, češ da so sodelovali z nacisti. Tudi številni vrnjeni otroci, ki niso znali jezika, so ostali brez pomoči in sočutja. Mnogi so se vrnili na požgane domove in ostali čisto sami. Takšne so pretresljive zgodbe Marije Razpotnik, Franca Remica, Jožefe Feldin, Edija Petriča in na stotine otrok.

J. Žmavc: Večina nas je bolje govorila nemško kot slovensko. Da bi nadoknadili izgubljena leta, smo se vključili v šolanje, mnogi so imeli veliko težav pri integraciji. A večini se je nekako uspelo znajti. Nekateri so pozneje sami raziskovali svoje usode, a žal je večina ljudi, ki so o tem kaj več vedeli, že pokojna.