Novice Svet24

"Kosovel se je razumel kot pesnika. Imel se je za rojenega pesnika. Večkrat je dejal, da je njegova naloga, da napravi v poeziji tisto, kar bodo drugi naredili v politiki," je Vrečko dejal o Kosovelovem prelomu z dotedanjo slovensko literarno tradicijo.

"Verjel je, da je morda tisti, ki bo prenovil slovensko poezijo na evropskih temeljih; da ne bomo Slovenci za Evropo zmeraj capljali svojih 50 let," je še dejal.

Slovenska literatura je s Kosovelom in pred njim že tudi z Ivanom Cankarjem začela slediti sodobnim literarnim tokovom: "Kosovel je bil z vsem tem izjemno seznanjen, ker je lahko stvarem sledil v tujih jezikih, ker si je priskrbel vso literaturo in ker je želel ustvariti literaturo, ki bo za Slovence izjemnega pomena."

S svojo poezijo je želel v deželi s slamnatimi strehami, kot je poimenoval Slovenijo, prispevati k revoluciji, a ne krvavi - k duhovni ali po njegovih besedah k beli revoluciji.

Po besedah Vrečka je pri Kosovelu izjemno pomembno poudariti, da so faze njegovega ustvarjanja minevale ne v letih ampak v mesecih: "Njegovo življenje je bilo tako intenzivno, da se je od smeri do smeri sprehajal neverjetno skokovito."

Proti koncu svojega 22-letnega življenja je Kosovel, potem ko je vstopil v ekspresionizem, ugotovil, da je ekspresionizem pravzaprav mrtev, čeprav je v njem ustvaril "nekaj svojih najbolj sijajnih pesmi, kot je ekstaza smrti".

Po ekspresionizmu je iskal smer, ki bi ga zadovoljila. Leta 1924 je v pismu sestri Karmeli zapisal, da se premika k najmodernejšim - začel je študirati konstruktivizem.

V tistem obdobju je pri Kosovelu občutiti bistveno spremembo, "sam pravi, da je moral doslej preživeti negacijo v samem sebi, sedaj pa se mu odpira nov svet in gre nasproti literaturi, ki utegne Slovencem pomeniti nekaj povsem novega".

Ob tem je Vrečko poudaril, da so nanj v letu 1925 začeli pritiskati prijatelji, ki so želeli, da bi pisal literaturo za proletariat. Deloma se je Kosovel temu uklonil, a je obenem poudaril, da si ne bo nikoli nataknil dogmatskih očal, zato je poskušal v literaturi ohranjati popolno svobodo.

Ob pogovoru v Mali drami, ki so ga v gledališču organizirali v sodelovanju z založbo Beletrina, je Kosovelovo poezijo prebiral igralec Saša Tabaković.

Kosovel se je rodil v Sežani, kmalu po njegovem rojstvu pa se je družina preselila v Tomaj, kjer je obiskoval osnovno šolo. Leta 1916 se je vpisal na realko v Ljubljani, po maturi leta 1922 pa se je odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

V svojem delu je prepletal ali sočasno uveljavljal prvine impresionizma in ekspresionizma. Značilni temi njegovega poznejšega ustvarjanja sta tudi smrt in ljubezen. Po impresionizmu je v ekspresionističnem pesnjenju uveljavljal modernistični moralni, duhovni in socialni aktivizem.

Radikalno avantgardne poezije avtorja, ki pred smrtjo 27. maja 1926 ni objavil veliko svojih del, niso izdali niti v posmrtnih zbirkah v letih 1927 in 1931, zato najpomembnejši del njegovega ustvarjanja ni bil širše poznan vse do leta 1967, ko so izšli Integrali.