NAGRADA

Olga Kacjan je letošnja prejemnica berta

M. T. V.
11. 10. 2022, 06.21
Posodobljeno: 11. 10. 2022, 06.28
Deli članek:

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je letos nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre namenilo 70-letni Olgi Kacjan.

M24.si
Olga Kacjan

Filmski izraz Olge Kacjan je osupljivo večplasten in za gledalca venomer čudovito begajoč: v razčlembi in prezentaciji likov se igralka vselej pogumno in brez zadržkov podaja na raziskovanja mnogoterih plasti človekovega obstoja, so zapisali v obrazložitvi nagrade. Z vsakim likom gledalcu ponuja (nikoli preprost) dostop do celovitih in zato zapletenih skrivnosti Človeka; v to vlogo Kacjan postavi svoje pojavnost, način igre in odnos do življenja, posledično do umetniškega izraza.

Olga na filmu redko nastopi v glavni vlogi, a vendarle se njeni liki (od igralke podarjeni, torej tudi naši) gledalcu zapišejo v spomin – nekoč, ko smo še vsi hodili v kino, tudi kolektivni. Že prva vloga v celovečernem filmu, slovenski klasiki Povest o dobrih ljudeh (France Štiglic, 1975), je razkrila igralko s presenetljivo, celo nezemeljsko filmsko prezenco. Na otočku človeških odnosov in hrepenenj je slepo dekle Katica, ki jo upodobi Kacjan, skoraj nestvarna, a tudi oprijemljivo iz mesa in krvi: kakor liki v grških tragedijah; sicer ne vidi, a gleda, spremlja, razume. Nežna Katica plaho tipa svet okoli sebe, a pri tem odločno zgrabi resnico. Nedolžen otrok je in hkrati ženska, ki (pri sebi in drugih) odkriva hrepenenje in ljubezen.

AGRFT
Olga v film leta 1976

Enako pomemben in nič manj skrivnosten je igralkin lik Kristine v Splavu meduze (Karpo Godina, 1980), v katerem se kot plašna podeželska učiteljica pusti zapeljati emancipaciji, odeti v nepredvidljiv plašč avantgarde. Kacjan lik poda kot krhko in zadržano in v isti igralski sapi hrabro žensko, ki se poda v širno neznano.

Med številnimi razčlembe vrednimi vlogami Olge Kacjan pri filmu in na televiziji omenimo še svetovno protivojno klasiko Sama Peckinpaha Železni križec (Cross of Iron, 1977), v katerem kot ruska civilistka umori mladega nemškega vojaka – kar stori z enako mero poguma in strahu, sovraštva in sočutja.

Tako kot njen bogat in raznolik gledališki opus, je bilo tudi njeno delo na filmu ovenčano s številnimi nagradami; če jih omenimo samo nekaj: prejela je Stopovo nagrado za igralko leta 1980 za vlogo v filmu Splav meduze, srebrno areno na Puljskem filmskem festivalu l. 1995 za glavno vlogo v filmu Povest o dobrih ljudeh in Župančičevo nagrado Mesta Ljubljana za življenjsko delo (l. 2021).

Iz filmskih vlog Olge Kacjan zaslutimo stalnico igralkinega umetniškega izraza: nežna, skoraj eterična telesnost, (nepredvidljivo, pretresljivo!) uglašena z ostrino misli in pogumom duha. Velika umetnica preko svojih vlog iskreno in brezkompromisno izraža celovito in načelno držo do intimnega in družbenega človeškega obstoja.