Film Govori glasneje bo na sporedu nacionalke 10. decembra, prav na obletnico Šugmanove smrti, pred tem pa bo še predpremiera v Kinodvoru.

Morda kvečjemu to, da je doštudirala na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko in nekaj let kasneje magistrirala iz filmske režije. Pa da je bila dolgo urednica dokumentarnega programa na nacionalki. Ne boste pa izvedeli, kako žalostna postane, ko se spominja svojega umrlega prijatelja Jerneja Šugmana. »Rada sva se imela,« pravi preprosto. »Ne kot moški in ženska, kot tovariša.« Ko je snemalnik že ugasnjen, si zapišem še eno njeno misel – govorila je o dveh protagonistih svojega filma Govori glasneje, Šugmanu in Goranu Šalamonu iz Demolition Group, pa morda o še enem umrlem prijatelju, srbskem igralcu Nebojši Glogovcu: »To so fantje, ki so nosili resnico v sebi,« je rekla. In sem preprosto morala pograbiti svinčnik.

Prejšnji torek je bil na festivalu slovenskega filma predvajan dokumentarec Govori glasneje, ki ga je tik pred smrtjo posnel Jernej Šugman. Toda režiserka Alma Lapajne mi ni mogla povedati, kako so gledalci v Portorožu film sprejeli. Ni je bilo tam, ker že končuje nov film.

»Mislim, da se je Jernej Šugman vsako noč srečeval sam s sabo. Ker je imel v repertoarju SNG Drame tako neverjetno zahtevne vloge. Recimo, pisal mi je v petek, v nedeljo, desetega decembra, je umrl, pa je imel do konca leta, do petindvajsetega decembra, še šestnajst predstav. Najkrajša je trajala dve uri in pol, najdaljša tri ure štirideset. Tega nihče ne preživi.«

Za začetek: kako z elektrotehnike preskočiš k filmu?

Po diplomi na elektrofakulteti – diplomirala sem iz sončnih celic na oddelku za industrijsko elektroniko – sem se kot mlada raziskovalka na inštitutu ukvarjala z laserji in ugotovila, da je proizvodnja laserjev namenjena vojski, na primer prodaji v Libijo in Irak.

In ste imeli moralne pomisleke?

Ja, neumno se mi je zdelo. Seveda z leti ugotoviš, da je v vojaški industriji največ denarja in da na začetku, ko so zadeve še zelo drage, stvari potekajo z aplikativno uporabo vojske, kasneje pa je prišlo tudi v medicino itd. Pa sem odšla z inštituta in začela znova.

In zakaj ravno film?

Saj je v umetnosti in v znanosti zelo podobno: pomembna je ena stvar, strast. V znanosti je raziskovanje resnice, v umetnosti pa izkustvo resnice. Zrasla sem v Beli krajini, v Črnomlju sva s starim fotrčkom hodila filme gledat. V tretjem letniku gimnazije sem dobila ukor po učiteljskem zboru, ker sem šla – mladoletna – gledat Cesarstvo čutil. Potem jim je pa stari oče napisal, da moja starša živita v tujini, on ima pa z razlago spolnosti zadrego, zato mi je kupil kinovstopnico. Kar je bilo res. Film je bil ves čas stalnica.

In potem ste magistrirali …

Iz filmske režije, ja.

Kje ste našli ljudi, ki nastopajo v filmu?

Pisala sem dvema človekoma, ki ju imam zelo rada in ju spoštujem, da potrebujem dva alfa samca, da bi svetu spet vsaj malo odprli vprašanje … ne vrednot, temveč humanizma. In to sta bila zame – in sta še danes – Jernej Šugman in Goran Šalamon. Ravno prav stara, ravno prav stvari že za sabo. Hotela sem sodelovati s pravimi čistilkami in sem tudi vadila z njimi, a so gospe teden, deset dni pred snemanjem rekle, da ne morejo sodelovati, ker jim možje ne dovolijo. Potem sem angažirala Saro Dirnbek, ki je poklicna igralka, vendar pozna prekarno delo, in je tako del zgodbe tudi njen. Precej dokumentaren, saj gledališča ne podpisujejo več pogodb z mladimi igralci, najemajo jih le za določen projekt.

»Ves čas delam z moškimi, moški so najboljši prijatelji in se imamo zelo radi, a včasih jih hočem prebuditi, ker so v svojih zlatih kletkah otopeli, zgradili domove ali kupili stanovanja, dva otroka, žena in potem ni nič, potem je samo zlata kletka, jaz pa ne morem delati filmov z mrtvimi ljudmi.«

Malo ste že povedali, zakaj ravno Jernej Šugman, ampak meni se je zdelo, da bi tisto lahko odigral katerikoli igralec.

Da. Ampak meni se zdi, da le on lahko reče, »Zevs, ali vidiš svoje otroke?« na ta način, kot je on to povedal. In en teden kasneje Jernej Šugman umre. Na žalost. V petek mi še napiše pismo … 
Odločam se popolnoma po intuiciji. Močna se mi zdita. Dominantna. Poštena. Zelo malo ljudi ve, da je Goran Šalamon eden najboljših inženirjev statike v Sloveniji. Da je on naredil začetek zunanjega kroga, ko so obnavljali nuklearko. Da je on postavljal statiko pri obnovi termoelektrarne Trbovlje. Da je delal nadvoze nad avtocesto na Dolenjskem. Vsi ga poznajo kot vokal Demolition Group, ampak on je v sebi res inženir. To je zanimivo pri njem, čeprav on napiše večino besedil – pravzaprav praktično vsa, čeprav se podpišejo kot kolektiv –, da je njegovo življenje življenje inženirja statike. In to predano! Izjemen strokovnjak. Malo sem tudi odprla vprašanje dela, zakaj se delo ne ceni …

Zakaj se po vašem ne?

Dobro vprašanje.

Tudi jaz si ga postavljam, zato me pa zanima, do kakšnih zaključkov ste prišli.

Ker ne vidijo dodane vrednosti pri delu. Ker ne vidijo, kako pomembno je delo pri gradnji samopodobe človeka. Delo je bilo temelj razvoja civilizacije, to v filmu reče tudi Goran. Pri nas v javnem zavodu smo zaposleni v bistvu strošek. Ampak potem lahko ostanejo sami.

Pa ne bodo, ker vedno lahko najdejo ljudi, ki bodo pripravljeni delati za še manj denarja. S tem nas držijo – da je pred vrati »vrsta ljudi«, ki so pripravljeni delati to, kar delamo mi, za manj denarja. Razlike v kakovosti pa ne vidijo ali pa jim je vseeno.

Kapitalizem potrebuje potrošnika. Ne refleksije, ne razmišljanja, ne odzivnosti. Moteča si, ker ti procesor v glavi ves čas dela. Nekdo, ki je ovca, se ne sprašuje o vzroku in posledici, temveč jemlje samo posledico in se sprošča v nakupovalnem centru, tak je pa dobrodošel.

Ampak če ljudi ne plačuješ dobro, nimajo v nakupovalnem centru kaj iskati.

Tudi to je res. Obleke so v zadnjem času zelo poceni. Izjemno. Tudi perilo je poceni. Hrana pa ni poceni. In zato se ljudje slabo prehranjujejo. Tudi v Sloveniji je hrana draga, kaj šele kakovostna hrana! Saj gremo lahko enkrat ali dvakrat na burek, vsak dan pa ne moreš tega jesti! Tu se začne ta začarani krog. In zato je fino, da ima kapital te sprijaznjene ljudi.

»Saj je v umetnosti in v znanosti zelo podobno: pomembna je ena stvar, strast. V znanosti je raziskovanje resnice, v umetnosti pa izkustvo resnice.«

In potem je niz ljudi, ki me zanimajo, s katerimi sem sodelovala, in mislim, da so to teme, s katerimi mora javna televizija delati. Nič nisem vzvišena nad komercialnimi televizijami, ve se, kaj je vloga komercialke, kako dobiva denar. Čudi pa me, zakaj se je pred leti Televizija Slovenija spustila v tako tekmo s POP TV in kar naenkrat privzela vzgibe komercialne televizije za svoje. Zato smo sodelovali, recimo v dokumentarcu Trojanke, s Svetlano Slapšak, pa v igrano-dokumentarnem Prideš z nočjo z Matjažem Lunačkom, ki je kot primarij psihiater po štiridesetih letih zaskrbljen. Zaskrbljen za Slovence, zaskrbljen za zahodnega človeka. Vse je na hitro – imaš problem, vzameš antidepresiv, super. In gremo dalje. Vzrok pa ni niti načet, kaj šele odpravljen. Vse je na hitro. Vsi pravimo: ne utegnem, nimam se časa srečati s samim sabo.

Mislim, da se je Jernej Šugman vsako noč srečeval sam s sabo. Ker je imel v repertoarju SNG Drame tako neverjetno zahtevne vloge. Recimo, pisal mi je v petek, v nedeljo, desetega decembra, je umrl, pa je imel do konca leta, do petindvajsetega decembra, še šestnajst predstav. Najkrajša je trajala dve uri in pol, najdaljša tri ure štirideset. Tega nihče ne preživi. In to je zdaj vprašanje kapitalizma v institucionalnih gledališčih. SNG Drama ima dovolj denarja. Še vedno ima razprodane predstave. Zakaj tako neusmiljeno trži človeka, ki bo seveda pritegnil gledalce? Zakaj nekdo ne reče, če sam igralec tega ne zmore – saj pri njem je bilo jasno, da je bil živ takrat, ko je bil na odru, ker na odru ali pred kamero čas teče drugače –, v tej sezoni boš imel štiri nosilne vloge, ne pa v vsaki predstavi. Jernej – to bo vsak povedal, tudi njegovi kolegi in kolegice – je bil primer človeka, ki ni zmogel reči ne. Ukvarjal se je tudi s človekoljubjem, pa s košarko … Njegov čas je bil ponoči, zato je tudi minimalno spal. Ko se je vse umirilo, ko so šli spat njegova otroka in žena, je on študiral tekste do treh, štirih zjutraj …, potem je pa že jutro in se vse začne spet od začetka. Je pa res, da je tudi njegov oče pri 49. doživel infarkt, torej je bila tudi neka genetska predispozicija. Vendar se je izčrpal, tako kot Nebojša Glogovac. Prijatelji smo bili, Nebojša Glogovac, Jernej Šugman. Taka fina, dominantna samca.

Vsakič, ko Šugman v filmu nekaj vpraša, naredite rez, nikoli ne slišimo odgovora. Zakaj?

Ker sem hotela, da gledalec odgovori sam, pustila sem mu odprto, ne da ti postaviš odgovor ali da tvoji protagonisti postavijo odgovor. Ves čas delam z moškimi, moški so najboljši prijatelji in se imamo zelo radi, a včasih jih hočem prebuditi, ker so v svojih zlatih kletkah otopeli, zgradili domove ali kupili stanovanja, dva otroka, žena in potem ni nič, potem je samo zlata kletka, jaz pa ne morem delati filmov z mrtvimi ljudmi, in zato jih provociram, rečem jim, halo, kaj bomo pa zdaj? Oba sta še vedno izjemno živa, tako Šugman kot prvak Drame in eden najboljših ali najboljši slovenski igralec, kot Goran Šalamon – Gast'r'bajter's, prvi bend, in potem Demolition. In še vedno vztrajajo. To spoštujem.

Urednica na nacionalki je bila 14 let, »od leta 1999, izobraževalnega programa, in potem vršilka dolžnosti urednice kulturno-umetniškega programa. Potem sem se morala odločiti, ali bom še naslednjih deset let urednik ali bom režiser. In sem se odločila, da bom delala tisto, kar bi rada. Zdaj sem zaposlena kot režiserka.«

Nekoč ste rekli, »osebno menim, da so dokumentarci temeljno poslanstvo vsake nacionalne televizije.«

In še danes tako menim. Takrat sem to rekla kot urednica, zato ker BBC ne bo prišel in delal dokumentarca o Sloveniji in Slovencih. Pred leti smo imeli izkušnjo – soška postrv. Prišli so z BBC in popolnoma spremenili dokumentarec, v tem anglosaškem razmerju med plenilcem in plenom so pripeljali medveda iz Budimpešte, ki tam zgoraj sploh ne živi, pa vidro … Ker scenarij zastavijo tako, da tisto, kar delajo v Keniji ali Bocvani, samo prenesejo v druge prostore. O Slovencih delamo dokumentarce Slovenci, in to je, še danes tako mislim, temeljno poslanstvo javne televizije.

Se vam zdi, da nacionalka dobro opravlja svoje poslanstvo?

(Smeh in razmislek)

V zadnjih letih je malo v krizi.

Zakaj?

Zaradi financ.

Ste optimistični, da bo bolje?

Verjamem oziroma sem trmasta. Tu vidim tudi sebe …

Mislite, da se vam ne bo zgodilo, da bi še enkrat začeli na novo, da bi rekli, to je zlata kletka, gremo drugam, tako kot ste šli z elektrotehnike na režijo, z uredniškega mesta med režiserje? Se vam lahko zgodi, da boste še enkrat rekli, gremo počet nekaj drugega?

Lahko.

Zarja št. 42, 16. 10 2018
Zarja št. 42
Zarja št. 42

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.