Poročali so, da so se na Kitajskem lotili vpeljevanja novega sistema, pri katerem država na podlagi digitalnih podatkov – posnetkov uličnih kamer, spletnih nakupov, igranja videoigric na spletu, zapisov na družabnih omrežjih … - državljanom dodeljuje plus in minus točke, seštevek pa vpliva na to, ali lahko rezervirate letalsko vozovnico, ali svojega otroka lahko vpišete v izbrano šolo, kako hiter je vaš internet in kako ugoden vaš kredit. Komentator se je motil. Ni šlo za lažno novico. Vse je res. Nočemo vas strašiti. Ampak lahko nas je strah. Zelo, zelo strah.

Ne vemo še, ali bodo Kitajci dosegli zastavljeni cilj, da bodo namreč ta sistem, ki ga zdaj še izvajajo poskusno na nekaj milijonih ljudi v okrog ducatu mest, uveljavili po vsej deželi, za vseh svojih 1,4 milijarde prebivalcev – ampak če ga bodo, bo to imelo posledice za ves svet.

Takole gre, oblast vam dodeli določeno število točk – v nekaterih mestih 800, v drugih 900, v tretjih kakšno tretjo številko –, potem pa vam glede na vaše obnašanje točke dodaja ali odvzema. Ljudje z malo točkami živijo slabše, marsikaj jim je prepovedano ali nedosegljivo, ljudi z veliko točkami pa nosijo na rokah kot superzvezde: zanje so krediti ugodnejši, čakalne vrste v zdravstvu krajše, na letališčih imajo prednost, dobijo boljše službe, njihovi otroci pridejo v boljše šole. Pa še hitrejši internet imajo.

Social credit se uradno reče temu. Mi bi lahko rekli, da je to nekakšen družbeni dobropis.

Kupujte plenice in ločujte odpadke

In tole so stvari, ki vplivajo na vaše točke: če greste čez cesto pri rdeči luči ali tam, kjer ni prehoda za pešce (ozrite se in pomahajte, nadzoruje vas ulična kamera), če prehitro vozite, če kadite tam, kjer ne bi smeli, če rezervirate mizo v restavraciji, pa se ne prikažete in tudi rezervacije ne stornirate, če cele ure visite na internetu in igrate spletne igrice, če kupujete veliko alkohola ali preveč nepotrebnih stvari na spletu, če ne plačujete glob, če se z javnim prevozom vozite brez veljavne vozovnice, če širite lažne novice …, vse to vas bo stalo kar nekaj točk. Ko padete pod določeno število točk, vas uvrstijo na črno listo in življenje postane nočna mora.

Ne le za vas, tudi za vaše prijatelje in svojce: nenadoma ne morete več rezervirati vozovnice za potovanje s hitrim vlakom ali letalom – to se je v zadnjih letih zgodilo že več milijonom Kitajcev –, državne službe za vas niso dosegljive, prav tako ne ugodni krediti, ne morete več najeti ali kupiti stanovanja v boljšem delu mesta, otrok ne morete vpisati v dobro šolo ali vrtec, zmanjšajo vam hitrost interneta. In za povrhu dejstvo, da ste se znašli na črni listi, tudi javno objavijo. Kritični komentarji na družabnih omrežjih odnašajo točke, na stanje dobropisa vpliva tudi, s kom se družite, s kom spite in s kom se poročite.

Po drugi strani pa so državljani nagrajeni za dobro obnašanje – točke kar dežujejo, kadar se izkažete v službi, ločujete odpadke, redno telovadite, pravočasno poravnavate račune in kupite (na primer) zavoj plenic (kar kaže, da ste skrben starš in odgovoren državljan). Nagrajeni ste z ugodnimi krediti, možnostjo vpisa na prestižne univerze, odpirajo se vam najboljše službe, na letališčih imate prednost, prav tako v javnih bolnišnicah, kjer se izognete dolgim čakalnim vrstam, lahko si najamete hišo v najboljših četrtih, celo elektriko dobite ceneje, v telovadnici vam ni treba plačevati članarine in ob rezervaciji počitnic od vas ne zahtevajo depozita.

Veliko oko Velikega brata

Razdrobljene koščke tega velikega vsevidečega nadzornega očesa najdete vsepovsod po svetu: nadzorne kamere na javnih krajih, podatki s spletnih strani o nakupih, kreditih, o potrošniških navadah, bančni podatki, davčni dosjeji, zdravstvene kartoteke …, le da so se Kitajci očitno prvi domislili, da bi vse to povezali in z združitvijo vsemogočih podatkov iz različnih virov dobili enega samega vsemogočnega državnega Velikega brata. Začelo se je leta 2007, ko so hoteli ustvariti svoj lastni sistem za ocenjevanje kreditnih sposobnosti ljudi, kot ga poznajo na zahodu, in se potem – očitno – nadaljevalo z mislijo, zakaj bi se pa ustavili pri financah? Zakaj ne bi razpoložljive tehnologije uporabili za ocenjevanje državljanov tudi na drugih področjih?

Junija 2014 je Kitajski državni svet javno objavil obris načrta nacionalnega družbenega dobropisa. Cilj, so rekli, je »dvig ozaveščenosti za integriteto in kredibilnost v družbi«. Ali v prevodu, z majhno pomočjo Velikega brata so hoteli družbo, tako posameznike kot podjetja, narediti bolj pošteno in zaupanja vredno. Uvajalno obdobje naj bi se končalo leta 2020, ko bo ta model predvidoma uveljavljen v vsej državi. Danes, dve leti pred rokom, še ne vemo, ali jim bo uspelo. Vemo pa, da se zelo trudijo. Strahovito se trudijo – izdali so že plaz dokumentov, uredb, načrtov, pa tudi veliko zelo konkretnih ukrepov, na primer leta 2013 je vrhovno ljudsko sodišče začelo sestavljati črni seznam dolžnikov, kar so državni mediji slavili kot prvi korak k družbenemu dobropisu. Leta 2015 je Kitajska ljudska banka osmim podjetjem podelila licenco, da začnejo s poskusnimi sistemi družbenega dobropisa. Eno od teh podjetij je Baihe.com, največja kitajska spletna stran za zmenke, kjer ljudem dovolijo, da med svojimi podatki navedejo tudi, koliko točk družbenega dobropisa imajo. Ali pa Sesame Credit, ki ga je ustanovil kitajski spletni trgovec Alibaba, ki odvzema točke ljudem, ki nočejo plačati denarnih kazni, ki jim jih je naložilo sodišče. Prvim osmim se je kmalu pridružilo na desetine drugih podjetij.

Enoten državni sistem za ocenjevanje še vedno ne obstaja, deluje pa že kopica lokalnih pilotnih projektov. Še vedno tudi ni jasno, ali bo vse skupaj postalo enoten sistem ali pa prepleten »ekosistem« državnih agencij in zasebnih podjetij. Vemo le, da družbenega dobropisa ne bodo uvajali v Hongkongu in Makau, ki imata poseben status.

Številna podjetja sodelujejo pri izdelavi algoritmov, ki izračunavajo nagradne in kazenske točke, spletni operaterji pa rudarijo za osebnimi podatki, kot so zgodovina nakupov, zdravstvene kartoteke, zavarovanje, zasebna sporočila, finančno stanje, dolžina igranja na spletu … Marca so objavili, da bodo sankcije za ljudi in podjetja z nizkim seštevkom točk stopile v veljavo s prvim majem. V samo nekaj mesecih je bilo že več milijonov primerov, ko ljudje, nevredni zaupanja – torej tisti z majhnim številom točk –, niso mogli kupiti vozovnic za hitre vlake ali letala. Nihče jim ni prepovedal potovati. Samo do vozovnic ne pridejo.

nadzorne kamere
Reuters
Fotografija je simbolična

Kultura iskrenosti. Družbenemu dobropisu so podvržena tudi podjetja. Tako domača kot tuja. Dobropis, računajo njegovi podporniki, naj bi mimogrede opravil s problemi, kot so goljufije, ponarejeni izdelki, nezanesljivost varnosti hrane. »Kultura iskrenosti«, ki naj bi jo ustvaril novi sistem, bo učinkovito regulirala tržišče, ali v prevodu, podjetja bodo skrbno pazila, da ravnajo v skladu s pravili, zakoni in priporočili, ker se bodo bala izgube točk, ki bi jo nedvomno lahko prinesla kakšna besna stranka ali užaljeni bivši zaposleni. Podjetja z malo točkami so namreč kaznovana z višjimi davki, višjimi obrestmi za posojila, omejitvami investicij in omejitvijo možnosti za sodelovanje pri javnih natečajih.

Tuja podjetja, ki delujejo na Kitajskem, niso izvzeta. In tudi ne neprofitne in nevladne organizacije – če hočejo delovati na Kitajskem, si morajo od začetka letošnjega leta pridobiti osemnajstmestno kodo, s katero so avtomatično vključene v sistem družbenega dobropisa. In si zato Kitajska lahko privošči, da na primer pritiska na tuje letalske družbe, da na svojih spletnih straneh ali v promocijskih materialih Tajvana (ki si ga Kitajska lasti) ne smejo obravnavati kot samostojno državo, ali da nekemu japonskemu trgovcu naloži krepko globo, ker je na enem svojih izdelkov Tajvan označil kot državo. In zato nekateri že svarijo, da bo kitajski sistem družbenega dobropisa oblikoval obnašanje tujih podjetij in da ima torej potencial, »da se direktno vpleta v suverenost drugih narodov«.

Veliko Kitajcev nima nič proti kulturi iskrenosti

Morda niso navdušeni nad novim sistemom, jih pa tudi ne moti. Nepresenetljivo so to ljudje, ki imajo veliko točk, ki so torej pridni in ubogljivi državljani in niso nikoli prišli na kakšen črno listo. Nekateri sistem dobropisov vidijo kot nekaj pozitivnega, konec koncev se je na črni listi znašlo tudi že več sto skorumpiranih državnih uradnikov.

Medtem pa se v drugih državah dvigujejo prestrašeni radarji – že lahko, da kitajski družbeni poskus nekateri Američani brezskrbno označujejo kot »tisto orwellovsko neumnost«, a v večini držav pridevnik »orwellovski« (saj veste, zaradi Orwellovega distopičnega romana 1984, ki opisuje zelo podobno družbo, kot zdaj nastaja na Kitajskem) jemljejo presneto resno – ne samo da kitajski sistem dobropisov in bremenopisov vpliva na mednarodna podjetja, sčasoma bo zagotovo prestopil kitajske meje in se začel širiti po svetu. Enako gotovo je tudi, da so ponekod že vlade in še bodo, ki bi tak sistem nadzora množic navdušeno pozdravile.

Kar nas seveda neizbežno privede do vprašanja, kako je s tem pri nas. Kako strah nas mora biti? Res je, tudi pri nas je na javnih in nejavnih krajih že veliko kamer. Vedno več kamer. In vedno bolj so vsiljive. Vendar mi nismo Kitajska. In nihče še ne napoveduje združevanja digitalnih podatkov. Imamo močno civilno družbo, ki bi se uprla vsakemu poskusu vpeljave družbenega dobropisja.

Po drugi strani pa seveda previdnost ni nikoli odveč, ali kot v nekem intervjuju prav ob kitajskem družbenem eksperimentu svari komunikolog Dejan Verčič: »Vprašanje časa je, kdaj bodo, recimo, zavarovalnice začele ponujati ugodnosti, če jim bodo stranke dovolile prek pametnih naprav spremljati njihovo gibanje, krvni tlak, prehrano, spalne navade ... Če pogledamo razvoj tehnologije na tem področju in pripravljenost ljudi na uporabo teh, vidimo, da to čisto realno lahko pričakujemo zelo kmalu.«

Odvisno je torej, kot pri večini stvari, od nas samih: če bomo dovolili, da nam škilijo pod krilo, bodo to storili.

Zarja št. 42, 16. 10 2018
Zarja št. 42
Zarja št. 42

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.