Vodja skupine Manouche, ki je pred kratkim izdala novo pesem z naslovom Dotakn' se me, Robert Pikl nam je zaupal, kaj je njegov največji uspeh, pa tudi to, kaj bi vzel na samotni otok.
Kaj je vaš največji uspeh?
To, da se je ena izmed skladb z našega drugega albuma znašla na svetovno znani kompilaciji Electro Swing Revolution 6. Berlinska založba Lola's World Records vsako leto naredi skupek najboljših electro swing komadov po njihovem okusu in na srečo se je tudi naš znašel med njimi. Skladba Men si fensi je dobila svoje mesto med najbolj znanimi predstavniki našega žanra, kar je zame kot avtorja velik kompliment.
Kako si pomagate, ko ste na tleh?
Uf, ne vem … Še iščem univerzalno sredstvo za takšne situacije. Najbolj me razvedri moja triletna hči Pavlina, ki me s svojim nasmehom vsakič znova spomni, da si ni vredno prav vsake stvari preveč gnati k srcu.
Ali običajno zamujate s plačevanjem računov?
Sploh ne. Najraje se čim prej znebim tega bremena. Ravnokar se odpravljam s šopom položnic opravit to ne ravno najljubše mesečno opravilo. Mislim, da sem lahko vzor kakšnemu podjetniku ali firmi, ki ne plačuje oziroma ni plačevala svojih prispevkov in ji država »nič ne more«.
Bi znali zamenjati gumo na avtomobilu?
Seveda. Čeprav smo ena izmed redkih družin brez avta, mislim, da bi se še spomnil, kako se to naredi.
Kaj bi vzeli s seboj na samotni otok?
Ukulele ter svojo litoželezno kuhalno posodo, poleg hčerke in žene.
Koliko časa zdržite brez interneta?
Priznam, da sem vsakodnevni uporabnik interneta. Se pa večkrat distanciram od določenih informacij, ki krožijo po njem, oziroma ne verjamem vsemu, kar piše na njem.
Ste bili kdaj odvisni od kakšne igrice?
To pa res nikoli. Pri nas doma se nihče ni kaj preveč ukvarjal z računalniki, kaj šele igricami, kar se tudi vidi pri meni. Priznam, da nimam pojma o računalnikih. Je pa res, da kdaj pa kdaj na ta račun nasmejim kakšnega kolega, ko sprašujem po res osnovnih nasvetih v zvezi z »računalniško problematiko«.
Imate raje prho ali kopel?
Prho.
Kdaj ste staršem naredili največ sivih las?
Mislim, da sta mi starša v moji mladosti kar zaupala. Vedno sem veljal za pridnega in delavnega fanta. To poskušam še vedno ohranjati pri svojih skoraj štiridesetih. Vse, ampak res vse lahko dosežeš s pridnostjo in predanostjo. Talent je le pika na i. Predpogoj, da sploh opaziš svoj talent oziroma da ti on pomaga pri ustvarjanju, so ure in ure predanega dela.
Ali se znate veseliti uspeha prijateljev?
Seveda. Škodoželjnost in nevoščljivost nista moji praksi. Če je nekaj dobro, to tudi pohvalim. Je pa res, da me ni prav lahko fascinirati. Vedno sem bil zahteven do sebe in to tudi gojim v odnosu z drugimi.
Mislite, da vam kolegi zavidajo?
Hm. Ko sem pred petimi leti ustanovil Manouche, je bilo najtežje sprejeti dejstvo, da skorajda nihče izmed glasbenih kolegov sprva ni komentiral izdelka oziroma res redki. Dobra stran tega je, da sčasoma bolj zaupaš sebi in lastni intuiciji, kar te na koncu tudi dela veliko močnejšega in odločnejšega. Tako tudi veliko hitreje napreduješ. V praksi nikoli ne sprašujem glasbenikov za mnenje o neki skladbi, ki je v razvoju ali je bila pravkar končana. Če že, se raje zanašam na vtis, ki ga ob poslušanju moje skladbe doživi nekdo, ki se ne ukvarja z glasbo profesionalno.
Ste kdaj razmišljali o selitvi v tujino?
Niti ne. Sestra se je preselila v Pariz pred petnajstimi leti in kmalu zatem se je res pojavila možnost, da bi začasno živel pri njej in svaku, pa sem se odločil nasprotno in ostal tu. Odločitve ne obžalujem in mislim oziroma upam, da je tudi nikoli ne bom.
Kaj mislite, kam gredo vsi izgubljeni svinčniki?
Izrabljeni gredo v večna lovišča z njim pripadajočimi šilčki, izgubljeni pa po vsej verjetnosti v druge roke in pač zamenjajo lastnika.
