Kot je zapisal kurator Žiga Dobnikar, so se romanticizmi, ki umetniku pripisujejo poseben uvid v družbeno tkivo in zmožnost jasne artikulacije rešitev, že zdavnaj izkazali za iluzorne. Še bolj problematična se zdi ideja o družbeno udarnem potencialu angažirane umetnosti.
Določena dela so sicer lahko nosilci jasnih politično-aktivističnih idej, vendar se te v šumu podatkov, v katerega smo potopljeni, hitro izgubijo. Hkrati se zdi, da umetnost s pasivnim gledalcem ne more resno vplivati na status quo. Impulzi, ki prihajajo iz polja umetnosti, navadno ostajajo ujeti vanj in težko učinkujejo na svet zunaj kulturno-umetniškega konteksta, menijo v galeriji.
Razstava Spoj išče mesta, na katerih umetniška dela vendarle rušijo prevladujoče družbene paradigme. Umetniki pri tem uporabljajo širok spekter strategij. Odpirajo diskurze o fenomenih, ki jih sodobna družba skuša potlačiti; gledalca soočajo z njegovo minljivostjo in neizbežnim staranjem ter smrtjo, ki so v obdobju kulta zdravja in mladosti skorajda marginalizirani.
Spet drugi gledalca bombardirajo z izseki fenomenov popularne kulture. Z izpostavljanjem in pogosto izkrivljanjem podob in motivov, ki so integralni del vizualnega spomina sodobnih družb, kažejo na samoumevno prisotnost pogosto problematičnih arhetipov in na odsotnost refleksije o njihovi vsakodnevni uporabi.
Tretja skupina del pa temelji na opazovanju, raziskovanju absurda človeškega obstoja. Zapovedano iskanje sreče, uspeha in samouresničitve, ki so domnevno nujni za zdravo in izpopolnjujoče življenje, je obsojeno na neuspeh; ključni problem je, da posameznik največkrat niti sam ne razume, česa si želi in robotsko sledi nerazumljivim rutinam in protokolom.
Na razstavi s svojimi deli sodelujejo umetniki Goran Bertok, Ivan Volarič - Feo, Tomaž Furlan, Žiga Kariž, Zmago Lenardič in Jasna Hribernik ter Oliver Pietsch.
