To je ocena sodnih izvedencev za nevropsihijatrijo, ki se v vsakdanji praksi srečujejo z najbolj surovimi morilci, obsojenimi na najtežje zaporne kazni, kot tudi s psihiatričnimi primeri, ki so zaradi najtežjih zločinov zaprti psihiatričnih oddelkih bolnišnic.
Sogovorniki srbskih medijev, niso želeli z imenom in priimkom govoriti o tem, kaj vse se plete v glavi Jeleninega morilca, ki je že 59 dni na prostosti, vsak dan pa lahko v medijih spremlja neverjetne razlage in pojasnjevanje svojega zločina.
V neuradnem delu pogovora, strokovnjaki pojasjujejo, da je morilec zdaj sredi dveh psiholoških faz. Natančneje, obstaja možnost, da išče pozornost in da mu godi ves ta medijski pomp, ali pa, da se pritaji in skrije, "kot kača noge", in naredi vse potrebno, da ga policija ne bi nikoli odkrila.
Možno je, da si želi, da bi ga odkrili in bi tako postal opažen, pomemben in slaven. Hkrati pa je zaradi tega, kar je storil, tudi v psihični stiski, saj ga gotovo bremeni samo dejanje zločina, vendar pa tudi neprenehna pozornost, da se ne bi izdal s kakšno napačno potezo, in tako za vedno zapečatil svojo usodo.
Po mnenju izvedencev, je odločilnega pomena odkritje motiva zločina, saj je na podlagi tega veliko lažje usmeriti preiskavo na pravo sled, ki lahko privede do morilca.
Težko je ugotoviti, kdo je morilec, če ne poznamo motiva. V takšnih primerih, so osumljeni najprej ljudje, ki so bili žrtvi najbližje. Vendar pa, kadar ni dokazov, da so vpleteni, sledi na kraju zločina pa se ne ujemajo z osebami iz kriminalnih kartotek, preiskava hitro zaide v slepo ulico. Lahko mine tudi več let, preden odkrijejo morilca. To se lahko zgodi, če se njegovi odtisi naključno najdejo v policijski zbirki podatkov, ali če se preda sam.
Policija mora najti predmet, s katerim je bila umorjena Jelena, ali pa pričo zločina. Vse dokler se to ne zgodi, bo primer ostal nerazrešen. Problem je v tem, da se je policija preveč oprla na poligraf in analizo DNK, kot ključnega merila resnice, so še povedali sogovorniki spletnega medija alo.rs.
