Dvom v »nadnaravno« razumem, tolaži me misel, da se za stik s pokojnimi odloča vse več ljudi, osrečuje pa me dejstvo, da sem lahko del te zgodbe. Spomnim se časov, ko sem se soočala z dejstvom, da je medijstvo moje poslanstvo, pa še sama v onostranstvo nisem najbolj verjela. Vedela sem le, da se nekaj dogaja okrog mene, nekaj neotipljivega, a niti v sanjah si nisem predstavljala, da so to dušice, ki mi želijo nekaj sporočiti. Po močnih življenjskih preizkušnjah sem se, postavljena pred dejstvo, le odprla za duhovnost do te mere, da sem v nekaj verjela, zaupala.
Tako sem začela verjeti v Božansko, se začela povezovati in spoznavati z Angeli in Boginjami … Preželo me je zaupanje, da če se bom povezovala, bo moje življenje postalo lažje.
ŠOKANTNO SPOROČILO
Tisti trenutek, maja 2016, ko sem izvedela, da sem medij in da je del mojega poslanstva povezovanje s pokojnimi ter prenašanje sporočil, sem bila čisto iz sebe, šokirana. Tri prijateljice smo bile na obisku pri gospodu v Domžalah, ki se ukvarja s podobnimi stvarmi. Jaz, plašna deklica, ki niti grozljivk ne gleda, kaj šele da bi se pogovarjala o duhovih, mrtvih … Da bi se zdaj prav ta Justina pogovarjala z dušami? Bila me je sama groza. Zdaj, kot se ozrem nazaj, pa se mi zdi ta odziv smešen.
Ko smo se nato peljale proti domu, sem bila čisto tiho, čisto iz sebe. Nikakor nisem mogla dojeti, kaj se mi je pravkar zgodilo. Po tistem dnevu sem to misel, strah, vse te občutke zaklenila vase in nisem želela niti govoriti o tem.
ČAS PREIZKUŠENJ
Po dveh mesecih sem zbolela in imela grdo izkušnjo s partnerjem. Izkušnja je bila res huda. Hkrati pa so se tudi s hčerko dogajale težke stvari, travme, za kar sem porabila vso svojo energijo. Vse, kar se mi je takrat dogajalo, me je počasi pripravilo do tega, da se odprem, prepustim in zaupam svoji usodi, svojemu poslanstvu. Tako sem tudi storila. Počasi, korak za korakom sem začela zaupati, brati knjige o duhovnosti, privlačila sem ljudi s podobnimi izkušnjami in začeli so prihajati tudi ljudje, ki so želeli, da se povežem z njihovimi pokojnimi. Sploh ne vem več natanko, kdaj se je to zgodilo. Ne vem niti, ali so bili ti dogodki posledica tega, da sem potrebovala preizkušnje, da se spet odprem, ali je bil posredi kakšen drug namen, kdo ve. Kakorkoli, tako se je moralo zgoditi in za to sem hvaležna.
DELOVANJE IZ LJUBEZNI
Povezovanja z Božanskim in z dušami sem se počasi učila sama oziroma sem prisluhnila navodilom od zgoraj. Da bi se lahko povezovala s to prečudovito energijo, mi ni bilo treba obiskati niti enega seminarja ali delavnice. Bila sem tako dovzetna za to in dovolj zrela, da sem se preprosto povezala v kanal, vprašala, kar me je zanimalo, in nato prejemala sporočila. Od nekdaj sem čutila, da boš, če deluješ iz čiste ljubezni in za dobro vseh vpletenih, dobil jasna in močna navodila. In jaz sem jih.
Sprva sem dvomila, ali sporočila res dobivam od duš pokojnih ali jih morda le sama želim slišati. Ko sem umirila um oziroma ego in podala pravo namero za točno določeno osebo, sem prejela prava sporočila.
Zaupanje vase – in tudi zaupanje ljudi, ki so hodili k meni – se je še okrepilo, ko sem začela dobivati imena duš, datume, informacije o dogodkih in dejstvih iz njihovega življenja, za katere sicer ne bi mogla vedeti. Informacije so se vrstile, bilo jih je vse več, in vse več ljudem sem lahko pomagala do povezave s pokojnimi.
PRAKTIČNO DELO
Eno najpogostejših vprašanj, ki mi jih zastavljajo, se glasi: »Ali te seanse močno izčrpavajo?« Od vsega začetka mojega poslanstva, povezovanja s pokojnimi, je moj odgovor: »Ne, na koncu seanse sem vedno umirjena, blažena in hvaležna za svoj dar.«
Večinoma, ko kanaliziram sporočila pokojnih, med seanso začutim dušo pokojnega, včasih bolečino, napetost in nervozo. Ampak vse to je trenutno, in potem ko predam sporočilo, vse izgine. Kot bi mi padla skala s prsi. Včasih se jočem, drugič čutim veselje, srečo in radost. Marsikdo si mojo izkušnjo predstavlja narobe. Pogovori s pokojnimi me namreč v celoti pomirijo. Povezovanje, čutenje, pretok misli, energije in sporočil do osebe, ki je prišla do mene, vse to mi daje neizmerno zadovoljstvo in čutim globoko hvaležnost. Hvaležnost, da sem lahko tista vez med svetovoma, povezava, neizrečene besede, ljubezen, ki se pretaka med osebama. Zato ob tem večkrat tudi jaz izkusim solze sreče.
Tudi oseba na drugi strani, ki je prejela sporočila in se je lahko prek mene povezala s pokojnim, je neizmerno hvaležna in sproščena. Njena duša je umirjena. In tudi to je namen medijstva – povezovati se s pokojnimi ter hkrati umiriti dušo, razčistiti, odpustiti in izpustiti.
Topel objem, solze v očeh in iskrena zahvala so dejanja vsake osebe po mojem pogovoru z njenimi najdražjimi. Zato to delo opravljam z vsem srcem, z vso svojo energijo in ljubeznijo.
