Astro

Tišina ni, le kar se zdi - v njej lahko najdemo sebe

Tjaši Artnik Knibbe, učiteljica čuječnosti
13. 10. 2021, 15.15
Posodobljeno: 13. 10. 2021, 15.42
Deli članek:

Kdo sem, če nisem le svoje misli, če nisem le čustva, ki jih zatiram, in zaznave v telesu, ki jih čutim? Kdo sem, če nisem vloge, ki jih v dnevnem tempu bolj ali manj vešče izmenjujem?

Profimedia
objemanje dreves

Ali obstaja v moji sredici točka, ki nosi v sebi modrosti prednikov in me lahko bolj varno vodi skozi življenje?

Vprašanja, ki že v sebi nosijo izjemno moč čuječe prisotnosti in nam, če jim dovolimo do odgovora, nosijo jasne usmeritve.
V svetu glasnosti in izjemnih šumov, ki prihajajo z vseh vetrov, je stik s to srčiko neprecenljiv orientir, ki pomaga pluti čez še tako zahtevna čustvena morja. In umik v intimo notranjih svetov je lahko izjemno orodje, ki nas vodi do tega neusahljivega vrelca moči in ljubezni.
A kako to storiti? Danes je na voljo dovolj kakovostnih mentorjev, ki vam pri tem lahko pomagajo, svetujem pa – ne glede na pot, ki jo uberete – vztrajnost in disciplino. Dve besedi, ki se ju v današnji poplavi skomercializirane duhovnosti sliši zelo redko, a brez teh dveh izjemnih kvalitet težko dolgoročno vplivamo na podzavest, živčni sistem in sistem navad, ki jih želimo doseči.

PONOTRANJENJE
Ko se naučimo novih tehnik, ki delujejo na naš um blagodejno ter nam pomagajo do miru in harmonije, je treba v prvi fazi zorenja namreč vztrajati pri tem, da jih ponotranjimo v svojo vsakodnevno prakso ter vsako celico in dih. Tako umirjen um je nato kot prazno platno, na katero lahko življenje čara svoje primarne načrte. Sicer je slika veliko bolj zmedena in se na njej pogosto znajde več barve iz okolja kot naših unikatnih vzorcev in kreacij. V tem polju tišine lahko človek mirno opazuje okolje ob sebi in se s polno namero aktivira, ko je to potrebno, ter ne maha vsepovprek s svojo neuravnoteženo čustveno energijo in nejasnimi mislimi. V svojih aktivnosti je pronicljiv in ubran, na okolico pa veliko manj nereaktiven. V svojem življenju ima veliko več izbire, a se sočasno zaveda tudi tega, kako povezan je s celotnim stvarstvom. Od tod tudi globoko spoštovanje do naravnega življenja, ki vznikne spontano v tako prebujenem srcu.

RAZLIČNE PASTI
Kaj vse torej moti naš um, da se ne more varno in mirno odpreti vsej ljubezni življenja? Motilcev je v okolju danes več kot kdaj prej. Naj kot primer vzamem družbene medije. Čuječ opazovalec bo hitro dojel, da je to izjemno močno vibrirajoča energijska mreža, ki nosi v sebi naboj privleka. V svojo hobotniško energijo dobesedno sesa naš um, ki v kvantnem smislu nima meje in je veliko bolj ranljiv za tovrstne kognitivne manipulacije, kot bi si morda želeli priznati. Tako se vsakič, ko se povežete na primer s Facebookom, energijsko povežete z veliko maso projekcij in idej, kar lahko izjemno obremenilno vpliva na živčni sistem. Če niste vešči tehnik ohranjanja svojega energijskega polja, vas z lahkoto potegne v večje delovanje in vam poje veliko več energije, kot se sploh zavedate.
Svojim strankam pogosto svetujem, da so pri uporabi družbenih medijev izjemno oprezne in modre. V okolju je še veliko podobnih izzivov, ki se jih je vredno zavedati: toksični ljudje, toksično okolje, pomanjkanje ravnovesja med zaprtimi prostori in naravo, prevelik šum v okolju, strah pred lastno tišino, kemične in nekemične odvisnosti, nezdrava hrana …

MOČ NARAVE IN DIHA
Če bi izmed različnih izjemnih tehnik za vračanje vase morala izbrati dve, bi vsekakor svetovala reden čuječ obisk narave in dih.
Ko govorim o čuječem stiku z naravo, mislim na to, da si redno dovolimo biti v njej ranljivi. Z vso napetostjo in morebiti čustveno težo se ji predamo. Potopimo svoje nožice v vodo in jo prosimo, da odplakne neuravnovešene energije, se dotaknemo drevesa in ga prosimo, da sprejme višek napetosti elektromagnetnega polja, ki pregreva naše telo, se zahvalimo vetru, da vetri naše misli, in soncu, da nam greje srce. Da ne jemljemo teh stvari kot same po sebi umevne, ampak jih začinimo z močjo hvaležnosti.
Omenim pa tudi izjemno moč diha, ki ga na svojih delavnicah postavljam kot eno osrednjih orodij za povezavo z dušo. Pogosto svetujem povezani dih, ko denimo deset minut dihamo počasi in nežno ter povezano brez prekinitve. Pri tem pazimo, da se ob vdihu trebušna votlina razpre in ob izdihu spusti. Z namero, da v svoje fizično in energijsko telo vabimo zdravilno energijo zavesti. Tako se naša srečanja hitro prelevijo iz učenja o zavesti v zdravljenje te dobrohotne ljubezni, ki nam je vedno na voljo.