Novice Svet24

»Za balerino ne more biti hujšega od tega, da jo izda njeno telo. In natančno to se mi je zgodilo, ko sem si najmanj mislila in želela. Letošnja baletna sezona je bila zelo posebna in naporna. Kot da bi želeli občinstvu dati vse, kar zmoremo ponuditi, preden bi se morali spet posloviti. Tako smo imeli le tri tedne dopusta, preostali čas pa smo imeli vaje in predstave, pa odlično gostovanje v Španiji … Po poškodbi sem potrebovala kar nekaj časa, da sem za silo okrevala. Saj ne vem natančno, kaj mi je bilo huje, fizična ali psihična bolečina. Hudo mi je, ker imamo predstave, jaz pa ne morem plesati, česar si tako želim, saj sem bila v res odlični formi. Očitno pa mi je telo želelo sporočiti, da je morda vsega malo preveč, in me ustavlja. Zdaj redno hodim na fizioterapijo in komaj čakam, da spet obujem baletne copate. Po žalostnem začetku letošnje jeseni se počasi pobiram. Mi je pa vseeno lepo, ko sem več časa doma in imava zjutraj, preden gre v vrtec, z Jašo več časa za skupno crkljanje,« pravi Ana, ki je vesela, da za snemanje šova lahko sedi.

Trda pot talentov
»Prav hecno je bilo, ko me je voditelj Sašo Stare prinesel na žirantski stol. Me prav zanima, ali sem mu bila težja fizično ali po značaju,« ni Ana izgubila svojega prepoznavnega smisla za humor. Pokonci jo držijo veselje nad srečanjem s preostalimi člani žirije in novi kandidati. »Osupljivo je, koliko vsega se skriva v ozadju nastopa talentov, koliko truda je potrebnega, ki se ga v tistih minutah na odru niti ne vidi. Najbolj se me dotaknejo posamezniki, ki jim ni bilo vse položeno v zibelko, temveč so morali garati, a so zato boljši,« pove Ana in se spomni začetkov svoje kariere. Imela je nekaj talenta, pa veliko močne volje in podpore domačih. Starša, ki nista bila posebno premožna, sta se morala marsičemu odreči, da sta hčerki plačala ure baleta. Pa tudi sama je ves denar, ki ga je zaslužila, namenila za svojo ljubezen. »Tudi če si talent, je brušenje tega velik finančni zalogaj. Moraš trdo delati, pomagajo tudi kakšna štipendija, pa vztrajnost, izobraževanja, festivali, tekmovanja, kjer spoznavaš nove (prave) ljudi, si odpiraš vrata in nabiraš izkušnje. Sama sem imela veliko srečo, da sem šla pri 16 letih na državno tekmovanje in zmagala. To mi je dalo krila za naprej, pa tudi samozavest, česa sem zmožna, če sem prej kdaj dvomila,« se spominja Ana in dodaja, da je življenje umetnika lepo, pa tudi peklensko. Nori urniki, nič prostih dni med letom, vse dneve si na vajah in predstavah. Le redki to zmorejo zdržati in ostati skupaj. Izvedeli smo, da tega nista zmogla ona in Miha. »Ja, res je, nisva več skupaj. Vendar se trudiva biti še naprej ljubeča in odgovorna starša ter delovati v skupno dobro Jaše. Več pa ne bom komentirala,« je še povedala Ana.