Novice Svet24

»Čisto iskreno, v svojih 25 letih sem verjetno na starost pomislila le nekajkrat, pa še to zelo bežno. Vse dokler nismo pred mesecem dni snemali videospota za mojo novo pesem Ti, v katerem sem se postarala za vsaj 40 let. Priznam, da sem takrat prvič poglobila svoje razmišljanje o tem, kako dejansko bo, ko bom nekoč stara gospa. Me pa misel na to ni prestrašila, prej nasprotno,« pravi Eva Boto. Čeprav za zdaj gub seveda še ni na spregled, pa ne ve, kako bo, ko bo zagledala prve. »Morda ne razumem, zakaj se vse ženske tako bojimo tega oziroma zakaj bi se sploh morale bati staranja in gub. To dojemam kot del življenja, ki ga moraš sprejeti. Sicer pa, ko sem se po preobrazbi v staro gospo pogledala v ogledalo, sem si rekla, da bom prav simpatična starka,« se nasmeji. In če bi stopila v časovni stroj, ki bi jo popeljal v prihodnost, kaj bi Eva kot upokojenka počela? »Upam, da bom lahko čim dlje nastopala na glasbenih odrih, vendar bi to takrat res omejila na neki minimum, preostali čas bi verjetno potovala po svetu, spoznavala druge kulture, predvsem hrano. Ja, veliko bi jedla.« (smeh)

Od botoksa do dobrih genov
Je imela pa Eva že v mladosti na račun svojega priimka kar nekaj neobičajnih vzdevkov, kot so Evka pavka, Botica, Botka, pa tudi Botoks, a tega ni nikoli vzela kot zbadanje. »Menim, da samo sebe kar dobro poznam, in lahko trdim, da se za botoks ali kakšno drugo operacijo ne bom nikoli odločila, čeprav nimam do tega nikakršnih predsodkov. Če je zaradi tega posameznik bolj zadovoljen s seboj, samozavesten, naj to tudi stori. Verjamem, da lahko to marsikomu polepša, predvsem pa olajša življenje.« Zato pa sama raje prisega na naravno lepoto in se rada poda na masažo. »Masažo bi lahko prenesla vsak dan, če bi lahko. (smeh) Priznam, premalokrat si jo privoščim. Je pa res, da veliko časa namenim predvsem svoji koži – največ na obrazu. Kar nekaj časa porabim za njeno nego, tako zjutraj kot zvečer z uporabo dobre kozmetike, poskrbim za redne obiske pri svoji kozmetičarki, ker dejstvo je, da je moja koža na obrazu zaradi narave dela obremenjena od vseh izdelkov. Verjetno največ pozornosti pa namenim svojim lasem. Zanimivo, da so ravno lasje ena izmed prvih stvari, ki jih najprej opazim na človeku – ni lepšega kot videti močne in sijoče. Od svojih las ne pričakujem nič drugega. Tu sem tudi hvaležna za genetiko, ki jo imamo v družini, saj imamo vsi zelo močne in goste lase, res pa je, da brez prave nege ne bi bilo nič, poleg tega pa enkrat mesečno obiščem frizerski salon in se pustim razvajati.«

O lepotnih idealih in resnični sreči
So pa današnje generacije mladih tiste, ki predvsem na družbenih omrežjih dajo veliko na videz. »Čisto preveč si prizadevamo za navidezno popolnost, preveč se obremenjujemo s tem, kdo ima več všečkov, katero fotografijo objaviti, da bomo videti najbolje, že to, v kakšen položaj se sploh postaviti, da bomo videti čim lepše … Vsi imamo enake težave, tudi sama kdaj pomislim na katero od teh naštetih. Po eni strani je za to kriva družba, v kateri živimo, po drugi pa smo si krivi sami, ker smo kot ovce, ki temu sledimo. Imam sicer občutek, da se to počasi, res počasi spreminja, saj se o teh stvareh vse bolj ozavešča. Tudi sama se trudim za to, da se na družbenih omrežjih vse večkrat pojavim brez filtrov, kdaj tudi brez ličil, ker to je pač realnost. To sem jaz. Rada se uredim in se počutim lepo, elegantno, po drugi strani pa čutim samozavest tudi takrat, ko me ljudje vidijo brez ličil, z vsemi mojimi nepravilnostmi.«
Kljub dobrim genom prikupna rdečelaska vse bolj skrbi za zdrav življenjski slog. Kakovostna prehrana in gibanje sta del njenega vsakdana. »Odkar imam psička Luckyja, vsak dan ogromno hodiva, priznam, da sem posledično kar malo vzljubila tudi hojo v hribe, sicer pa poskrbim, da se vsaj trikrat na teden odpravim na intenzivnejšo vadbo, tako za kondicijo kot tudi za fizično moč. Lucky pa poskrbi tudi za mojo notranjo vitalnost. Toliko sreče, kot je je on prinesel v moje življenje, je neverjetno. Če bi vsi ljudje nosili v sebi pol toliko ljubezni, naklonjenosti in spoštovanja kot psi, bi bil svet veliko lepši. On je tisti, ki me pomiri, nasmeji s svojimi vragolijami, on je tisti, ki je najsrečnejši, ko pridem domov, pa četudi sem ga pustila samega za zgolj pet minut. Da ne govorim o tem, da sem človek objemov, in ta pes me zna objeti in natančno ve, kdaj to najbolj potrebujem. Sploh se ne čudim, da sem mu dala ime Lucky, ker je ena sama velika sreča.«
Izredno hvaležna je glasbenica tudi svojim staršem. »Zlati so. Neizmerno hvaležna sem jim za vso podporo, ki mi jo zagotavljajo že od samega začetka. Če kdo, sta me oče in mama naučila, da se moraš v življenju boriti in trdo delati za tisto, kar si želiš doseči. Vedno sta in še vedno mi govorita: 'Daj, uči se, delaj, poskusi, samo razmišljaj z glavo.'«