Novice Svet24

A ko nas Domen spusti v svojo notranjost, tudi tam odkrijemo lepoto – v njegovih mislih. V sebi pa nosi tudi nagnjenost k ezoteriki in nadčutnemu, za katera pa niti sam dolgo ni vedel, da sta usidrana vanj.

Se v življenju veliko srečujete z ezoteriko?
Da, z energijami, vibracijami in intuicijo sem se večkrat srečeval, a sem njihov vpliv venomer jemal z rezervo, dvomil sem o njih in njihovem obstoju. Celo svoji intuiciji, ki me še nikoli ni zapeljala v napačno smer, nisem popolnoma zaupal. Odkar pa je umrl naš ata, verjamem v stvari, za katere si nikoli nisem mislil, da bom – v reinkarnacijo, potovanje duš …

Ste njegov odhod začutili v sebi?
Ko je oče zbolel za pljučnico, so ga v bolnišnici dali v umetno komo. Štiri dni prej, preden je njegova duša zapustila fizično telo, pa se je prišel od mene poslovit. Začutil sem gromozansko praznino, ves večer sem jokal, po telefonu poklical brata in svakinjo. Še nikoli nisem jokal pred njima, a solz niti nisem poskušal zaustavljati. Bile so mi v olajšanje. Čistile so mi srce.

Ste ob slovesu očeta poskušali zadržati v fizičnem svetu ali ste mu dali prosto pot?
Vse na svetu bi naredil, da bi ga obdržal živega, a sem vedel, da je slovo odločitev njegove duše. In ta nikoli ne more biti napačna. Dopovedoval sem si, da gre v svetlobo, v nov svet, kjer mu bo lepo. A šele nekaj časa po šoku ob slovesu sem dojel, da je njegova energija šla v drugo obliko in da je še prisoten v meni ter ob meni.

Kako ste to zaznali?
Čutil sem ga ob sebi v zelo različnih situacijah, potem pa sem začel še intenzivno sanjati o njem. Tako močnih sanj, kot so te, v katere pride on, še v življenju nisem imel. Je pa ata v sanjah vedno lep, nasmejan, in ko se zbudim, mi je žal, da nisem še naprej z njim. S svojo pojavo v sanjah me je popolnoma prepričal, da mu je na drugem svetu lepo in da ni pozabil name ter na družino.

Prihaja oče v sanje tudi drugih družinskih članov?
Da, in o nočnih doživetjih z njim se tudi odkrito pogovarjamo. Vsi jih razumemo kot blagoslov.

Mislite, da so ta prijetna srečanja posledica dobrega razumevanja med vami za časa njegovega življenja?
Verjetno. Oče je bil zelo avtoritativen, jaz sem imel do njega kar »rešpekt«, a sva bila tesno povezana. Nikoli nisem do njega gojil nobene zamere, veliko sva se tudi pogovarjala. Odnos bi opisal kot zelo močan, v nobeni situaciji površinski, kaj šele travmatičen.

Začutite očeta ob sebi kdaj tudi v budnem stanju?
Čutim ga, ja, zato se z njim pogovarjam, posebej ko sem pred pomembnimi odločitvami. Vprašam ga za nasvet in dobim ga. Moram pa priznati, da če bi mi nekdo pred očetovo smrtjo dejal, da se bom glasno pogovarjal z nekom, ki ga ni več na tem svetu, bi se mu samo smejal. Ob prvih pogovorih sem tudi sam sebe spraševal, ali se mi morda meša.

Greste pogosto na pokopališče, na njegov grob? Se tam morda počutite bližnje njemu?
Na pokopališče hodim, seveda. A grob se mi zdi le simboličen prostor, bolje in hitreje ga začutim, kadar se z mamo in bratom o njem pogovarjamo. Sem se pa zalotil, da med pogovori o njem, ali ko se pogovarjam z njim, vedno zrem v nebo.

Pričakujete, da vam bo z neba poslal kakšen znak?
Ne. Zdi se mi, da me oče, če gledam v nebo, bolje sliši.

Hodite v kakšne kotičke, ki jih je imel oče za najljubša mesta?
Kot njegovo zapuščino nisem vzel nobenega kraja, temveč psa Maksa in mačka Šaneka. V njiju sem videl fizično otipljivo povezavo z očetom. Pa je nekaj mesecev po očetovi smrti preminil Maks, pred dnevi še devetnajstletni Šanek. Ko sem ga že povsem onemoglega pripeljal k veterinarju, sem mu na uho zašepetal, naj pozdravi ateja in Maksa.

Iščete kdaj za te močne energije okoli sebe razumsko razlago?
Ne trudim se z nobeno razlago, niti sanjske knjige še nisem odprl – in je niti ne bom. Kot je, tako to vzamem, jemljem, kar prihaja, se predajam in zaupam, da je vse zame prav in ob pravem času.