Novice Svet24

Kot veterinarja so me nekega dne poklicali, da pregledam deset let starega irskega volčjega hrta, ki se je imenoval Belker. Lastniki psa, Ron, njegova žena Lisa in njun sin Shane, so bili nanj zelo navezani, zato so upali na čudež.

Pregledal sem ga in ugotovil, da umira zaradi raka. Družini sem povedal, da Belkerju na žalost ne moremo več pomagati. Ponudil sem jim uspavanje psa v njihovem domu. Razložil sem jim, da bo Belker tako najmanj trpel. Dogovorili smo se, da bom postopek opravil naslednji dan.

Naslednjega dne sem se vrnil. Ron in Lisa sta poleg povabila tudi sina, saj sta menila, da se bo morda lahko kaj naučil iz te izkušnje. Sedli smo okrog Belkerja in njegovi družinski člani so ga še zadnjič božali, medtem ko sem jaz opravljal svojo neprijetno nalogo.

V naslednjih nekaj minutah je Belker tiho preminil. Žalost je visela v zraku in začeli smo se pogovarjati o žalostnem dejstvu, da so življenja psov krajša kot naša.

Shane nas je pozorno poslušal, nato pa vzkliknil: »Jaz vem, zakaj!«

Vsi smo se obrnili k njemu. Kar pa je povedal v nadaljevanju, me je osupnilo in spremenilo moj pogled na življenje. Še nikoli namreč nisem slišal lepše razlage.

»Ljudje se rodijo zato, da bi se učili in naučili živeti dobro – imeti radi ljudi okrog sebe in biti prijazni, kajne?« je rekel šestletnik. In nadaljeval: »No, psi to že vedo, zato jim ni treba ostati tako dolgo kot nam.«