»Ujeli ste me ravno pri preverjanju, kako je s tiskom moje prve knjige Vdihni življenje s polnimi pljuči. Od nekdaj sem rada pisala. Proti koncu osnovne šole sem prejela nagrado na Linhartovem tekmovanju za najboljši prosti spis v Sloveniji. Nedavno sem pisala tudi kolumne za portal, ki so bile lepo sprejete. Pisanje knjige je šlo kar samo od sebe, saj sem točno vedela, kaj vse želim povedati. Najprej o ruski dihalni telovadbi; predstaviti to odlično tehniko, ki je na zahodu skoraj neznana. Opisala sem jo podrobno in dodala nazorne fotografije ter lastne izkušnje, saj jo tudi že nekaj časa učim. Drugi del knjige je posvečen zdravemu življenju oziroma odnosu do njega skozi moje oči. Oder je zelo naporna zadeva, in če ne skrbiš dobro za svoje zdravje, fizično in psihično, se lahko hitro posloviš. Razkrivam drobne skrivnosti za dobro formo, lep videz in življenjsko vitalnost, ki sem se jih naučila čez leta od različnih strokovnjakov in kolegov, zlasti v Rusiji in Angliji. Knjiga je nastajala vse od lanskega poletja. Zaradi epidemije se je izid precej zamaknil. Zdaj sem res zadovoljna, tudi odzivi prvih testnih bralk so zelo dobri,« razkrije pevka.
Pomagaj sebi in drugim
»Dihalno tehniko sem začela uporabljati povsem spontano. Pred nekaj leti sem se zaradi lastne krize z zdravjem in preutrujenostjo začela zelo intenzivno ukvarjati z rusko dihalno telovadbo, posebno tehniko, za katero lahko rečem, da me je rešila. Veliko ljudi, ki so slišali mojo pripoved o tem, je že pred epidemijo zanimala ta vadba. Tehnika je zelo primerna za sodobnega človeka, je aktivna, zabavna, izvajamo pa jo lahko kjerkoli in kadarkoli, brez posebnih pogojev ali opreme. S pojavom novega virusa, ki napada dihalne organe, pa je pri ljudeh zelo poraslo zanimanje za kakovostno dihanje. Kar 80 odstotkov ljudi diha plitko in prehitro. Še sami ne vedo, da se zaradi tega počutijo veliko slabše in da je to lahko vzrok za nastanek številnih bolezni,« razkrije Manca, ki so ji zaradi korone čez noč odpadle prav vse aktivnosti marca, aprila in maja. Nekaj se jih je preneslo na jesen. Nekaj koncertov je imela junija, julija je spet vse odpadlo, avgusta ima nekaj manjših koncertov. Načrtovane ima tudi predstavitve knjige. Dokler bodo vremenske razmere dopuščale, bodo kar zunaj. Za jesen pa se ji nabirajo tudi termini za koncerte. »Vedno sem optimistka! Seveda pa ne bi zmogla vsega brez pomoči moža. Delo z Benjaminom kot partnerjem se iz leta v leto krepi. Res ne vem, kaj bi brez njega, tako vsestransko sposoben je. Le redki vedo, da je bil v mladih letih prvak nekdanje Jugoslavije v elektrotehniki in eden najboljših v Sloveniji v fiziki. To obširno znanje mu pomaga tako pri oblikovanju zvoka na odru in v studiih kot pri tem, da je podkovan v vsem v zvezi z računalniki in spletom. Ima tudi zelo dober okus – mojo knjigo je čudovito oblikoval. Žene me naprej in še višje. Podpira me v vsem in mi pomaga realizirati vse sanje. Ne poznam bolj sposobnega in bolj delovnega človeka. Zdaj začenja pisati doktorat na Dunajski akademiji za glasbo,« pohvali Manca svojega moža Benjamina Izmajlova.
Spretno krmari med kariero in družino
Pevka priznava, da je včasih težko krmariti med poklicnim in družinskim življenjem. Ena hči je 13-letna najstnica, druga šestletnica, ki še vedno potrebuje veliko pozornosti in časa. »Starejša Izabela mi veliko pomaga in je res krasna punca. Na splošno je moja zadolžitev kuhanje – včasih tudi dva obroka dnevno – in vsa gospodinjska opravila, pri katerih mi priskoči na pomoč Izabela. Benjamin vodi poslovne zadeve, nenehno sedi za računalnikom zaradi vseh mogočih stvari. Prav tako postori vse po domu, tudi zahtevnejše stvari, nikoli ne potrebujemo nobenega mojstra. Najtežje se mi zdi zadnje čase najti čas za gibanje, saj ga bore malo ostane. Največkrat to potem rešim s plavanjem v jezeru blizu našega doma,« razkrije.
Novi začetki
Od nedavnega Manca in njeni plavajo v Vrbskem jezeru v bližini Celovca, kamor so se preselili. Pevka je sicer v svojem življenju okusila kar nekaj tujine, predvsem ko je študirala v Londonu in Rusiji. Pred kratkim pa je vsa družina obrnila nov list v življenju. »Do selitve v Avstrijo je prišlo spontano, a tudi zelo premišljeno. Izabela si je želela na gimnazijo v Celovec, Benjamin pa nadaljevati študij na Dunaju, kjer tudi občasno že dlje časa poučuje. Zato smo se odločili za ta premik, ki ga v resnici dojemam tako, kot da sem še vedno v Sloveniji. Vsaj dvakrat na teden sem nazaj, zaradi različnih aktivnosti, pripeljem otroke k babicam in podobno. Še vedno imamo hišo na Gorenjskem, tako da smo zdaj nekoliko razpeti med obema lokacijama. Slovenci so tukaj na vsakem koraku. Veliko najinega ustvarjanja je posvečeno promociji in ohranjanju slovenske kulture tudi prek meja. Tako da ni kaj bistveno drugače kot prej,« pove Manca in doda, da v Sloveniji zanjo vse ostaja, kot je bilo. V Avstriji pa vidi nove priložnosti, da sta z možem bolj prisotna še na avstrijskem in nemškem kulturnem področju. Vesela je, da se bo dobro naučila še enega jezika, kar v njenem poklicu pomeni veliko dodano vrednost. »Avstrijci so po mojih izkušnjah zelo prijazni in topli ljudje, kar nekaj prijateljev že imamo. Hčerki bosta obe hodili v slovenske šole. Tudi zanju je dobro in bo v življenju lahko koristno, da se naučita nemščine. Na vse skupaj gledam zelo 'nedramatično', skoraj nimam občutka, da sem se kam preselila. Do Ljubljane imam le malo dlje kot prej iz Gorenjske,« pravi Manca, ki si ne dela prevelikih načrtov. Želi živeti zdravo, srečno, s svojo družino. Želi se čim več ukvarjati z glasbo, saj zdaj že pogreša večje koncerte. Želi se naučiti še veliko novega in učiti tudi druge. Petja, dihanja, pa tudi življenjske filozofije, odnosa do življenja, umetnosti.
