Astro

Edini odnos, v katerem nosi vso odgovornost ena oseba, je starševstvo

Danica Lončarič
15. 6. 2020, 07.00
Deli članek:

Kako do popolnega odnosa starš – otrok je vprašanje, s katerim se je ubadal ali se ubada prav vsakdo, ki je kdajkoli zibal svoje dete.

Profimedia
otrok

Odnos starš-otrok je zahteven in tudi edinstven, saj je v množici odnosov, ki jih v življenju ustvarimo, edini, v katerem nosi celotno odgovornost samo ena oseba: starš.
Govorimo o resnično izjemno specifičnem odnosu, v katerem - če se ne vzpostavi dobro, lahko nosi zelo kritična ali celo travmatična sidra tudi v pozno starost otroka. Starš se mora zavedati, da je starš in čustveno dozorela oseba, od otroka ne smem pričakovati, da bo razumel, da bo vedel …
Pokazati mu moramo in biti za vzor.

Neštete različice
Vsi straši stremimo k temu, da bodo naši otroci zrasli v čudovite ljudi, pametne in sposobne. V agoniji, da bi iztržili iz njihovih otroških življenj čim več, nekateri starši tekmujejo sami s seboj, da bi njihov otrok dosegal le najboljše rezultate in obiskoval čim več športnih disciplin, spet imamo starše, ki jim je bilo v življenju veliko prikrajšano in zdaj želijo vse nadoknaditi pri svojem otroku in ne pozabimo še na tiste starše, ki so po dolgem pričakovanju dobili svojega edinega potomca in so temu posledično izbrisali vse meje in postavili otroka na svoj interni prestol. In seveda na vse tiste starše, ki jim je otrok statusni simbol in so vso vzgojo prepustili starim staršem.
A da ne bom delala krivice, smo tudi takšni starši, ki otroka vzgajamo v najboljši veri in po najboljših močeh a ker smo tudi mi le ljudje, delamo tudi mi napake.
Včasih iz strahu ukrepamo napačno oziroma preveč zaščitniško. Postavljamo svoje emocije pred njimi in vidimo stvari le iz svojega zornega kota ter jih ne razumemo. Tako kot tudi oni nas ne.

Odnos starš otrok od 0 do 6 let
V prvih letih življenja, ko otrok odrašča in se uči, je kakor goba. Malodane vse, kar boste želeli otroka naučiti, lahko dosežete do otrokovega 6. leta. Naučite ga lahko discipline, ljubezni ... Otroka učite s tem, ko mu pokažete s svojim obnašanjem, kakšna mora biti čustveno razvita odrasla oseba. Prej ko ji boste naučili samostojnosti, prej se bo zgradil vaš odnos. Otrok mora biti sam ponosen na sebe, zato ne delajte namesto njih njihovih opravil in dolžnosti. Naučite jih, kje imajo svoje meje, ker te so zelo pomembne za otrokov razvoj.

Odnos starš otrok od 6 do12 let
Komunikacija, samospoštovanje, razumevanje … V teh letih si vzemite čas za vašega otroka in ga učite in učite. Pokažite mu, kakšen je svet, kaj lahko pričakuje od ljudi, prijetne in neprijetne dogodke. Ne skrivajte resnice otrokom, to so male osebe, ki vse zelo dobro vidijo in njihove male nevidne antene vse čutijo, tako da zaznajo vaša čustva in energijo, zato jim ne lažite in ne skrivajte se pred njimi. Ne zavijajte jih v »vatke«, ker zunanji svet bo brutalno krut do njih. Vzpostavite dober, ljubeč in zaupanja vreden odnos.

Odnos starš otrok od 12 let naprej
Uh … No, od tu se vam pa lahko vse, kar ste do zdaj naučili otroka, obrne na glavo. Imeli boste občutek, da ne poznate več svojega otroka. Zato ker se je začela puberteta, ta grozna nevidna puberteta, ki nam naše otroke začara in za nekaj časa mislimo, da jim dobesedno opere možgane. A to ni daleč od resnice. V njihovih glavah se dejansko sproži kemični proces, ki ga reveži še sami ne razumejo, niti to, kaj se dogaja z njimi. Zato je zelo pomembno, da otroku date občutek varnosti in da se zaveda, da ste njegov prijatelj in ne sovražnik, da se lahko zanese na vas, tudi ko mu bodo hormoni narekovali, da naredi največjo iracionalno neumnost. Otrok mora vedeti, da mu boste v pomoč.

Ali spoštujete svojega otroka?
Vprašajte se iskreno, ali spoštujete svojega otroka? Spoštujete vsa njegova čustva? Spoštujete njihovo drugačnost? Spoštujete njihove vrednote in želje po doseganju njihovih ciljev?
Starši se moramo zavedati, da naši otroci niso naša last in živeti morajo svoja življenja ter tudi, če nam njihove odločitve niso všeč in niso v skladu z našimi pričakovanji, jim moramo pustiti prosto pot.
Ljudje se učimo iz lekcij, a lekcije pridejo iz izkušenj, izkušnje se pridobijo le če dovolimo da jih otroci pridobijo.
Spoštujte model svojega otroka in dovolite mu, da izraža svoje mnenje in svoja čustva, to je njegova pravica!

Kako rešiti konflikt?
V kolikor je nastal konflikt, kar je v današnjem življenjskem tempu in čustveni vpletenosti vanj, zelo pogost pojav, je potrebno, da se vi kot starš zaustavite. Vzemite si čas in pojdite v mislih skoz vaš konflikt.
Najprej se postavite v svoj prvi zaznavni položaj in glejte na otroka kot na čustveno bitje, glejte, kako vaše besede ali celo intonacija vašega glasu, vpliva na vašega otroka.
Nato stopite v drugi zaznavni položaj.
Stopite v vlogo vašega otroka in skozi njegova čustva poglejte sebe, kaj vse ste izrekli otroku, kaj vse pričakujete od njega. Poglejte, ali ste govorili smiselno in razumevajoče ter če so vaša pričakovanja bila resnično primerna otrokovim letom.
Sedaj pa stopite v tretji zaznavni položaj in poglejte skozi oči nevtralne osebe, ki gleda na vaš konflikt popolnoma brez čustev in samo racionalno opazujte. Poglejte na sebe, kako ste se odzvali v konfliktu, poglejte na otroka in poskusite se spomniti, kaj bi lahko spremenili pri sebi in poiščite način, kako bi lahko v bodoče drugače komunicirali s svojim otrokom?

Kako se izogniti konfliktu?
Dobra komunikacija je ključ do vsakega uspešnega odnosa, tako tudi pri odnosu starš-otrok.
V pogovoru z otrokom vedno spoštujte otrokova čustva in priznajte mu ta občutek, otrok mora poleg sigurnosti, ki mu jo nudite, dobiti občutek, da se ga zaznavate. V pogovoru izpostavite, da ga cenite in razumete ter enako izpostavite svoja čustva. Otrok vas vedno vidi le kot super heroja, ki vse zmore. Otroci ne vidijo, koliko je vloženo vašega truda, časa in nenazadnje odrekanja v vašem donosu z njimi. Zato razložite otroku tudi vaš vsak notranji nemir.
Današnji tempo življenja povzroča veliko stresa pri starših in včasih odreagiramo na naše otroke v naglici in nepremišljen jezi. V kolikor ugotovite, da je otrokovo početje bilo le kaplja čez vaš že tako prepoln kozarec, si vzemite čas in se otroku OPRAVIČITE.
Otrok ni vaša kanta za smeti, kjer boste stresli vso frustracijo, ki se vam je nabirala skoz dan ali teden, zato, ko se vam to zgodi, bodite odrasli in otroku razložite, da to vaše početje ni bilo pravično in da on ni bil dejanski vzrok za vaš »izbruh«
In zapomnite si za vekomaj: naši otroci so naše zrcalo.