Sogovornika poznate, tu omenimo samo, da je 37-letni Sani med drugim osvojil Evroligo s Panathinaikosom, bil dvakrat mladinski evropski prvak, enkrat tudi z leto starejšim Boštjanom, ki je že zelo mlad igral na Final Fouru, bil eden naših redkih NBA-jevcev, leta 2007 pa pomagal voditi reprezentanco, ki ji je do evropskega brona zmanjkal zgolj en koš.

Zakaj se poslavljata zdaj in tako?
Boštjan: Če bi se tega lotila vsak zase, bi naredila kaj v domačem kraju. Razmišljal sem o osnovnošolski dvorani v Dravogradu. Tako sta bili možnosti zgolj dve: slovo za prijatelje ali kaj velikega. Stožice so naša največja dvorana. S tem dogodkom se lahko na lep način zahvaliva vsem, ki so nama v karieri pomagali, in organizirava košarkarski praznik. Slovenija je košarkarska država, zato se nama je to zdelo primerno.

Kaj sta lanski evropski naslov in s tem povezana pozornost prinesla naši košarki?
Sani: To bi morali bolje izkoristiti. Pričakoval sem, da me bo ob pristanku na Brniku kak plakat opomnil, da sem v deželi evropskih prvakov. To je dosežek, ki ga mogoče ne bomo več ponovili. Košarka je globalni šport, na katerem se da graditi pozitivno podobo države. Bilo je navdušenje, sprejemi, potem pa je hitro vse potihnilo. Prav čudi me, da smo naslov v enem najbolj razširjenih športov proslavili v 14 dneh in tega nismo bolj ponosno poudarjali vsaj leto dni. Prav tako nisem opazil, da bi se po uspehu kaj dosti vlagalo v domačo ligo in popularizacijo košarke. Vpis v klube in šole je bil do oktobra, novembra izjemen, potem pa se na tem ni več delalo. Zdaj so razmere take, kot bi prvenstvo osvojili pred desetimi leti.

Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!