Jelka Stergel je s filmom povezana že mnogo let. »Mama« Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala (Liffe) in Festivala dokumentarnega filma, nato pa na kratko direktorica Filmskega sklada RS zadnjih nekaj let dela kot vodja mednarodnih odnosov na Slovenskem filmskem centru (SFC), je pa tudi slovenska predstavnica v upravnem odboru Eurimagesa. Zdaj se je v sklopu svojega dela na SFC spet vrnila k temu, kar počne najraje – oblikovanju festivalskega programa in odkrivanju mladih talentov. Na predlog direktorice Slovenskega filmskega centra Nataše Bučar je namreč prevzela vodenje Festivala slovenskega filma v Portorožu, zanj pa ima že nekaj jasnih idej. Če na kratko povzamemo njeno vizijo, bo na festivalu, ki bo trajal en dan manj kot prejšnja leta, odslej nekoliko ostrejša selekcija, s tem pa manj filmov, malo več naj bi bilo blišča in zanimivih gostov, predvsem pa se ne bo več dogajalo, da bi nagrado za najboljši film na festivalu prejel kratki film.
Ko je Festival slovenskega filma vodil vaš predhodnik Igor Prassel, je ta v nekaterih segmentih zrasel, sploh ko gre za število obiskovalcev.
Festival je v zadnjih treh letih pod vodstvom Igorja Prassla šel v smer širitve programa in večjega števila filmov, zgodil pa se je tudi zasuk od celovečernega igranega filma h kratkemu in dokumentarnemu filmu. S tem se je festival na pozitiven način odzval na premike v produkciji in šel v korak s časom ter pritegnil več mlajših obiskovalcev, zlasti študentov, ki se ukvarjajo s filmov. Predvsem v tekmovalnem programu je bil obisk dober in dvorane so bile praktično polne.
Kako pa gledate na to, da sta vesno za najboljši film v zadnjih letih dobila dokumentarni in kratki film?
To, da je nagrado za najboljši film dobil kratki študentski film, je nedopustna strokovna napaka. Takrat sem se precej razburila, ampak sem svoje razburjenje zadržala globo v sebi. Svojega ideološkega ali umetniškega statementa ne moreš delati na račun nespoštovanja strokovnih kriterijev. Študentski film mora tekmovati v kategoriji študentskih filmov. Nagrado za celovečerni film mora dobiti celovečerni film. Ne moremo mešati žanrov, formatov, dolžin, ker te stvari enostavno niso primerljive. Kondicija režiserja, ki je potrebna za celovečerni igrani film, ne more biti primerljiva s kondicijo režiserja za kratki petminutni film. To so hude napake, poleg tega pa je zelo nepošteno, da imaš produkcijo ambicioznih igranih projektov, ki je popolnoma spregledana. Če je tisto leto narejenih pet celovečernih igranih filmov, mi povejte, kateri od teh petih celovečernih igranih filmov je najboljši. Saj ni treba, da je to najboljši film festivala – zaradi mene je lahko to animirani ali srednjemetražni film, ampak dajte mi nagrado za najboljši celovečerni igrani film. In to so žirije zdaj obvezane narediti, ker smo spremenili pravilnik. Ne sme biti mešanja med študentskimi in profesionalnimi produkcijami.
Kratkih filmov je bilo po mnenju nekaterih na FSF v zadnjem času morda celo preveč.
SFC je pozval stroko in zainteresirano javnost, da predlaga spremembe oziroma ovrednoti, kaj je po mnenju novinarjev in ljudi, ki delajo pri filmu, treba spremeniti, v skladu s tem pa smo posodobili pravilnik FSF. Skupni imenovalec vseh mnenj je bil, da je šel festival morda vendarle preveč v širino. Prav je, da je vključenih veliko kratkih, študentskih filmov, a selekcija vendarle mora biti tudi rezultat nekih kriterijev za kakovost, festival pa dogodek presežkov slovenskega filma, ne pregled.
Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!
